Eden prvih Akacukijevih posnetkov Venere s precejšnje oddaljenosti - 72.000 kilometrov, v ultravijolični svetlobi, da se vidijo tudi obrisi površja. V prihodnjem letu se lahko nadejamo še precej bolj kakovostnih posnetkov tega dokaj malo preučevanega planeta. Foto: Jaxa
Eden prvih Akacukijevih posnetkov Venere s precejšnje oddaljenosti - 72.000 kilometrov, v ultravijolični svetlobi, da se vidijo tudi obrisi površja. V prihodnjem letu se lahko nadejamo še precej bolj kakovostnih posnetkov tega dokaj malo preučevanega planeta. Foto: Jaxa
Akacuki
Tako Akacuki ob Veneri vidi Jaxin vizualni umetnik. Foto: Jaxa/Akihiro Ikešita
Venera, Messenger
Venera, kot jo je pred leti posnel MESSENGER na poti proti Merkurju. Zaradi goste atmosfere površje iz vesolja ni vidno (razen v drugih, človeškemu očesu nevidnih delih spektra elektromagnetnega valovanja). Foto: NASA/JHU/APL
Venera Magellan
Vulkanska dejavnost na površju. Foto: NASA/JPL
Zemlja, Mesec
Mesec in Zemlja, kot ju je med zadnjim obletom ujela Hajabusa 2. Foto: Jaxa

Japonci pri svojih vesoljskih podvigih nimajo veliko sreče. Že pri prvi medplanetarni misiji Nozomi (2003) so zgrešili Mars zaradi uničene elektronike; pri asteroidni misiji Hajabusa se je pokvarilo skoraj vse, kar je lahko zatajilo (srečnemu koncu navkljub). In tudi druga planetarna odprava, Akacuki, je že pred petimi leti povsem zatajila.

Venera, Zemljina "sestra"
Japonci so se v prejšnjem desetletju odločili, da bodo obiskali Venero. Zanimalo jih je, kako je drugi planet Osončja postal katastrofična verzija toplogredne Zemlje. Zato so sestavili sondo Akacuki (jap. zora), in to s precejšnjimi težavami in omejitvami. Japonsko javno mnenje je namreč vesoljskim projektom manj naklonjeno, pa tudi proračun vesoljske agencije Jaxa je precej manjši od denimo Nase ali Ese.

To se je tudi poznalo leta 2010, ko so sondo odposlali v konici Mitsubishijeve rakete H-IIA. Izstrelitev je sicer bila uspešna, prav tako polletna pot do Venere. A decembra so presenečeno ugotovili, da je Zora mimo zvezde danice enostavno - odbrzela. Poznejše analize so pokazale, da je zatajil zaviralni motor, ki bi moral sondo dovolj upočasniti, da bi jo lahko ujela Venerina težnost, in sicer zaradi nanosov soli v ventilu med tankom za gorivo ter motorjem. Ta se danes ponaša z le nekaj odstotki prvotne silnosti, zato je v praksi nekoristen.

Na Jaxi so skovali načrt, kako iz izgubljene sonde kljub temu iztisniti nekaj uporabnega. Po obletu Venere jo je čakala dolga pot okoli Sonca. Izračuni so pokazali, da bo za povratno pot okoli zvezde potrebovala do šest let, zato so Jaxini inženirji pripravili varčevalni program in sondo poslali v hibernacijo. Našli so še nadomestilo za pokvarjeni motor: osem potisnikov na kemikalijo hidrazin, ki navadno skrbijo za orientacijo v prostoru in vzdrževanje višine v orbiti.

Začelo se je
Natanko pet let po neuspehu je Akacuki znova prispel do Venere. Kot so sporočili z Jaxe, je sonda v nedeljo zvečer po našem času natanko izvedla zaviralni program, kot je bilo predvideno - za 20 minut in 33 sekund je pognala vse potisnike. Ali je manever zadostoval, še nekaj časa ni bilo znano, saj je bila sonda nekaj časa na drugi strani Venere, komunikacija pa prekinjena. Ko se je vrnila v stik z Zemljo, so Jaxini strokovnjaki nekaj časa potrošili še za računanje nove orbite in naposled sporočili: Akacuki je uspel.

In je precej osamljen. Trenutno je namreč Zora edina delujoča človeška naprava v notranjem krogu Osončja. Venera in Merkur ob sebi nimata nobene sonde več. Esin Venus Express je namreč po več drznih spustih v strupeno atmosfero naposled končal na trdih tleh decembra lani; Nasin MESSENGER pri Merkurju pa je treščil aprila letos.
Atmosfera, strele, vulkani
Načrtovana orbita okoli vročega planeta je izjemno podolgovata. Najbolj oddaljena točka jo bo ponesla 440.000 kilometrov od planeta, najbolj pa se mu bo približala pri 400 kilometrih, poroča Space.com. Tam bo sonda začenši z aprilom 2016 preučevala gosto atmosfero in zelo dejavno vreme. Iskala bo toplotne vzorce ter strele, kemično sestavo ozračja ter dejavne vulkane na tleh. Izvorno bi morala pri Veneri ostati več let, po novem pa naj bi tam delovala do enega leta. Na Jaxi ocenjujejo, da bo to vseeno dovolj za izpolnitev znanstvenih ciljev. Trenutni položaj sonde je lepo viden na tej lični vizualizaciji.

Celotna misija z izstrelitvijo vred je Japonsko stala 286 milijonov evrov. Na isto raketo so leta 2010 posadili tudi inovativno sondo IKAROS, neke vrste vesoljsko jadrnico na pogon Sončevega vetra. IKAROS je trenutno 110 milijonov kilometrov stran od Zemlje in še deluje - med periodičnimi padci v hibernacijo.

Japonska je s tem peti narod, ki je poslal sondo k drugemu planetu, četrti, ki je spravil satelit v vesolje (Ōsumi); tretji s poslano sondo v globoko vesolje (Sakigake) in spet tretji pri raziskovanju Meseca (Hiten).

Hajabusa na poti
Akacuki ni edino aktualno železo v ognju. Poteka tudi ambiciozen program Hajabusa, o katerem smo že obširno pisali. Sonda Hajabusa 2 (jap. sokol selec) je v vesolju in se pripravlja na pot proti asteroidu 1999 JU3. Tam naj bi jemala vzorce, asteroid celo obstreljevala, in se nato z nabranim materialom vred vrnila k Zemlji ter dobrine odvrgla. Zdaj kroži v bližini domačega planeta, kjer z obleti izkorišča gravitacijski vpliv za pospeševanje. Pravkar je izvedla enega izmed tovrstnih obletov, so sporočili z Jaxe, na višini okoli 3090 kilometrov. Sonda je - v nasprotju s prejšnjo izvedenko - še vedno v povsem dobrem stanju.

Kaj pa druge misije?
Za Venero trenutno ni nobene druge potrjene misije v pripravi, le nekaj konceptov, ki jih pripravljajo Nasa, Roscosmos in indijski Isro, in ni nujno, da bodo kdaj ugledali luč dneva. Jo bo pa ugledala skupna sonda Ese in Jaxe, BepiColombo, ki bo Venero obletela na poti do glavnega cilja, Merkurja. Izstrelitev je načrtovana za leto 2017.
Video: Orbita Akacukija okoli Venere