Ameriško idejo, ki se je rodila na peščenih plažah, so kmalu posvojili tudi v Evropi. Osnovo za vozilo je na obeh straneh Atlantika predstavljal Volkswagnov hrošč. Na njegovo prirejeno platformo je bilo namreč mogoče dokaj preprosto namestiti različne nadgradnje in jih oplemenititi z bolj ali manj uporabnimi dodatki.

Osnovni recept za predelavo cenovno in količinsko dokaj lahko dosegljive osnove je bil, da so predelovalci skrajšali medosno razdaljo nekje med 30 in 40 centimetri, oba dela znova zvarili skupaj in na podvozje namestili nadgradnjo, ki je bila po navadi iz takrat nadvse moderne plastične mase ojačane s steklenimi vlakni. Nadgradnja je le redko imela tudi streho, po navadi je bil buggy brez te zaščite ali pa le z lahkim ogrodjem za platnen »senčnik«, saj je bil avtomobil namenjen predvsem za uporabo na sončnih plažah.

Del značilne podobe vozila so bile tudi predimenzionirane pnevmatike na zadnji osi, ki jo je največkrat poganjal kar serijski hroščev motor. Najprej tisti z močjo 34 KM, pozneje pa tudi zmogljivejši s 44 KM. Motorja sta zadoščala večini uporabnikov, ki so tako ali tako živeli s filozofijo, da v življenju ne smejo hiteti, zato so bili močnejši motorji le redkost in izjema.

V Evropi so bili med najbolj znanimi »serijskimi« izdelki, buggyji s Karmannovim znakom. Izdelovalec pa jih je ponujal tako v kit izvedbi kot že dokončno izdelane. Čeprav nenavadna vozila niso ravno preplavila evropskih cest, je bil krog kupcev presenetljivo velik, ne nazadnje pa vozila toliko bolj opazna na cestah.

Štiri desetletja od pojava ideje o buggyju pa so pri Volkswagnu pripravili tudi prototip njegovega sodobnega naslednika, ki je vzbujal pozornost na nedavnem avtomobilskem salonu v Frankfurtu. Buggy za 21. stoletje je kljub osnovni ideji seveda bistveno bolj sodobno vozilo, med drugim nima nadgradnje iz plastike, ampak iz lahkega konstrukcijskega jekla, ki zagotavlja večjo varnost. Pri Volkswagnu pa dopuščajo možnost, da podobno vozilo dejansko ponudijo kupcem.