Sicer je komisija, ki odloča o dobitnikih te najbolj prestižne literarne nagrade, menila, da Hemingwayu nagrada ne bi pomenila veliko, poleg tega pa so raje nagrajevali literate, ki gmotno niso bili najbolje preskrbljeni. A zgodba o Santiagu, ki se bori z ogromno ribo, pri tem pa se med ribičem in njegovim plenom v treh dneh razvije prav poseben odnos, je žirante prepričala, da si nagrado zasluži tudi ta ameriški pisatelj.

Starec in morje je bilo tudi zadnje delo, ki ga je Papa, kot so mnogi klicali Hemingwaya, izdal. Po njegovi smrti je sicer izšlo še nekaj del, ki pa niso dosegla kakovosti romanov, kot so bili Zbogom orožje, Komu zvoni in Sonce vzhaja in zahaja.

Na Hemingwayev stil je močno vplivalo njegovo novinarsko pisanje, s katerim se je preživljal na začetku svoje pisateljske poti. Na neki način je tako njegovo pisanje podobno dolgim novinarskim člankom, v katerih ni prostora za veliko pridevnikov in avtorjeva razmišljanja. Tipičen primer njegovega ustvarjanja je tudi delo Starec in morje.

Hemingway nam predstavi glavnega protagonista, starega kubanskega ribiča Santiaga, ki že 84 dni ni ujel nobene ribe. Ostali prebivalci majhne ribiške vasi se mu zato posmehujejo, na njegovi strani je le deček Manolin, ki je s Santiagom lovil prvih 40 dni, nato pa so ga starši poslali k ribičem, ki so imeli več sreče. A stari ribič se ne da …

Tudi to jutro se skrbno pripravi na lov, odločen, da ujame veliko ribo. Odvesla veliko dlje kot ostali ribiči, nastavi vabe in čaka. Kmalu začuti, da se je na najnižjo vabo ujela riba, in to velika riba. Boj se začne … V njem je najprej Santiago močnejši nasprotnik, a ker se tudi velika riba, merlin, ne vda, sta si sčasoma vedno bolj enakovredna. Santiago je na lov vzel le malo vode in nič hrane, merlin pa ima dovolj moči za dolgotrajno upiranje. Šele drugo jutro po tistem, ko je požrl vabo, merlin prvič skoči iz vode in Santiago zagleda največjo ribo v svojem življenju. Še dva dneva pa traja, preden jo s harpuno končno tudi pokonča in začne se dolga pot proti domačemu pristanišču, saj je čolniček v treh dnevih tok odnesel daleč na odprto morje. Santiaga kljub temu ni strah, saj se orientira po položaju zvezd.

Ker je bil merlin daljši od čolna, ga je ribič privezal ob čoln, za katerim se je vila krvava sled. Izkušeni Santiago je vedel, da bo privabila morske pse. In res, minila je le ena ura, preden je napadel prvi. Santiago ga je sicer ubil, a še prej mu je uspelo odtrgati kos velike ribe. Njegova popolna riba, ki jo je ribič spoštoval kot nasprotnika, jo celo imenoval za brata in obžaloval, da jo mora ubiti, ni več popolna, in Santiago že obžaluje, da jo je ubil. Obžalovanje se stopnjuje celo pot, ko merlina napadajo morski psi, Santiago pa ga brani, kakor ga najbolje more. Pri tem ga ne ovira niti dejstvo, da je v boju z enim od morskih psov izgubil harpuno in da ponoči napadalcev sploh ne vidi. Človek enostavno ni narejen za poraz, si misli in ne obupa.

Ko navsezgodaj zjutraj privesla v domače pristanišče, od velikega merlina ostanejo le še okostje, glava in rep. Santiago se odpravi domov, ostanke svojega velikega plena pa pusti v vodi. Ko jih zagledajo ostali ribiči, do starca začutijo novo spoštovanje, saj vidijo ostanke tako velike ribe, kakršne nihče od njih še ni videl, niti ni slišal zanjo. Čeprav Santiago od ulova in tridnevnega boja z ribo velikanko nima nič, saj so mu plen požrli morski psi, ni zagrenjen. Ve, da je napravil napako, ko se je odpravil tako daleč na odprto morje, in odločen je, da gre naslednje jutro spet lovit ribe. Kljub žalostnemu koncu tako starec vztraja, Hemingway pa brez velikih besed bralcem naroča, da se ne smejo vdati, ne glede na to, kaj se jim zgodi v življenju.