Ob levem bregu Save naj bi zgradili novo enoto krške jedrske elektrarne (JEK-2). Kakšna se vam zdi ta ideja?
Ideja se mi zdi v redu.

No, sicer je res, da je študija podjetja Gen energija (GEN), ki je 50-odstotni lastnik krške jedrske elektrarne, pokazala, da bi imela gradnja lahko nekatere ugodnosti. Te so recimo povečanje BDP-ja in odprtje novih delovnih mest. Kako bi prepričali ljudi, da bi zaposlitev in nižje položnice za elektriko zamenjali za jedrsko elektrarno in radioaktivne odpadke?
To vprašanje niste zastavili pravi osebi, saj nisem politik niti investitor. Pravzaprav se ne smem za to zanimati, saj mi skrbimo za jedrsko varnost. Definitivno pa nihče ne nasprotuje, da je predvidena cena iz nuklearke bistveno nižja, kot je iz drugih objektov.

Koliko je smiselna gradnja nove jedrske elektrarne, če se bo v prihodnosti po vsej verjetnosti gradil Južni tok?
Jaz nisem tisti, ki bi odločal o tem.

Če je varnost vaše področje, pa odgovorite, kako bo poskrbljeno za varnost gradnje JEK-2?
Mi že imamo eno elektrarno in imamo znanja. Tudi državna struktura je prava, zato ne vidim ovir, da ne bi odprli nove jedrske elektrarne. Glede na to, kako ta deluje (JEK-1), ni razlogov, da tudi nova ne bi dobro delovala. To bo novejša elektrarna, z novo tehnologijo. Definitivno bi se jo dalo narediti dobro.

Drži, da boste JEK-1 podaljšali življenjsko dobo?
Prvotna je bila mišljena za 40 let, a očitno ji jo bodo res podaljšali.

Kako pa je to mogoče?
JEK-1 gre proti svojem 28. letu, a v svetu so se pojavile doktrine, kako se jedrski elektrarni lahko podaljša življenjsko dobo. Že v zgodnji dobi je treba uvesti ustrezne sisteme nadzorov in zamenjav. Aktivne komponente, kot so črpalke in ventili, že tako menjamo na nekaj let. Pozornejši pa moramo biti na pasivne komponente, kot so betonske strukture, pa električni kabli in cevi. Če skozi procese stalnega nadzorovanja vzdržuješ kakovost opreme, so seveda izpolnjeni tudi pogoji za daljše življenje.

Kako je z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji?
Nizki radioaktivni odpadki nastajajo med vzdrževanimi deli. To so predvsem delovna oblačila, očala ipd. Te se da v sode, sodi se stisnejo in odpeljejo v odlagališče. Srednje radioaktivni odpadki so iz čistilnih naprav. V jedrski elektrarni je veliko tehnoloških sistemov, v katerih je tekočina – večinoma voda. V njih se nabira umazanija, ki gre nato skozi filtre. V teh filtrih so smole, v katere se ulovijo radioaktivni delci. Po določenem času je delcev toliko, da so zasičeni in jih je treba zamenjati. Tudi srednje radioaktivni jedrski odpadki gredo v sode, ki pa so utrjeni s cementom.

Kaj pa je z novo uredbo o državnem prostorskem načrtu za odlagališče z nizko in srednje radioaktivnimi odpadki na lokaciji Vrbina v občini Krško?
Po dolgih letih je lokalna skupnost v Krškem dala privolitev za lokacijo, ki je 400 metrov od sedanjega reaktorja. Tam bomo shranjevali vse jedrske odpadke, razen jedrskega goriva, ki je visoko radioaktivni odpadek. Drugi odpadki bodo šli v podzemno odlagališče, ki bo 50 metrov pod zemljo. Vanj se bo zlagalo sode, utrjene s cementom, ki se jih bo zacementiralo v vsebnike in odložilo v odlagališča. Ko bo elektrarna nehala delovati in jo bomo morali podreti, bo tudi ob tem nastalo nekaj radioaktivnih snovi. Tudi te bomo shranili v ta odlagališča. Ko bo vse pospravljeno, se to zapre in tako ostane za vedno.

Sliši se tako preprosto. Kaj pa učinki na okolje?
Jih ne bo, saj se že zdaj vse tako skrbno projektira in analizira. Za varnost bo dobro poskrbljeno, saj bo veliko zaščitnih slojev. Okoli sodov je beton, notri so bloki, vmes je glina, nato je vse zalito z vodotesnimi snovmi.

Kakšne odpadke pa skladiščite v Brinju?
Vsi radioaktivni odpadki iz države, ki ne nastanejo v nuklearki, so v Brinju. Nekaj odpadkov nastaja v industriji, v bolnišnicah in v reaktorju na inštitutu (Jožef Stefan, op. p.). Takih odpadkov je malo in so tu varno shranjeni. Pravimo, da je shranjevanje do neke mere začasno, saj ne bo tu za vedno. Čez nekaj desetletij bodo šli drugam, na drugo odlagališče, kjer bodo ostali za vedno.

In to se ne ve, kje bo?
Ja, to bo Vrbina.

Kaj pa visoko radioaktivni odpadki?
To je jedrsko gorivo, ki je zdaj v bazenu v elektrarni. V njem so gorilni elementi, ki jih je sicer v reaktorju 121, a jih na leto zamenjajo približno polovico. Odpadki gredo v bazen, kjer čakajo do nadaljnjega. Kot kaže, bodo ti odpadki ostali v bazenu do konca življenjske dobe …

.. to pa je?
Za zdaj do leta 2023. Če bo podaljšana življenjska doba JEK-1 pa še dvajset let. Dve leti po letu 2023 bodo šli odpadki v suhe zabojnike, kjer lahko ostanejo poljubno dolgo, saj so dobro shranjeni. Čez nekaj let se toliko ohladijo, da se jih lahko prevaža tudi z vlakom. S končno rešitvijo teh odpadkov se ukvarja ves svet in že pol stoletja se obljublja, da bo rešitev kmalu in da bodo šli odpadki globoko pod zemljo. Resnica pa je, da so do zdaj začeli kopati le eno tako odlagališče, in to na Finskem. Tam vrtajo v zemljo in so približno na polovici globine. Čez nekaj let naj bi prišli do dna, ki je 500 metrov globoko. Tam bodo naredili posebne luknje, kamor bodo spravili te zabojnike. To se nato zalije in ostane tam.

Koliko jedrskih objektov je v Sloveniji?
Nuklearna elektrarna Krško, Raziskovalni reaktor Triga, začasno centralno skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju – to so trije jedrski objekti. Nato imamo še sevalne objekte – to sta odlagališči Boršt (odlagališče hidrometalurške jalovine, op. p. ) in Jazbec v Žirovskem Vrhu (odlagališče rudarske jalovine, op. p.).

Obstaja kakšno določilo, koliko odlagališč ima lahko neka država?
Ne, količinsko ni. To je odvisno od države.

Kaj pa izvažanje odpadkov?
Uvoza in izvoza jedrskih odpadkov na svetu ni. Nobena država ni pripravljena sprejeti tujih odpadkov na svoj teritorij. Res pa je, da obstajajo načini predelave v tujini, a potem se ostanek vedno dobi nazaj. Naša nuklearka pošilja odpadke na Švedsko, kjer jih skurijo, nato pa pepel dobi nazaj.

No dobro, kako pa je z izvozom radioaktivnih odpadkov "na črno". Reciva v razvijajoče se države?
To ne gre, saj imamo vse popisano. Jedrske materiale ima Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) popisane na gram natančno. Njihovo poslanstvo je, da nadzirajo ves uran na svetu, da ne bi iz njega kdo naredil jedrsko bombo.

To pomeni, da bi lahko neuporabni gorivni elementi znova postali uporabni?
Da. Nekatere države to tudi delajo, saj gre za predelavo izrabljenega goriva. Kako poteka cikel? Najprej imamo rudnik in predelavo uranove rude, nato je pretvorba v uranov heksafluorid. Sledi bogatitev urana in izdelava gorivnih elementov, ki gredo v jedrsko elektrarno. V Sloveniji ostanemo na tej točki in porabljeno gorivo hranimo v bazenih. Francija, Anglija, Japonska in še nekaj držav pa predelujejo izrabljeno gorivo. V posebnih tovarnah gorivne elemente razdrejo in potegnejo ven preostali material. Ko ga predelajo, jim ostane 95 odstotkov še vedno uporabnega materiala. Veliko od tega je uporabnega tudi kot jedrsko gorivo.

In zakaj tega ne počne več držav?
Ker je drago.

Če je torej postopek predelave isti, zakaj je potem tako različna cena, če kupiš nove gorivne elemente ali pa uporabiš ponovno izdelane gorivne elemente?
Francija in Velika Britanija sta državi z jedrskim orožjem, zato imata tudi druge interese. Njihova industrija ni povezana samo s komercialnim interesom, kot je izdelava elektrike, ampak je povezana tudi z vojaškim programom, o katerem sploh nočemo nič vedeti. Iz predelanega goriva, ki je uporaben tudi za izdelavo novega goriva, izdelujejo tudi uran in plutonij …

… in kaj oni izdelujejo iz obrabljenega goriva. Morda jedrsko orožje?
Ja, tudi to se da. Ven dobiš cepljivi material, torej visoko obogateni uran, iz katerega lahko delaš, kar koli hočeš, med drugim tudi bombe. Pri nas je interes delati elektriko v jedrski elektrarni. In ko izračunamo, se nam splača kupiti gorivni element, ki ga pokurimo in pustimo tukaj. Če bi delali kar koli drugega, bi nas prišlo dražje. Za drugi blok že delajo študije, da bi predelovali gorivne elemente in jih dali nazaj v uporabo. A zato mora biti elektrarna drugače narejena, kot je obstoječa. JEK-2 bi lahko kurila tudi t. i. MOX gorivo (mixed oxide fuel).

Zakaj je tolikšen problem izdelati jedrsko bombo? Ravno Iran naj bi znal bogatiti uran, ne pa tudi izdelati jedrske bombe?
Znati moraš sprožiti verižno reakcijo v bombi. To je tehnološko težko, saj moraš gorivo oziroma uran stisniti na zelo majhno prostornino, da nastane t. i. kritična masa. Za to rabiš navaden eksploziv, ki v nekem trenutku na pravi način stisne vse skupaj, da se sproži reakcija. Prvi problem je torej, kako sploh priti do tega materiala, drugi problem pa je sprožitev.

Koliko so poizkusi jedrskega orožja nevarni za okolje? Reciva lanski podzemni poskusi Severne Koreje.
Podzemne eksplozije na srečo niso tako hude. Če zvrtaš kilometer globoko luknjo in jo še pred eksplozijo zapreš, to poči notri in na površino ne pride praktično nič. To so na veliko delali tako Američani kot Rusi. V svetovni zgodovini je bilo več kot 2.000 atomskih eksplozij, ena tretjina jih je bila v ozračju. K sreči so se v šestdesetih letih dogovorili, da tega ne bodo več počeli …

… posledice verjetno ostanejo?
Da, zračne eksplozije so dejansko po svetu raznesle cezij in stroncij, ta dva elementa sta najbolj pomembna. Cezija v ozračju sicer sploh ne bi bilo, saj ni naravni element in nastane med cepitvijo urana. V ozračju se je pojavil med temi poskusi in med nesrečo v Černobilu. Izmerimo ga lahko tudi v Sloveniji, a ga je malo. Njegova razpolovna doba je trideset let, zato ga je v naravi še vedno nekaj.

So pa delali poskuse tudi v morju?
Da, tudi te iz morja pridejo v okolje.

Sicer pa naj bi se nesreča v Černobilu zgodila zaradi slabe konstrukcije reaktorja?
Ne, zgodila se je zaradi nemarnosti ljudi. Res, da reaktor ni bil narejen idealno ...

… ta naj bi se pregrel in se nato ni sam ustavil?
Razlog, da je reaktor sploh prišel v tako stanje, pa je bilo malomarno delo ljudi, ki so tam delali. Takrat so celo delali načrtovan poskus. Zanimalo jih je, koliko elektrike še proizvaja reaktor, ko ga ustaviš, saj se turbina nekaj časa po zaustavitvi še vedno vrti. Zanimiv poskus, saj lahko dobiš nekaj megavatov, ki pridejo prav za napajanje varnostnih sistemov. Pri tem pa se niso dobro pripravili. Niso imeli zunanjega nadzora in posveta, da bi analizirali, kaj vse bi se lahko zgodilo. Operaterji so bili preveč samozavestni in so v nekem trenutno celo izključili del varnostnih sistemov, ki bi ustavil reaktorje. Tako rekoč so izključili zavore - tega se pri nas seveda ne da narediti. V nekem trenutku so reaktor pripeljali v zelo nestabilno stanje. Že projektant je opozarjal, da moč reaktorja ne sme biti manjša kot 20 odstotkov, saj ga morajo takrat ustaviti. Oni so delali naprej, zato se je zaradi povečanja moči reaktorja ta še bolj povečala in je reaktor razneslo. Tisti trenutek se ni nič pokvarilo, polomili so ga ljudje.

Kakšna je napoved za svet, glede jedrskega vprašanja?
Česar se ves svet boji, je jedrski terorizem. Zlasti ZDA so investirale v to, da so v zadnjih letih iz vseh lokacij po svetu, kjer je bil višje obogateni uran, tega odstranili. Zdaj to poteka v inštitutu Vinča v Beogradu. Tam so imeli reaktor, ki je v zelo slabem stanju in je v bazenu. Pred 50 leti so ga dobavili Rusi, a reaktor že 20 let ne dela. Gorivo pa je seveda še vedno tam in je razmeroma visoko obogateno - več kot dvajset odstotkov. Američani tako financirajo, da se bo to gorivo odpeljalo nazaj v Rusijo. To ne počnejo zato, ker bi jih tako skrbelo za okolje, ampak zato, ker se bojijo, da ne bi kdo iz tega goriva naredil bombe.

Kako pa je z obrati za bogatitev urana po svetu, saj so v zadnjem času oči usmerjene samo v Iran?
Največji obrati za obogatitev urana so v Veliki Britaniji, Franciji, na Nizozemskem, v ZDA, Rusiji, Nemčiji. Pa tudi v Argentini, Braziliji, na Japonskem, v Indiji in Pakistanu. Ravno Brazilija je pred enim letom svečano odprla nov obrat za bogatitev goriva, ki ga sploh noben medij ni omenjal. Tudi v strokovni javnosti ni bilo problemov, saj je Brazilija pridna država.

Kaj pa Slovenija, od kod dobivamo jedrsko gorivo?
Kupujemo rusko gorivo, ki je obogateno v ZDA.

Koliko je resnice v tem, da naj bi atomsko bombo poskusili izdelati tudi v Jugoslaviji?
Že celo kariero sem v tem poslu, delal sem tudi na Institutu Jožeta Stefana. Neke zgodbice so krožile, da naj bi vojska to podpirala, a od starejših kolegov nikoli nisem dobil potrditve. V teh letih, ko je drug sistem in lahko več govorimo o tem, nisem dobil relevantne potrditve, da bi se res kaj dogajalo. Vse, kar se govori, so same govorice. Verjamem pa, da so si to res želeli.