zunaj tatamija že prišlo prav, saj je v Parizu pregnala uličnega roparja.

Nareksova, ki je leta 2002 v Mariboru poskrbela za prvo medaljo evropskega prvenstva novega vala slovenskega juda (katerega vrhunec je bila seveda zlata olimpijska medalja Urške Žolnir), se zaveda, da je njena kariera pri koncu in da letos najverjetneje ne bo tekmovala na olimpijskih igrah. 33-letno dekle iz Železnega pri Žalcu se zato uspešno privaja na "novo življenje" in postaja uspešna trenerka, organizira pa tudi tečaje samoobrambe za ženske. V pogovoru nam je povedala, za kakšne tečaje gre, kako je v Parizu opravila z nepridipravom in zakaj se ji je, kot kaže, izmuznil nastop v Rio de Janeiru.

Izdali ste knjižico Varni s Petro, prirejate pa tudi tečaje samoobrambe. Kaj je vaš glavni namen te akcije?
Ženskam želim na preprost način pokazati učinkovito samoobrambo, ki bi delovala v primeru napada. Skozi celoten sistem organizirane vadbe poskrbim, da
pridobijo samozavest in si povečajo občutek varnosti.

Torej ni dovolj, da ima ženska v torbici le solzivec, s pomočjo katerega prestraši napadalca?
To je neka splošna zaščita in jaz pravim, da je vsekakor v torbici ali v žepu bolje imeti majhen solzivec kot šminko. Časi so žal takšni, da moraš biti zlasti ponoči pripravljen na marsikaj. Promoviram tudi poseben alarm, ki ga sprožiš, da okolico opozoriš nase.

Tudi sami ste doživeli neprijetno izkušnjo. Lahko opišete to zgodbo?
Lani sem bila na pripravah v Parizu. Prost dan sem izkoristila za potep po mestu in ko me je neko dekle prosilo za drobiž, sem ji ustregla. Takrat pa mi je kar naenkrat za hrbet prišel močnejši fant, ki mi je želel ukrasti denarnico. Ubranila sem se, ga spravila na tla in pognala v beg.

Malo za šalo: ste zmagali z iponom ali juko?
Samo izpodbila sem ga, uporabila nožno tehniko. Saj ne vem več, vsekakor pa je padel na tla, česar seveda ni pričakoval. Jaz s svojimi 52 kilogrami nisem videti ravno kot neka grožnja. Hitro se je pobral in zbežal, tako da nekega cirkusa ni bilo. Šele ko je bilo vse za mano, sem čutila večji srčni utrip in nekakšen adrenalin.

Vi ste najbrž ravnali nagonsko, ampak večina žensk bi v takšnih situacijah otrpnila ...
Drži. Pomembno je, da znaš odreagirati, pa ne gre le za pretepanje, ampak je v knjižici tudi veliko drugih nasvetov. Meni je bila to neka normalna reakcija, saj sem natrenirana in se znam braniti. Žal je nasilja vse več, tako fizičnega kot psihičnega, ženske pa se mu ne znajo upreti, ali zaradi svoje šibkosti ali zaradi različnih strahov. Nasilje med štirimi stenami je najhujše, saj ženska dolgo trpi. Če ti enkrat vzamejo torbico, to ni tak problem. Hujše je tisto konstantno nasilje na dnevni ravni. Ženske v takšnem odnosu vztrajajo predolgo, vse v neki veri, da bo nekoč bolje. Prav pa je, da vedo, kje lahko poiščejo pomoč.

Na teh tečajih torej učite tehnik samoobrambe, občasno pa ste tudi v vlogi psihoterapevtke.
Seveda, saj je vsaki ženski pogosto lažje, ko se izpove, zame pa je tudi koristno poslušati te zgodbe. Ne tečajih sicer ne gre le za golo pretepanje, ampak dejansko skozi vadbo ženske pridobijo izkušnje, kako reagirati ob napadu, kako se ubraniti, kako opozoriti nase, kako se postaviti v neopazen obrambni položaj. Začnemo postopoma, tako da nikomur ni treba priti kondicijsko dobro pripravljene. Skozi vadbo pridobivajo veščine, motoriko oziroma vse potrebne sposobnosti, da se znajo z različnimi tehnikami umakniti z mesta grožnje. Po mesecu vadbe se že opazi razlika.

Kako pa ste sploh dobili idejo o ustanovitvi kluba in o knjižici Varni s Petro?
Mamice, katerih otroci so trenirali pri meni, so se pogosto obračale name in spraševale, ali imam tudi kakšno vadbo zanje. Ko sem začela prirejati tečaje, je prišlo tudi vedno več žensk, ki so bile same žrtve nasilja. Nekatere znajo odreagirati, druge pa ohromijo in postanejo lahek plen. O tem se žal ne govori, češ, samo da sosedje ne izvedo. Tega je precej. Kdor misli, da se to dogaja le v ZDA, se moti.

Novinarja Miho Mišiča, ki je za TV Slovenija naredil privlačen prispevek, ste med demonstracijo samoobrambe kar dobro zdelali in mi je zaupal, da ga je še nekaj dni bolel vrat, tako močno ste ga zagrabili ...
Je tudi meni omenil, ja. Saj ne, da ne bi imela občutka in bi bila vedno pregroba, toda ko se nekaj naredi, se naredi do konca. Ko te nekdo napade, tudi ne igraš. Sem pa morala v njegovem primeru še vedno paziti, da se je znal pravilno povaljati, saj glava ne sme udariti ob tla. Nekaj sva pač improvizirala, gotovo pa ob resničnem napadu razmišljaš le o svoji varnosti in greš do konca.

Vi imate le nekaj več kot 50 kg, Miha jih ima skoraj dvakrat več. Kljub temu se zdi, da proti takšni izkušeni judoistki nima možnosti, če ne pozna osnov borilnih veščin ...
Če nima orožja, je res tako. Enostavno poznam toliko tehnik, da lahko vsakogar obvladam, poleg tega znam njegovo moč in težo izkoristiti sebi v prid.

Kako pa kaže z vašo tekmovalno kariero? Zdi se, da velika želja, nastop na letošnjih olimpijskih igrah, ne bo uresničljiva ...
Trudila sem se, vendar sem imela zadnje leto veliko težav s poškodbami. Na začetku leta sem poškodbe sanirala, a je bilo že prepozno, da bi lahko sledila programu priprav za Rio. Lahko že rečem, da žal nisem kandidatka, čeprav imam še vedno status vrhunske športnice in tudi zaposlitev na MNZ-ju. Imam pa to srečo, da sem bila vsaj v Atenah leta 2004 in da sem doživela, kaj pomeni tekmovati na olimpijskih igrah.

V vitrini imate kar šest medalj z evropskih prvenstev!
To si štejem v veliko čast. Osvojila sem tudi prvo slovensko medaljo na evropskem prvenstvu v Mariboru leta 2002. Tega se še tako živo spominjam. Prav vsake podrobnosti! Ta Maribor je ostal v mojem srcu, v mojih mislih, najbrž tudi zato, ker je bilo to domače prvenstvo, kjer so me spodbujali prijatelji in sorodniki. Ta medalja ima posebno mesto. No, kar vseh šest medalj z evropskih prvenstev ima posebno mesto in jih imam v svoji pisarni.

Judo je borilna veščina, katere domovina je Japonska. Pogosto slišimo, da ima ta šport tudi filozofsko plat. Se strinjate?
Zagotovo. Veliko sem potovala po vsem svetu in Japonska mi je najbližja. Predvsem imam rada njihovo miselnost, filozofijo. Japoncev kar ne morem prehvaliti. Strinjam se, da judo ni samo šport, je način življenja, kar gotovo spoznaš, ko si toliko let del tega športa in živiš zanj.

V čem je miselnost Japoncev drugačna kot na Zahodu?
Predvsem je drugačno vedenje in spoštovanje starejših. Tam imajo kohai in sempai. Recimo Urška (Žolnir), Lucija (Polavder) in jaz smo sempai mlajšim judoistom. Starejši morajo mlajše vzgajati, mlajši pa morajo starejše spoštovati, pri čemer nihče ne sme tega izrabljati. Pri nas manjka tega spoštovanja do starejših, zdi se, kot da bi starejše radi dali nekam v kot, kjer bi morali biti tiho.

Tomaž Okorn