"Za BND je nenavadno, da javno objavi tako ostro oceno" in "Pri obveščevalnih službah ni praksa, da objavijo tako eksploziven dokument, v katerem kritizirajo vodstvo svojega bližnjega in močnega zaveznika, kot je Savdska Arabija" smo lahko brali v medijih, ki so objavili dele decembra lani objavljenega stran in pol dolgega dokumenta nemške Zvezne obveščevalne službe Bundesnachrichtendienst (BND); 'Savdska Arabija – regionalna moč sunitov razdvojena med spreminjanjem zunanje politike in notranjepolitične konsolidacije'.

Dokument je bil zaradi svoje vsebine na zahtevo nemškega zunanjega ministrstva in po posredovanju Savdske Arabije po hitrem postopku umaknjen s spletne strani agencije.

Svetovno največja izvoznica nafte je v regijskem tekmovanju za prevzem moči na Bližnjem vzhodu pripravljena tvegati več kot do zdaj, po poročanju Telegrapha ugotavlja BND. V enem letu, odkar je na oblasti Salman bin Abdulaziz Al Saud - 23. januarja 2015 je prisegel za kralja -, je Savdska Arabija z namenom zmanjšanja vpliva Irana (in posledično tudi libanonskega Hezbolaha ter iraških šiitskih milic) ter iz razočaranja nad ZDA (zaradi jedrskega dogovora z Iranom), ki so veljale za stabilizatorja bližnjevzhodnih razmer, vojaško posredovala proti šiitskim hutijskim upornikom v Jemnu, dodatno razburjenje v mednarodni skupnosti pa je povzročila z usmrtitvijo šiitskega klerika šejka Nimra Al Nimra in še 46 drugih obsojencev.

"Savdsko Arabijo je pri vmešavanju v vojno v Jemnu gnala želja, da bi drugim pokazala svojo pripravljenost, da sprejme vojaško, denarno in politično tveganje, s katerim bi dokazala, da ne zaostaja za krojitelji regionalne politike," je zapisal BND, ki opozarja, da je na prednostni listi kraljestva odstranitev sirskega predsednika Bašarja Al Asada.

Podpiranje upornikov v Siriji
BND je med drugim tudi naštel področja, na katerih Savdska Arabija ravna agresivneje. Poleg vmešavanja v Jemnu naj bi na začetku lanskega leta v Siriji podpirala oblikovanje Vojske osvojitve v Siriji, katere ključni del predstavlja Fronta al Nusra, sirska veja Al Kaide, kot tudi ideološko sorodno salafistično skupino Arar al Šam, ki je požela več zmag proti sirski vojski v provinci Idlib.

Odločitve so, kot kaže, zrasle na zelniku mladega, 30-letnega prestolonaslednika Mohameda bin Salman Al Sauda, ljubljenca starajočega se kralja, ki boleha za demenco in je po ustoličenju svojega sina postavil na položaj obrambnega ministra. "Zdajšnje previdno diplomatsko ravnanje vidnejših članov kraljeve družine Savdske Arabije bo zamenjala impulzivna intervencijska politika," je v objavljenem poročilu zapisala BND.

Savdska Arabija si želi v tekmi za prevlado večji zunanjepolitični vpliv v Siriji, Libanonu, Bahrajnu in Iraku. "Tako on (op. p. Mohamed) kot kralj Salman si želita, da bi bila Savdska Arabija močan vodja v arabskem svetu, zato poskušata povečati vpliv svoje zunanje politike z močno vojsko in novimi regijskimi zavezniki," so zapisali analitiki BND-ja. Savdsko kraljestvo je goreče obremenjeno s svojim največjim tekmecem v regiji, "ki drug do drugega gojita vzajemno nezaupanje in sta versko-ideološka sovražnika" – šiitskim Iranom, ki se je po ukinitvi zahodnih sankcij začel bliskovito hitro postavljati na noge. A princ Mohamed je za The Economist miril: "Vojna med Savdsko Arabijo in Iranom bi bila začetek velike katastrofe v regiji in bi imela vpliv po vsem svetu. Zagotovo ne bomo dopustili, da bi se zgodilo kaj takšnega."

Vendar vse kaže, da nobeno od zunanjepolitičnih dejanj mladega namestnika prestolonaslednika, ki ga je Independent previdno označil z Najnevarnejši človek na svetu? (dikcija, ki smo jo nazadnje brali ob omembi imena Osama bin Laden ali Džihadist John) ni bilo uspešno, je pa zato ta najmlajši obrambni minister na svetu ugled gradil doma.

Moč in denar
Poleg tega, da je princ Mohamed drugi v vrsti za nasledstvo, je tudi vodja kraljeve hiše, predsednik Sveta za gospodarstvo in razvoj, vodja državnega energetskega podjetja Aramco. "Koncentracija tolikšne moči, kot jo ima v rokah, skriva latentno nevarnost, da bo še v času vladanja svojega očeta, z dejanji, s katerimi se želi uveljaviti in utrditi v liniji nasledstva, presegel svoje sposobnosti … Odnosi med prijateljskimi in predvsem zavezniškimi državami v regiji bi lahko bili ogroženi," je ocena nemške obveščevalne službe.

Princ Mohamed bin Salman je bil star le 12 let, ko ga je oče Salman, takrat še guverner province Riad, vodil s seboj na sestanke. Že kot najstnik se je začel ukvarjati s trgovanjem z delnicami in nepremičninami. V nasprotju s svojimi brati, ki so študirali v tujini, je on ostal doma in dokončal študij prava na kraljevi univerzi v Riadu. Ko je leta 2011 njegov oče postal namestnik prestolonaslednika (leto kasneje pa že prestolonaslednik) in vodil ministrstvo za obrambo, je on kot zasebni svetovalec vodil kraljevo sodišče. "Moč in ne denar je tisto, kar vodi princa," je za Independent zapisal Bill Law.

Boj za oblast
Savdska kraljeva družina ima več tisoč članov z različnim vplivom in močjo, zato bi kakršno koli namigovanje, da se želi princ Mohamed povzpeti na lestvici nasledstva, lahko sprožilo nevaren boj za prevzem moči, je za Telegraph poročal Justin Huggler. Vedno glasnejše je šušljanje, da si princ Mohamed želi ravno tega - naslediti svojega danes dementnega očeta kralja Salmana, a pred njim je v vrsti kraljev nečak, prestolonaslednik Mohamed bin Nayef (56), med drugim notranji minister Savdske Arabije.

Gospodarske reforme - misija (ne)mogoče
Princ Mohamed med drugim namerava v državi izpeljati varčevalne in gospodarske reforme, začenši z ministrstvi, od katerih je zahteval mesečna poročila o delu in uspešnosti. Na jutranjih obiskih na ministrstvih zahteva vpoglede v vodenje knjig. "Med mladimi je zelo priljubljen. Zagnano dela, ima načrte za gospodarske reforme, ki jim je zelo naklonjen. Razume jih," je za Independent dejal neki poslovnež. In to šteje, saj je v Savdski Arabiji 70 odstotkov mlajših od 30 let, nezaposlenost med njimi pa je med 20 in 25 odstotki, še navaja medij.

"V avtokratičnih in še posebej v z nafto bogatih državah na Bližnjem vzhodu to vodi v kršenje družbene pogodbe s splošnim prebivalstvom. Ljudje morda nimajo političnih svoboščin, vendar pa dobijo delež od naftnega dobička, skozi državne službe, subvencioniran bencin, hrano, bivanje in ostalo. Še večja privatizacija in domnevna odvisnost od trga brez vsakršne odgovornosti ali pravičnega pravnega sistema pomeni podelitev pravice do plenjenja tistim, ki imajo politično moč. To je bil eden od razlogov za proteste leta 2011 proti Bašarju Al Asadu v Siriji in Moamerju Gadafiju v Libiji … V naftnih državah je reforme nemogoče izpeljati in je tudi pametno, da jih ne. Za tovrstne države je tudi bolje, da se izogibajo vojni, če želijo ostati v poslu, saj so se morda ljudje pripravljeni upreti svojim voditeljem, za njih pa zagotovo niso pripravljeni umreti," je zapisal novinar Independenta Patrick Cockburn.