Politični analitiki bodo lahko pomirjeno vzkliknili: “Saj smo vam rekli,” politični konkurenti pa si manejo roke. Če nimajo vklenjenih … Porazi so človeški in podobno kot pri nogometu, si ne moremo kaj, da ne bi vsaj malo navijali za ekipo, ki izgublja.

Je pa tudi res, da so izstopi članstva iz SMC, zlasti ta zadnji, ki mu je malo manjkalo, pa bi lahko bil opisan v 1001. noči, povsem nepomembni. Zadeva je namreč ta, da je število članov neke stranke, še sploh, če je stranka parlamentarna, parlament pa že konstituiran, povsem nebistveno. In naprej je članstvo nepomembno, če je stranka vladna stranka, vlada pa operativna.

Miro Cerar je lahko naslednja štiri leta premier, tudi če njegovo stranko zapustijo vsi člani … malo bi se zapletlo pri financiranju stranke, strogo formalno gledano pa so člani političnih strank potrebni le za lepšo podobo stranke. Število članov je za strankarsko elito pomembno le tu in tam, ko imajo kongres, da se lahko televizijski kader lepo zapolni, ko enoglasno mahajo s papirčki v barvi svojih političnih prepričanj.

Prav zaradi tega lahkotnega odnosa strankarskih central do članstva je število članov v slovenskih političnih strankah tako minorno. Povedano figurativno: zadnji derbi slovenske nogometne lige med NK Olimpijo in NK Mariborom je obiskalo več ljudi, kot ima članov večina slovenskih parlamentarnih strank. In še bolj figurativno: slovenska društva imajo neprimerno več članov kot slovenske stranke. In ne le to; članstvo v društvih je bolj delavno, resnejše in seveda bolj lojalno, kot je članstvo v političnih strankah.
Najbrž vsi slovenski pevski zbori v celi pevski sezoni ne izgubijo 41 pevcev, kolikor je SMC izgubila članov v enem dnevu! Povedano drugače: v politične stranke se vključujejo ljudje, ki jih ne povabijo v pevske zbore ali gledališke skupine, za pletenje pa nimajo živcev. Da takšno razmišljanje ni povsem zgrešeno, dokazuje DESUS, katerega modus operandi je že vsa leta bolj podoben društvenemu, kot takšnemu, ki naj bi ga gojile politične stranke.

Pa k podrobnostim. Najbolj zanimivo je vprašanje, “Čemu se dogajajo izstopi iz SMC?” Velika večina nezadovoljnih razloži, da so bili izdani ideali stranke. Vse skupaj je videti kot hiter tečaj iz “mar smo se za to borili?” Problem je le v tem, da Stranka Mira Cerarja ni naredila še nič. Razen zmage na volitvah, seveda. Torej, “kako si lahko razočaran nad nič?”

In da ne bomo preveč splošni, še h konkretnemu. Prvi je začel sezono izstopov in s tem sladostrastja privoščljivih medijev Bojan Dobovšek. Gospod ima visoke moralne standarde in ker jih v stranki ni več mogel uveljaviti, je iz nje izstopil. Ni pa izstopil iz poslanske skupine, kar je nenavadno.

Kaj je takšnega v stranki, česar ni v njeni poslanski skupini in ali je bila potemtakem najprej strankina poslanska skupina ter šele nato stranka? Bojan Dobovšek ontološko gledano v strankarsko prakso prvikrat umesti vprašanje kokoši in njenega jajca, hkrati pa dokaže zmoto v teoriji o rezanju veje, na kateri sedimo.

Vse te dileme zahtevajo preizkus, ki ga lahko naredimo tako, da situacijo obrnemo … Razočarani, visoko moralni Bojan Dobovšek izstopi iz poslanske skupine, vendar ostane član stranke. V čem se ta hipotetična situacija razlikuje od realne, v kateri izstopi iz stranke, ostane pa del poslanske skupine? Kot okoreli ciniki ugotovimo, da je razlika samo v poslanski plači.

Kar pa ni ravno visoko moralno, sploh, ker smo se v vseh teh letih navadili biti previdni ob omembi visokih moralnih standardov.

Ko človek namreč sam o sebi trdi, kako visoke moralne standarde da neguje, se primite za denarnico … kajti moralno držo posameznika težko vrednotimo celo njegovi sodobniki, kaj šele on sam. Za te stvari smo izumili zgodovinopisje in kdor preživi moralno sito stoletij ali vsaj desetletij, ta je nato resnično vreden občudovanja generacij.
A vendar usodno vprašanje ostaja. Usodno zaradi tega, ker pretresajo izstopi zmagovalko volitev, ki je dala premiera in ki se je zavezala k spremembi politične vzdušja v državi. »Kaj je šlo tako dramatično narobe, da se je del članstva razočarano odločil zapustiti stranko?«

Del članov so verjetno Leteči Holandci, ki tavajo po slovenskih političnih strankah, se napajajo z vznesenostjo ustanovitvenega kongresa, nato pa jo pobrišejo, ko iz centrale pride prošnja za postavitev prvega plakata. Kaj šele, da bi se potrudili pripraviti okroglo mizo, na kateri bi pojasnili politiko stranke ob določenem problemu. Ta populacija je verjetno preskočila iz minulih nasedlih projektov, kot sta Zares ali Virantov DL. Te uboge stranke, k njim prištevamo še LDS, imajo danes tako malo članov, da jih nima niti kdo razpustiti!

Zapustiti politično skupino po dveh mesecih ni več niti neodgovorno, temveč je otročje.

Miro Cerar bo po projekciji do konca štiriletnega mandata ostal sam. Kar bo dobro, ker bo lahko odstranil besedico »stranka« izpred svojega imena. In da ne bo samo Miro Cerar, bo lahko nekoč že uporabljano pripono »mlajši« zamenjal za primernejšo: »prvi«! Ni jih namreč malo ki trdijo, da je prosvetljeni absolutizem edina možnost Slovenije za izhod iz primeža krize.