Na podkastu Številke se ta teden ukvarjamo z narcisizmom, ki je po ocenah nekaterih strokovnjakov v porastu. Na pogovor smo zato povabili specialistko klinične psihologije Polono Matjan Štuhec, ki je razložila osnovne termine. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotne oddaje.

Kako strokovnjaki opredelite narcisizem?
Narcisizem spada med osebnostne motnje, med te uvrščamo narcistično osebnostno motnjo, mejne osebnostne motnje in shizoidne osebnostne motnje. Kaj so značilnosti teh ljudi? Če hitro pogledamo znake, je to predvsem nezmožnost za empatijo do drugih ljudi. Vsi poznamo narcistični bes, ljudje s to težavo nekontrolirano znorijo nad drugimi, kadar jim kaj ni prav. V osrčju motnje pa je zelo ranljiva samopodoba. Izjemna občutljivost, ki je ta človek ni uspel premagati, reparirati, in ga žene v posebne obrambne mehanizme, ki jih vidimo kot grandioznost, omnipotentnost, usmerjenost vase in navzven. Osnova pa je izjemna občutljivost in zelo ranljiva samopodoba.

Če bi ta podkast opisal kot najboljši v vesolju, kateri alarmi bi se pri vas najprej prižgali?
Zakaj bi vi (ali kdor koli drug) potrebovali potrdilo, da je to najboljša oddaja? Strokovnjaki takrat dvignemo ušesa in se vprašamo, kaj ta človek v resnici potrebuje. Značilnost za narcistično osebnostno motnjo je razcep ‒ vse je črno ali belo. Ali gre torej za najboljšo oddajo v vesolju ali pa za najslabšo? Vmes ni kontinuuma. Želja, motivacija in gnanost, da bi bila to najboljša oddaja na svetu, izhaja iz strahu, da je oddaja v resnici najslabša.

Kako se narcisi odzovejo na mnenje, da oni vendarle niso najboljši? Se vklopijo obrambni mehanizem?
Najprej jih zaskrbi, aktivira se tesnoba. Ali človek to tesnobo prepozna, je odvisno od okoliščin. Narcistična osebnostna motnja je kontinuum ‒ imamo primere od normalnega narcisizima do težke patologije. To je zelo odvisno od tega, kje se ta človek nahaja, ali ima pristen stik s svojim delom. Ali ta sploh obstaja? Prva reakcija na tako konfrontacijo je tesnoba, potem pa je odvisno, kako uravnava svojo tesnobo. Lahko ima obrambne mehanizme, kjer v trenutku reagira z grandioznostjo in se še bolj napihne. Lahko je besen, potem dobimo grd napad destruktivnosti. Pogosto tudi vidimo razvrednotenje. Tak človek si pomaga, da razvrednoti tistega, ki ga je prizadel. To je tisto, kar druge tako moti.

Kdaj se razvije narcisizem?
Vse osebnostne motnje imajo korenine v samem začetku razvoja. Vse se začne že v odnosu z negujočo osebo (po navadi je to mama) in dojenčkom, ko se rodi. Pomembno je tako že prvo leto življenja, kritično je drugo leto ter okrog četrtega, petega leta. Ko gre otrok v šolo, so te stvari že ustvarjene in se potem samo še utrjujejo. Kar danes vemo o tej motnji, je pravzaprav, kako se uskladita negujoča oseba in dojenček. Tu je na materi, da se usklajuje z dojenčkom, kar pomeni pogledi, čustva, v prvem letu življenja se zgodi največ pomirjanja (da se regulirajo pozitivna čustva). Dojenčka se pomirja, kadar je vznemirjen, kadar ga kaj boli, kadar joka ... Od obeh je odvisno, kako bo šel ta razvoj. od dojenčka je odvisno ali je hitro "pomirljiv", od matere pa, ali ima zmožnost, da "zdrži", če se njen otrok hitro ne pomiri. Pomembno je, kako se ujameta, kako gre medsebojno usklajevanju.

Kaj pa je pomembno v naslednjih fazah?
V drugem letu življenja je primarno čustvo sram. To najbolj obvladuje narcise. To je eno od čustev v življenju, ki ga najteže prenašamo. Težko prenašamo hudo tesnobo, ko nas je neskončno strah, ko nas nekaj neskončno boli ... V isto vrsto bi dala tudi zelo hud sram. To je čustvo, ki se pojavlja ob tem, ko otroček v drugem letu življenja shodi, postane aktiven, raziskuje svet in začne delati neumnosti. Odpira stvari, ki jih ne bi smel, s tal pobira smeti in jih daje v usta ... Skratka, dela škodljive stvari. V prvem letu življenja se mati z dojenčkom ujame v pozitivnih čustvih. Kar koli dojenček naredi, ga hvalimo, se mu smejimo, smo z njim zadovoljni, otrok vedno dobi pozitivno zrcaljenje. V drugem letu otrok pokaže lastno pobudo, takrat pa mati uporabi presenečenje na obrazu, morda zgroženost ali jezo. To je nekaj popolnoma drugega, kot otrok pričakuje. On pobere smet, jo želi dati v usta in pričakuje, da bo mati srečna, kot je bila vselej prej, nato pa zagleda zgroženost ali presenečenje in zato doživi sram. To doživi, ker je drugačen od matere, ker se ne zrcali več v pozitivnem. Zaveda se nebogljenosti in majhnosti, zaveda se, da je naredil nekaj narobe. Od tega, kako mati regulira ta sram, je odvisno, kako močno bo njen otrok pozneje doživljal sram. Sram je močno socialno čustvo. Z njim kontrolirate otroka na daleč. Matere, ki niso empatične do otroka, bodo začele pretirano uporabljati sram za regulacijo vedenja. Ta otrok bo dobil občutek, da njegova iniciativnost (tisto, kar bi on sam počel v življenju), ni v redu. S tem začenja gledati za sugestijami negujoče osebe in okolice. Kaj je tisto, kar oni nagrajujejo? Kaj oni želijo od njega? Postopoma se razvije osebnost, kjer mali otroček izgubi občutek, kdo je on, kaj je bila njegova iniciataiva in išče tisto, kar bi ostali nagrajevali. Narcisi torej ne vedo, kdo so, kaj jih zanima in začnejo slediti okolici.

Kakšna je idealna reakcija negujoče osebe?
Mama naj bi bila empatična do otrokovega sramu in bi morala opaziti, ali se je otrok samo ustavil in ni zelo prizadet ali pa je izrazito prizadet in zaradi njene reakcije joka. To je treba pomiriti. Empatična mama bo to naredila, rekla bo "ne", a bo otroka pomirila na način "ti si še vedno moj fantek, vse je v redu, imam te rada, a tiste smeti ne smeš dati v usta". Ne dovolimo izrazitega sramu, zato je treba imeti več časa. Otroci na začetku zahtevajo veliko čustvenega angažmaja svoje okolice.

To pa zahteva veliko časa, kar je danes vse teže. Vse več ljudi, denimo, nosi službo domov.
Razvojne psihoanalitične teorije ugotavljajo, da ni dobro, da se negujoče osebe v zgodnjem otroštvu menjajo. Osnova pomirjanja je ritem in predvidljivost. Če gre za eno in isto osebo, ga pomirja predivljidvost in ritem, to zanj pomeni vonj in glas matere, način, kako ga vzame v naročje, kako ga guga, vozi ... Ko gre za eno in isto osebo, to za malčka hitro postane predvidljivo. Ko je teh negujočih oseb preveč, je zunanji svet za tega otroka kaotičen. Ne ve, kdo bo prišel, na kakšen način se bo odzval ... Navezanost na osebe so različne. Poznamo več vrst navezanosti, a samo ena je varna, taka, ki vodi v zdrav razvoj, vse ostale vodijo v bolj ali manj patološke navezave, ki delajo težave. Pozneje je zelo pomembno, da se ta oseba zaveda čustvene stiske in razvoja svojega malčka. Pri materah, ki hodijo k nam v obravnavo, vidim, da dobivamo resno narcistično kulturo. Otroci, ki so bili vzgojeni permisivno, ki jim je bilo vse dovoljeno, so danes postali starši. Navajeni so, da jim je vse dovoljeno. Ne razmišljajo na način, da bi se morali čemu odpovedati. Njihov otrok se mora prilagajati. Te matere so ponosne, da gredo že prvi mesec po porodu smučat ali v telovadnico, kot so šle prej, pomembno je, da so takoj videti kot pred porodom. Usmerjene so vase, manj kot se pozna, da so rodile in da so matere, bolj so ponosne nase. Tu ni prostora za dojenčke in njihove potrebe.

To se jim potem pozneje maščuje?
Ta otrok ne dobi empatije, ko to potrebuje in ko se v njem razvija empatija. To je otrok, ki zraste v odraslega, ki ne ve, kaj je empatija, ker je ni dobil. Nihče ni imel posluha za njegovo stisko, ko je bila najhujša.

Kaj pa permisivna vzgoja? Včasih slišimo o starših, ki hodijo s svojimi otroki študenti na govorilne ure.
To ni permisivna vzgoja. Včasih smo o permisivni vzgoji govorili, ko so generacijo, ki ima zdaj svoje otroke, vzgajali brez meja, vse so smeli. Prej je bil pretiran red in disciplina, danes pa vemo, da tisto, kar dojenček potrebuje, ni ne permisivnost niti red in disciplina, ampak ritem. Vse v našem vesolju je ritmično, dihanje, srce, menjava letnih časov, gibanje planetov ... Otroka skušamo spraviti v ritem. Nekateri otroci so nevrološko bolj zreli, zato staršem to uspe prej oziroma laže. Drugi so občutljivejši, zato je pri njih potrebne več energije. Pri šoli ne gre več za to, da bi ti otroci vse smeli, ampak obratno. Dosežek otrok je dosežek staršev. To je narcistična kultura. Kakšen uspeh ima otrok, je znak uspeha staršev. Na neki način smo to naredili s točkami, morda ti ena točka manjka na vpis na študij. Spomnim se na fakulteti, ko so k meni hodili študenti, ki so imeli vaje ocenjene z 8 ali 9, pa so želeli 9 ali 10. Tega nisem mogla razumeti, pa so mi rekli, da bodo izgubili štipendijo, če nimajo dovolj visokega povprečja. To so norosti, zunanji uspeh postane pomembnejši od znanja, zanimanja in notranje motivacije. Ti starši sledijo uspehu svojih otrok, zato z odvetniki hodijo v šole. Usmerjeni so na zunanji uspeh, ne pa na to, kaj otroka sploh zanima.

Lahko potegnete korelacijo med razvajenostjo in narcisizmom?
Predvsem z željo, kaj naj ta otrok postane. narcistični ljudje ne vedo, kaj jih zanima, ker jim v razvoju nihče ni dovolil razvijati lastne iniciativnosti. Običajno so tri stvari, po katerih prepoznamo narcise. Pritegne jih oblast in moč, denar in lepota. Ti starši svoje otroke, ko so usmerjeni v narcisistično smer, že od malega usmerjajo v te stvari. "To študiraj, to delaj ... da boš bogat in uspešen. To delaj, da boš postal slaven in znan."

Ob besedah oblast in moč najprej pomislim na politiko.
Politika je prav gotovo področje, ki privlači ljudi, ki si želijo moč in oblast. Teže je najti tiste, ki bi radi na določenem področju nekaj naredili, ki gredo po politični lestvici navzgor, da bi uredili področje, ne pa da bi si pridobili oblast in moč, hkrati pa to moč izkoristili še za osebne interese. To je rakava rana (slovenske) politike. Iz tega sledi, da nikomur več ne zaupamo, za vse politike, ki pridejo na oblast, jih najprej idealiziramo in mislimo, da so tisti, ki bodo rešili svet. Takoj, ko se to ne zgodi, se slika obrne, vzpostavi se neskončno nezaupanje, pogosto vidimo, da je bila ta moč zlorabljena, da je nekdo prišel do oblasti, da si je uredil materialni položaj in ga širši kontekst sploh ni zanimal. Če je to narcisistična osebnost, je jasno, ti ljudje niso socialni, nimajo empatije, ne vedo, zakaj bi se ukvarjali z drugimi.

Ali je narcisizem tudi koristen oziroma zakaj ga evolucija dopušča?
Omeniti moramo tudi normalni narcisizem, ki je koristen. Vsak od nas bi moral imeti zdravo mero narcisizma. V vsaki stvari je kontinuum do patologije. Recimo, spanje, ravno prav je zdravo, premalo spati ni dobro, preveč spati je bolezen. Ravno prav železa v krvi je zdravo, premalo in preveč pa ni dobro. Ravno tako je z narcisizmom. Raziskave kažejo, da normalni narcisizem pomeni, da imajo zdravi ljudje rahlo boljšo podobo o sebi kot to menijo drugi. Če bi imeli ocenjevalno lestvico, kako nekdo, ki je zdrav, vidi sebe po sposobnostih, uspehih in zunanjem izgledu, je rahla diskrepanca. Kar pomeni, da sebe vidi nekoliko bolje, kot ga vidijo drugi. V primeru, ko se ta slika sklada, se pravi človek sebe opiše tako, kot ga opišejo drugi, takrat je rahlo depresiven. Manjka mu nekega zdravega veselja in radosti v življenju. Zdrava mera je tako nujna.

Sorodna novica Ilka Štuhec veličastno ubranila smukaško kraljestvo

Ali je v vrhunskem športu potreben ali nujen? Ali ga zamenjujemo s prepotrebno samozavestjo?
Pogovarjava se ravno po tem, ko je Ilka Štuhec ubranila naslov svetovne prvakinje v smuku. Prav gotovo je to uspeh, ki je zavidanja vreden. Sama pa kot psihoterapevtka ne morem mimo tega, da vrhunski športniki žrtvujejo svoje telo za uspeh. Tudi trenerji, ki jih trenirajo, uporabljajo in zlorabljajo znanje, da jih motivirajo za nekaj, česar človek sicer ne bi počel. Vrhunski športniki, ko nehajo s športom, pogosto niso zdrave osebe, pogosto jim telo ne služi več. Ko želijo uspeh in rezultat, se s s tem vprašanjem ne ukvarjajo. To ne spada v zdravo motivacijo.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s Polono Matjan Štuhec, v katerem govori še o drugih temah ‒ razliki med narcizmom in narcisizmom, povezavi narcisizma s številom otrok v družini, zdravljenju, sanjah ... Kliknite na spodnjo sliko!