In nekoliko drugačne robove v celoti išče tudi 15. bienale, ki se začenja v soboto, pred tem pa je vrata odprlo več nacionalnih paviljonov, tudi slovenski. Gre za instalacijo v Arzenalu, ki vsebuje kurirano zbirko knjig in serijo predmetov, ki vzbujajo vtis doma. Struktura zato nosi naslov Dom v Arzenalu in predstavlja nekakšno kurirano knjižnico. Kot sta povedala kustosa Tina Gregorič in Aljoša Dekleva, kljub naraščanju virtualne povezanosti ideja doma še vedno potrebuje otipljivo prostorsko ali družbeno resničnost.
Kurirana knjižnica vabi domov
Po Čelikovem mnenju je Dom v Arzenalu dokaz za vzporedne izzive, ki jih vedno znova iščeta arhitekta. Kot sta pojasnila Gregoričeva in Dekleva, sta se tudi onadva odzvala na socialne in družbene razsežnosti letošnjega naslova bienala Poročilo s fronte kuratorja Alejandra Aravene. Gregoričeva in Dekleva sta k sodelovanju povabila arhitekte, oblikovalce in druge umetnike z vsega sveta, ki so za leseno kvadratno konstrukcijo podarili po deset knjig. Te naj na več ravneh določajo njihovo delo, obiskovalec pa naj dobi vpogled v stanje stvari oziroma v posamezne poglede in izbore. Osebna izkušnja kustosov pri selitvi doma je izzvala vprašanje, ali je dom tam, kjer je knjižnica, ali je knjižnica tam, kjer je dom.

Organizatorji razstave razmišljajo, da bi se arhitektura in njena uporabna vrednost zbližali ter da bi bili bolj vpeti v svet in njegove težave. Arhitektura naj bi bila najbolj politična od vseh umetnosti in zato mora prevzeti odgovornost.
Odzivi občinstva ob odprtju slovenskega paviljona so bili različni. Nekateri so v postavitvi prepoznali domač občutek zavetja knjig kot edinega pravega doma, drugim pa se je zdela premalo ambiciozna in na trenutek predaleč od ideje, ki jo je, sicer za osrednjo postavitev - nacionalnim paviljonom ji ni bilo treba slediti - razširil Aravena.

Daleč od načrtov, ki jih poganja le ekonomska logika naročnika
Kurator Aravena pravi, da je bila njegova ideja Poročila s fronte preprosta, a nikakor lahko izvedljiva. Povabljene arhitekte je prosil, naj razmišljajo, kakšne arhitekturne rešitve v danih razmerah potrebuje določena družba. V mislih naj imajo vse okoljske katastrofe, prenaseljenost, begunsko problematiko, skratka vse, kar je daleč od samozadostnih načrtov, ki jih poganja le ekonomska logika naročnika.

Arhitekti naj ponudijo razmisleke, namige, opozorijo naj na problematiko in "zadovoljni bomo že z relativnim uspehom". Čilski arhitekt se zaveda, da bienale ne more ponuditi absolutnih odgovorov in rešitev, lahko pa osvetli prave probleme, ki jih je mogoče reševati tudi s pomočjo arhitekture.

Zlati lev za Paola Mendesa da Rocho
V soboto bo nagrado za življenjske dosežke, zlatega leva, prejel brazilski arhitekt Paolo Mendes da Rocha. Njegove številne projekte v prvi vrsti določa brezčasnost. Vse njegove zgradbe so preživele čas, tako slogovno kot v popolnoma fizičnem smislu. Nagrajenčeva drža je tudi v skladu z letošnjo naravnanostjo bienala, saj arhitekturo razpenja med politična, socialna, geografska in zgodovinska vprašanja.

Poleg osrednje razstave z naslovom Poročilo s fronte, ki jo kurira Alejandro Aravena iz Čila, na bienalu sodeluje še 63 nacionalnih paviljonov.