Pred haaškim sodiščem za Jugoslavijo stoji spomenik, imenovan Prijedor 92. Foto: Reuters
Pred haaškim sodiščem za Jugoslavijo stoji spomenik, imenovan Prijedor 92. Foto: Reuters
Carla Del Ponte
Carla Del Ponte je bila generalna tožilka haaškega sodišča za Jugoslavijo od leta 1999 do 1. januarja leta 2008, ko jo je nasledil Serge Brammertz. Foto: Reuters
Radovan Karadžić
Radovana Karadžića, nekdanjega predsednika Republike Srbske, so aretirali julija leta 2008 v Beogradu. Sodišče ga je leta 2016 obsodilo zaradi genocida v Srebrenici, vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti in mu dosodilo 40-letno zaporno kazen. Foto: Reuters
Haaško sodišče
Delo sodišča bo do konca izpeljal Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča (MICT), ki je začel delovati 1. julija 2013, saj je pristojen tudi za istega leta zaprto sodišče za Ruando. Foto: Reuters

Prvo sodišče za vojne zločine, ki so ga ustanovili Združeni narodi, je na zatožno klop pripeljalo nekaj najodgovornejših za vojne zločine, prispevalo k nekaznovanosti in razvoju mednarodnega prava, a v regiji niso vsi zadovoljni.

Varnostni svet ZN-a je sodišče s sedežem v Haagu ustanovil soglasno 25. maja 1993 kot odgovor na množične zločine v BiH-u in na Hrvaškem, ki sta bili še v vojni. To je bilo prvo mednarodno sodišče za vojne zločine od nürnberških in tokijskih procesov po 2. svetovni vojni. Prvo obtožnico je izdalo novembra 1994, prvo sojenje se je začelo maja 1996.

Od 161 obtožencev, med katerimi so bili predsedniki vlad in držav, visoki vojaški poveljniki in policijski častniki, ministri, jih je 90 obsodilo. Zadnjo obtožnico so haaški tožilci vložili 31. decembra 2004, zadnjo sodbo pa je sodišče izreklo 29. novembra letos v dramatičnih okoliščinah, ko je bosanski Hrvat Slobodan Praljak v sodni dvorani z zaužitjem strupa izvedel samomor.

Na sodišču, ki je obravnavalo vrsto zločinov proti človečnosti, genocid in vojne zločine ter kršitve ženevskih konvencij, so sojenja potekala skupno skoraj 11.000 dni. Nastopilo je 4.650 prič.

Milošević prvi aktualni predsednik države, ki je bil obtožen
Kot prvo mednarodno sodišče je maja 1999 obtožilo aktualnega predsednika države - jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića za zločine na Hrvaškem, v BiH-u in na Kosovu med letoma 1991 in 1999. Še pred izrekom sodbe je ta v priporu leta 2006 umrl.

Že od ustanovitve so sodišču očitali političnost. Čeprav ima v statutu zapisano neodvisnost, se politiki ni moglo izogniti, saj je bilo odvisno tudi od razmerja sil v mednarodnih odnosih, kot tudi od pripravljenosti držav z območja na sodelovanje, čeprav jih statut sodišča k temu zavezuje.

To se je odražalo tudi pri prijetju obtožencev, saj so več najpomembnejših - od kasneje oproščenega hrvaškega generala Anteja Gotovine do nekdanjega političnega in vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića - države izročile šele zaradi pritiskov v okviru napredovanja na poti v Evropsko unijo. Tako so zadnjega, 161. obtoženca, prijeli šele julija 2011, le malo prej pa kot predzadnjega po 16 letih skrivanja Mladića, ki je bil letos obsojen na dosmrtni zapor tudi za genocid v Srebrenici.

Kljub temu je sodišče v več kot 24 letih izpolnilo kar nekaj ciljev. Na zatožno klop je pripeljalo nekatere najodgovornejše za vojne zločine, ki so jih med letoma 1991 in 2001 zagrešili nad pripadniki različnih narodov na Hrvaškem, v BiH, Srbiji, Kosovu in Makedoniji. Med njimi najodgovornejša za genocid v Srebrenici Mladića in Karadžića. Slednji je bil obsojen na 40 let zapora.

S tem je končalo politiko nekaznovanosti najvišjih predstavnikov držav in vojsk ter v mednarodnem pravu postavilo temelje za zdaj že uveljavljeno normo reševanja konfliktov s sojenji voditeljem za množične zločine.

Potrdili genocid v Srebrenici
Ugotovilo je tudi številna dejstva o poteku vojne. Med drugim je nedvoumno dokazalo, tako kot Meddržavno sodišče, da se je v Srebrenici pri pokolu 8.000 Bošnjakov leta 1995 zgodil genocid - načrtni poboj pripadnikov ene narodnosti. Storilo je velik napredek pri pregonu spolnega nasilja. Med drugim je bilo posilstvo prepoznano tudi kot orožje v vojni, ki se ga uporablja za ustrahovanje, preganjanje in teroriziranje sovražnika. Prispeval je tudi k razvoju mednarodnega kazenskega in humanitarnega prava.

Sodišče je vplivalo tudi na reformo pravosodja v državah na območju nekdanje Jugoslavije in jim pomagalo pri sojenjih za vojne zločine. Na sodišča za vojne zločine v BiH, Srbiji in na Hrvaškem je preneslo primere 13 obtožencev, od tega kar 10 na sodišče v Sarajevu.

2,5 milijona strani zapiskov
Vplivalo je tudi na oblikovanje drugih mednarodnih sodišč, kot sta sodišči za Ruando in Sierro Leone, pa tudi na Mednarodno kazensko sodišče (ICC). Prispevalo je tudi k temu, da so vojne na območju nekdanje Jugoslavije najbolje dokumentirane v zgodovini vojskovanj. O tem priča arhiv 2,5 milijona strani zapiskov pričevanj, zapisov in sodnih odločitev, ki je pomemben tudi za zgodovinarje.

Po zaprtju sodišča bo postopke, predvsem prizivne, do konca izpeljal Mehanizem za mednarodna kazenska sodišča (MICT), ki je začel delovati 1. julija 2013, saj je pristojen tudi za istega leta zaprto sodišče za Ruando. V okviru mehanizma bodo tako potekali prizivni postopki v primerih Karadžića, Mladića in vodje srbskih radikalcev Vojislava Šešlja. Prav tako se bo nadaljevalo ponovljeno sojenje nekdanjemu vodji srbske varnostne službe Jovici Stanišiću in njegovemu pomočniku Franku Simatoviću, kot tudi sojenje Srboma, ki sta obtožena nespoštovanja sodišča na sojenju Šešlju.

Najvišji predstavniki sodišča so ob njegovem zaprtju ocenili, da je v 24 letih uresničilo svojo nalogo pregona posameznikov za vojne zločine, a poudarili, da na prostosti ostaja še veliko vojnih zločincev, ki jim morajo soditi nacionalna sodišča, saj več tisoč žrtev še vedno čaka na pravico.

Naloga zdaj na vodstvih posameznih držav
Odgovornost tako ostaja na državah v regiji, ki so prav tako najbolj odgovorne za spravo. Ob odzivih na zadnji sodbi - Mladiću in visokim predstavnikom bosanskih Hrvatov - so na sodišču opozorili, da v regiji še vedno preveč ljudi obsojene vojne zločince časti kot junake. Kot je opozoril glavni haaški tožilec Serge Brammertz, to kaže, da še posebej med političnim vodstvom držav v regiji ni volje za sprejem odgovornosti za zločine med vojno in pot naprej.

Nobena stran ni popolnoma zadovoljna s sodiščem in mu pripisuje političnost in pristranskost. Beograd in Banjaluka izpostavljata, da je bilo 70 odstotkov obsojenih Srbov in da so bili samo Srbi obsojeni na najvišjo, dosmrtno zaporno kazen. Zagreb in bosanski Hrvati opozarjajo, da ni bil nihče obsojen za obleganje Vukovarja, Mladić pa ne za zločine na Hrvaškem, kot tudi ne za genocid nad Hrvati v BiH. Za obleganje Dubrovnika sta bila obsojena le dva človeka. Bošnjaške žrtve in politiki so do sodišča pokazali še največ spoštovanja, čeprav menijo, da ni storilo dovolj. Kritični so, ker ni ugotovilo genocida tudi leta 1992 in ker ni jasno ugotovilo vloge Srbije v vojni.