Na Hrvaškem so lani 18. november razglasili za državni praznik in dela prost dan v spomin na žrtve domovinske vojne ter žrtve Vukovarja in Škabrnje. Vukovar je za številne Hrvate simbol upora, poguma in trpljenja med zadnjo vojno.

Spominskega sprevoda se je zaradi nevarnosti okužb z novim koronavirusom udeležilo manj ljudi kot v letih pred izbruhom epidemije. Ni bilo organiziranega prevoza udeležencev spominskega sprevoda z različnih koncev Hrvaške, a so mnogi prišli z lastnim prevozom.

Program se je začel na dvorišču bolnišnice, iz katere so srbski vojaki po zasedbi mesta odpeljali 260 ranjencev, hrvaških vojakov in zdravstvenih delavcev. Večino so ubili. Po molitvi pred bolnišnico se je začel sprevod po 5,5 kilometra dolgi spominski poti do pokopališča.

Na čelu so bili veterani iz Vukovarja in člani družin umrlih hrvaških vojakov ter pogrešanih. Videti je bilo veliko hrvaških zastav in domoljubnih sporočil, tudi ustaških simbolov. Udeleženci večinoma niso spoštovali priporočil epidemiologov o velikosti skupin znotraj sprevoda in medsebojni razdalji. Številni niso nosili mask.

Na čelu sprevoda je bil celoten hrvaški državni vrh, predsedniki sabora, države in vlade Gordan Jandroković, Zoran Milanović in Andrej Plenković.

Po maši bo državni vrh ob spomeniku na pokopališču položil vence in prižgal sveče. Podobno bodo storili tudi ob spomeniku na Ovčari, ki je bilo prizorišče največjega pokola, potem ko so srbske sile 18. novembra 1991 vkorakale v Vukovar.

Nerazjasnjene okoliščine zavzetja mesta

Pripadniki Jugoslovanske ljudske armade in srbskih paravojaških formacij so po več kot treh mesecih obleganja vkorakali v porušeno mesto.

Napadalci so po zavzetju številne branilce pobili, še več pa so jih izgnali v srbska taborišča. Kot je za Radio Slovenija poročal Matej Šurc, okoliščine zavzetja mesta še niso popolnoma razjasnjene.

Vukovar je bil nekoč cvetoče mesto, jugoslovanska zgodba o uspehu z živahnim pristaniščem na Donavi, starodavnimi hišami in čudovitimi drevoredi, ki so jeseni zlato porumeneli.

Srbski voditelj Slobodan Milošević je s to pirovo zmago dokončno onesposobil tudi JLA, ki se je – vojaško in moralno zlomljena – tam ustavila. Potem ni zavzela niti enega mesta več.

Hrvaški voditelj Franjo Tuđman naj bi v Vukovarju igral dvojno igro. Med branilci mesta so bili tudi zloglasni ustaši, teh pa se je bilo treba znebiti, da bi Hrvaška čim prej dosegla mednarodno priznanje. Zato je uradni Zagreb vztrajno zavračal pomoč vukovarskim branilcem in orožje preusmerjal k Hrvatom v Hercegovino.

Sovraštvo je tako temeljito zastrupilo Vukovar, da so Hrvati in Srbi v mestu še vedno razdeljeni z "nevidno stekleno steno". Ločene so kavarne, trgovine, celo vrtci in šole.

Za obnovo zidov so namenili na stotine milijonov kun, a tam ni pravih delovnih mest. Tako je samo v zadnjem desetletju Vukovar zapustila petina prebivalcev.

Danes le malo objektov spominja na vojno uničevanje. A bi bilo nemara bolje, če bi vsaj del mesta pustili takšnega, kot je bil pred tremi desetletji, in sicer kot opozorilo prihodnjim rodovom in tistim, ki še danes delijo države po etničnih šivih in sejejo mednacionalna sovraštva.