Hrvaški novinarji so se odpravili po poteh Tita, ki se je na omenjenem območju v BiH-u tri leta zadrževal med drugo svetovno vojno, pozneje, v zrelejših letih pa je tam gostil visoke goste iz gibanja neuvrščenih. Kot piše Slobodna Dalmacija, pa ni pozabil bosanskega gozda, planin in hribov, zato je v Dedinovcih, štiri kilometre vzhodno od Konjica, dal zgraditi največje jedrsko zaklonišče v državi, po mnenju mnogih pa je bilo največje v vsej Vzhodni Evropi: v njem bi lahko živelo 350 ljudi.

Kompleks v Konjicu je stal 4,6 milijarde dolarjev in je tretja najdražja vojaška naložba nekdanje Jugoslavije: na prvem mestu je bihaško podzemno zračno opozorišče, vredno 8,5 milijarde dolarjev, na drugem pa splitska Lora (5 milijard dolarjev). Bunker meri 25.000 kvadratnih metrov, od tega je 6.000 kvadratnih metrov bivalnih površin, ima pa vse: operacijske dvorane, dve veliki konferenčni sobi in številne spalnice. Ima vse tehnične možnosti za popolno izolacijo od sveta in dejansko bi prebivalci v njem lahko preživeli šest mesecev brez stika z zunanjim svetom.

Objekt je bil zgrajen za Tita, Jovanko in celoten jugoslovanski vojni in politični vrh, ki bi v primeru jedrske vojne lahko iz njega vodil državo in morebitne vojaške operacije. Objekt, zgrajen v obliki podkve, po besedah vodnika lahko prenese jedrsko eksplozijo z močjo 25 kiloton.

Z radiji in telefoni je bil napolnjen predvsem osrednji "vojaški" prostor: velika štabna miza je obkrožena s t. i. rdečimi telefoni in neonskimi mizami za branje vojnih zemljeviod. Na steni je, pričakovano, fotografija Tita. Po mnenju novinarja je najzanimivejši del kompleksa Titov blok, ki stoji ločeno od drugih prostorov. Njegov kabinet in sobo so naredili iz najkakovostnejšega orehovega in hrastovega lesa.

Projektanti so prvi dami Jovanki namenili ločeno sobo, v kateri prevladujejo lepotilni pripomočki s kozmetično mizico na čelu. "Kaže, da so predsedniški blok načrtovali skladno z zakonskimi težavami Tita in Jovanke. Vsak s svojo sobo," je z nasmehom dejal kapitan Elvedin Duhović, ki je novinarje spremljal na ogledu.

Gradnja objekta je trajala 26 let, od leta 1953 do 1979. Zanimivo je, da so posamezna gradbena podjetja gradila le del kompleksa, tako da nihče ni imel predstave, kako velik bunker sploh je. Dejansko so za obstoj bunkerja vedeli le Tito in trije najvišji predstavniki vojske oz. politike.

In kaj se dogaja z bunkerjem danes?
Vse je natanko tako, kot je bilo pred tremi desetletji, še toaletni papir je iz tistih časov. Kot je zapisal novinar, vse je isto, le Tita ni.

K. T.