Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
5 epizod
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
Glasbeni razvoj v dvajsetem stoletju je postregel s številnimi novimi pogledi na glasbeno ustvarjanje in na samo glasbeno delo. Med drugim je ponudil princip naključja kot legitimnega ustvarjalnega pristopa, naj si bo to na skladateljskem ali izvajalskem nivoju. Ta pristop se imenuje aleatorika, izraz pa izhaja iz latinske besede alea, ki pomeni igralno kocko. Z aleatoričnimi postopki so komponirali tudi Karlheinz Stockhausen, Witold Lutosławski in Earle Brown.
Gustav Mahler je pesnitev Pesem o zemlji zasnoval leta 1907, ko je doživljal težke čase. Zaradi protijudovsko usmerjenih političnih spletk je moral odstopiti z mesta umetniškega vodje Dunajske dvorne opere, kmalu za tem je umrla njegova prvorojenka Marija in nazadnje so še Mahlerju samemu odkrili neozdravljivo bolezen srca. Prijatelju dirigentu Brunu Walterju je napisal, da je naenkrat izgubil vse, kar je mislil, da je dosegel, in da je ponovno moral shoditi kot novorojenček.
John Tavener je bil osrednji predstavnik angleške religiozno navdihnjene sodobne glasbe, in je mednarodno slavo dosegel leta 1968 z dramatično kantato Kit, ki je premiero doživela na prvem koncertu angleškega ansambla za sodobno glasbo London Sinfonietta. Skladatelj je za to skladbo istega leta prejel nagrado na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum. Tavener, ki je bil sprva katoličan, in je kmalu po mednarodnem priznanju prestopil v Pravoslavno cerkev, je postal znan širši javnosti leta 1988, ko je po naročilu slavnega violončelista Stevena Isserlisa napisal skladbo za violončelo in godalni orkester z naslovom Zaščitna tančica.
“Mislim, da se ne morem označiti za avantgardista. Sam raje žanjem in izkoriščam iskanja drugih skladateljev kot pa sejem. Nikakor nisem edini, ki dela tako; prav lahko pa da sem edini, ki to prizna. Sejati in žeti v istem času je domena samo dveh ali treh genijev v vsakem stoletju.” S temi besedami je umetniški credo opisal kanadski skladatelj Jacques Hétu, ki se je rodil 8. avgusta leta 1938, umrl pa 9. februarja leta 2009. Sodobne kompozicijske tokove je spoznaval v Parizu pri Henriju Dutilleuxu, kasneje pa je bil član znamenitega razreda glasbene analize, ki ga je na pariškem konservatoriju vodil Olivier Messiaen. V času najradikalnejše glasbene avantgarde je Hétu sledil bolj tradicionalni umetniški poti in ustvaril bogat opus komorne in orkestrske glasbe.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Neveljaven email naslov