Valenčič je decembra in januarja preživel skoraj mesec v Iraku in Siriji, kamor se je odpravil, da bi dokumentiral kurdski boj proti Islamski državi. Iraški del Kurdistana mu je dobro znan, saj se tja vrača že od leta 2006. Na tokratnem potovanju je bil v Erbilu, Kirkuku, gori Sindžar, znani po preganjanju jezidov s strani Islamske države (IS), in kot eden redkih novinarjev tudi v Kobaneju, kurdskem mestu v Siriji. Kobane je bil že tik pred tem, da popolnoma pade v roke IS-ja, a so kurdske sile z ameriško pomočjo IS le izgnale iz mesta, ki pa je še vedno oblegano s treh strani. Valenčič je v mestu pred njegovo osvoboditvijo preživel en teden.

V intervjuju za MMC po vrnitvi s frontnih položajev v Iraku in Siriji je Valenčič podrobneje predstavil izkušnjo iz Kurdistana. Presunila ga je visoka morala kurdskih borcev, ki se borijo v težkih razmerah, poleg tega pa so še žrtev geopolitičnih preigravanj. Kobane je postal simbol združenega kurdskega boja za avtonomijo, pravi Valenčič, ki je o Kurdistanu za Televizijo Slovenija posnel dokumentarno oddajo Fronte Kurdistana. V Kurdistan se bo vrnil kmalu, je odločen.

Na Bližnjem vzhodu se prepleta množica različnih narativov in perspektiv, tako političnih kot verskih in etničnih. Zakaj si tokratno potovanje posvetil Kurdom?
Kurdi so največji narod na svetu brez svoje države. Nihče pravzaprav ne ve, koliko jih je, ocene so med 25 in 40 milijonov. Živijo v štirih državah, Iranu, Iraku, Turčiji in Siriji. V Kurdistan hodim že 11 let, večinoma v Turčijo, bil pa sem tudi v Iraku. Že leta 2006 sem začel ugotavljati, da bodo Kurdi postali izjemno pomemben dejavnik na Bližnjem vzhodu. Bolj ko Bližnji vzhod razpada, lažje je udejanjiti stvari, kot je lastna država oziroma vsaj neke vrste paradržava. Dokaz tega so vzpostavitve avtonomnih kurdskih oblasti v Iraku in Siriji.

V kurdski, severni del Iraka, se redno vračaš od leta 2006. Ta del države je dolga leta veljal za najbolj mirnega in stabilnega. Kakšno je stanje danes in kako vidiš razvoj dogodkov v tem delu Iraka?
Za moje pojme Irak sploh ne obstaja več, ravno tako kot Sirija. Kaj se je dogajalo s Kurdistanom v Iraku? Po prvi zalivski vojni leta 1991 so dobili Kurdi avtonomijo pod zaščito ZDA. Iraška letala niso smela leteti nad tem območjem in ga bombardirati. Po drugi zalivski vojni in strmoglavljenju Sadamovega režima leta 2003 je država de facto razpadla. V Kurdistan so bežali kristjani iz celega srednjega Iraka, Kurdi pa so jih sprejemali in zaščitili. Tja je pobegnilo tudi ogromno Arabcev, ker je najbolj varen in najbolj stabilen del na tem območju. Američani so se od Kurdov učili, ko so se sami soočali z gverilo v preostalih delih Iraka, saj niso znali braniti večjih mest. Eden od mojih prijateljev, general Najif Bavar, zdaj sicer upokojen, je bil zadolžen za varovanje Erbila, ki velja za tamkajšnjo neuradno prestolnico. Njegov prvi ukaz je bil zbrati vse bagerje v mestu in skopati ogromen jarek okoli mesta. Tovrstne stvari resda spominjajo na srednji vek, vendar delujejo. Jarek je onemogočil teroristične napade v Erbilu z avtobombami. Od Kurdov so se Američani marsikaj naučili. Naifa so tako spraševali, kako naj zaščitijo večja mesta, kot je Mosul. Stabilni pa so tudi zato, ker ščitijo manjšine, Arabce, kristjane, jezide, Turkmene in tako naprej. Zato nima nihče od njih želje, da bi to destabiliziral, saj živijo pod njihovo zaščito. In pomembno je tudi to, da čeprav so Kurdi sunitski muslimani, islam v njihovi družbi nima velike, kaj šele prevladujoče vloge.

Prepotoval si precejšen del te, kot pravi ena izmed sogovornic v oddaji, de facto države Kurdistan. Kako se varnostne in siceršnje razmere razlikujejo? Kako je videti potovanje iz enega dela Kurdistana čez državne meje v drugega?
Nekatere meje obstajajo. Meja med Sirijo in Irakom ne obstaja več, obstajajo pa turško-sirska meja, turško-iraška meja in iransko-turška meja in iransko-iraška meja. To so zelo militarizirane meje, ker so to militarizirane države. A Kurdi teh meja ne percipirajo. En primer: Aziz, moj voznik v turškem kraju Suruč na drugi strani meje od Kobaneja, je pobegnil pred Islamsko državo iz Sirije v Turčijo, a vas njegove družine je v Turčiji, ker je njegov oče to vas pred desetletji zapustil, da bi se izognil služenju vojaškega roka v Turčiji, in je odšel do sorodnikov v Sirijo. Nato je ta meja postala nepredušno zaprta s prihodom stranke Baas na oblast leta 1963, zato se ni mogel vrniti. Aziz tako ne ve, ali je begunec v drugi državi ali pa se je samo vrnil domov. Bili smo pri njegovi družini in jaz ga ne vidim kot begunca. Zaradi tega Kurdi ne razumejo meja na tak način kot mi.

Situacija v Iranu pa je taka: tam se še vedno upira kurdska gverila, a o iranskem Kurdistanu vemo zelo malo, saj novinarji v Iranu ne moremo svobodno delati in zato je pomanjkanje informacij od tam. Iraški Kurdistan je de facto država oziroma zelo avtonomna provinca. V Siriji se borijo za lastni obstoj, tam so zaradi ofenziv Islamske države izgubili ogromno tal pod nogami. Medtem pa Turčija ostaja ta večna uganka. Turški Kurdistan lahko najbolj zakomplicira celotno situacijo. Tam živi največ Kurdov, po nekaterih ocenah med 15 in 20 milijonov. Tam lahko pride spet do destabilizacije. Ne pozabimo, da je divjala zelo krvava državljanska vojna od leta 1984, premirje pa je bilo sklenjeno leta 2013. Mislim, da bo do vojne spet prišlo, saj se stvari ponovno zaostrujejo.

Posebna zgodba je bil gotovo prehod turško-sirske meje, da si prišel v Kobane. Kako prehodna je ta meja tako za novinarje kot kurdske borce?
Glede kurdskih borcev so mi v Kobaneju povedali, da jih je veliko umrlo na mejnem prehodu, ki je sicer v glavnem zaprt, ker jih Turki niso spustili čez mejo v Turčijo. Turška vojska pa je skozi isti mejni prehod 29. novembra spustila avtomobil bombo Islamske države, ki ga je vozil samomorilski napadalec in je pobil kar nekaj ljudi v Kobaneju. Kot borec moraš nezakonito prečkati mejo, kar se počne ponoči. Ti povem, kako sem prišel čez mejo. Ob enajsti uri zvečer me je poklicala starejša ženska in mi povedala, da me potrebuje. To sem razumel kot signal, zato sem odšel do mošeje v vasi tik ob meji, kjer me je čakal kombi, poln kurdskih borcev in streliva. Odpeljali smo se v neko drugo vas, kjer smo na nekem vrtu zelo blizu meje, govorim o nekaj deset metrov, čakali na prehod meje. Kako to izgleda? Gre za trimetrski nasip, po katerem lahko vozi džip turške vojske oziroma policije, obdan pa je z bodečo žico. Čez to žico se je položila navadna lesena paleta, čez naslednjo bodečo žico tudi, in tako smo prečkali mejo.

Turški džip nas je oplazil z lučjo, takoj začel drveti proti nam in dejansko se je ustavil približno štiri metre stran od nas, ko je zadnji iz naše skupine prečkal bodečo žico. Razložili so mi, da če pride turški džip, bodo vojaki kričali, da bodo streljali, a da se pod nobenim pogojem ne smeš ustaviti. Nikoli se ne smeš ustaviti. Mi smo vse te njihove grožnje s streljanjem ignorirali in v ravni vrsti za enim človekom, ki je poznal pot, tekli čez minsko polje do prvih kurdskih položajev pred mestom, ki so bili oddaljeni med 500 in 1000 metri. Korakati smo morali čez neka polja z ilovnato zemljo. Na nogah se nam je nabralo toliko blata, da nismo mogli normalno teči. Ko smo tekli, je bilo videti, kot da tečemo v počasnem posnetku. To ti pobere vse moči in na cilj prideš res izčrpan. Nazaj je bilo enako.

Po mesecih spopadov v Kobaneju so kurdske sile z ameriško pomočjo izrinile sile Islamske države iz mesta. V kakšnem stanju je sploh zdaj Kobane in ali je zares osvobojen?
Mesto je osvobojeno, ljudje se vračajo. Avtonomna oblast kantona Kobane pa zaustavlja ljudi, naj se ne vračajo prehitro, saj so številne hiše še vedno minirane. Tudi trupla džihadistov tam gnijejo, ker se jih nihče ne dotika, saj so tudi trupla minirana. Situacija je zelo nevarna, a ljudje se vračajo. Dve najpogostejši besedni zvezi, ki jih slišiš v Kobaneju, sta "Islamska država", naslednji dve pa "humanitarni koridor". Od kurdskih prijateljev v Kobaneju sem slišal, da poskušajo nekatere stvari normalizirati, med drugim kolikor toliko redno dobavo vode, seveda ne prek vodovodnih cevi, dobavo hrane, elektrike in tako naprej. Turčija jih pri tem zelo ovira. Kobane je namreč obkoljen s treh strani, na četrti je pa meja. Turčija ne spušča dovolj, velikokrat pa prav nič pomoči v Kobane. Mesto je osvobojeno, a ostaja oblegano. Ne moremo izključiti možnosti silovite ofenzive Islamske države, ker IS gotovo namerava zavzeti Kobane, saj ga potrebuje za moralno zmago.

Za kako veliko mesto sploh gre?
Dobil sem občutek, da gre za mesto velikosti Sežane. Izjemno majhno je glede na velik sloves, ki ga uživa.

V kakšnem stanju je Kobane po vseh mesecih boja? Naj pomislimo na slike iz Alepa, Homsa ...?
... in Vukovarja. Popolnoma je razrušeno. Česar niso uničili ulični spopadi in obstreljevanje IS-ja, je uničilo ameriško zračno obstreljevanje. To so res silovite detonacije. Mesto je popolnoma sesuto. Avtomobili so stopljeni skupaj z ruševinami. Treba je razumeti, kaj je IS sploh delal. Ne gre samo za obstreljevanje in granatiranje. IS je recimo v enem samem navalu uporabil 40 samomorilskih napadalcev, ki so se na različnih točkah razstrelili v relativno majhnih ulicah. Kurdi ocenjujejo, da bodo potrebovali dve leti, da ga obnovijo, mislim pa, da bo trajalo veliko več let. Slišal sem tudi razmišljanja v smeri, da bi mesto takšno, kot je, ohranili, in poleg zgradili nov Kobane, tega pa obdržali kot simbol oziroma spomenik času, kjer so se zbrali Kurdi iz vseh delov Kurdistana in zmagali.

V oddaji Fronte Kurdistana se posvečaš tudi vsakodnevnemu življenju kurdskih borcev na prvi bojni črti. Kako nam lahko opišeš dan na fronti v Kobaneju?
Naj začnem pri noči. Bil sem prepričan, da ne bom mogel spati, če bo nenehno potekalo granatiranje in streljanje. A tega se pravzaprav hitro navadiš. Ko se zjutraj zbudiš, vidiš, da je zunaj popolna norišnica. Morda ne neposredno v tvoji bližini, ampak kilometer stran. Granate so padale vsepovsod, najhujše pa je bilo seveda na prvih obrambnih linijah, ker so bili položaji IS-ja in Kurdov na nekih točkah ločeni tudi samo 15 metrov in so lahko drug drugega klicali in si grozili. Mraz je bil peklenski. Kako so Kurdi to vse zdržali? Ena od prvih stvari za dvigovanje morale, ki sem jih videl, je bila ta, da borci pôjejo drug drugemu. Skupina borcev na južni fronti poje borcem na vzhodni fronti, ko pri njih potekajo spopadi, silovitejši kot na južni. Na frontnih linijah spijo, jejo, se umivajo, živijo in umirajo.

Bil sem v srednji šoli, kjer so bile neke učilnice, ki niso preveč uničene, spremenjene v začasna bivališča. Borci so spali na odejah po tleh, jedli so tam. Videl sem, da so dobro založeni predvsem s piškoti in cigaretami. Enote pešmerge, ki so prišle iz Iraka, so s seboj privlekle težko orožje. Zveni sicer malo kontraditkorno, češ Turčija pomaga IS-ju, dovolila pa je prehod pešmergi iz Iraka v Sirijo čez svoje ozemlje, a to je bilo storjeno po res hudih pritiskih Zahoda. Pešmerga tam skrbi za to, da s težkim orožjem odbija napade IS-ja, ker Ljudske obrambne enote, torej sirski Kurdi, težkega orožja nimajo. Pri borcih pešmerge sem videl, da se čez dneve v glavnem dolgočasijo. Nastanjeni so v svojem oporišču v severozahodnem delu mesta in čakajo na klice s prvih bojnih linij. Ko so potrebni, dobijo koordinate in z raketami katjuša in topovi uničujejo tarče. Oni se dolgočasijo.

Vojna je tudi dolgčas. Ko padajo granate, ne smeš iti ven, ni pomembno, ali si na prvi bojni liniji ali nisi. Ulice so bile vedno prazne, na njih sem srečal zelo malo ljudi. Vsi so bili v ruševinah, zakloniščih ali na prvih bojnih črtah. Predvsem je veliko čakanja. Zvok granat, kot sem rekel, ponotranjiš in ne preostane ti drugega, kot da kadiš cigarete. Jaz sem recimo ure in ure igral nek bilijard na mobilnem telefonu, ki mi ga je dal jezidski borec na gori Sindžar v Iraku deset dni prej. To sem počel ure in ure, ker nisem vedel, kaj naj drugega počnem.

Od kod vse prihajajo kurdski borci in kakšni sploh so? Gre za izurjene enote ali so med njimi tudi prostovoljci? Kakšen vtis so pustili nate?
Sirski Kurdi v Kobaneju so seveda najbolj motivirani, to je njihovo mesto, njihov kanton. Osvoboditi morajo še kakšnih 300 vasi. Oni so najbolj motivirani, čeprav so imeli marsikateri izmed njih na voljo samo 3-4 dni za najosnovnejše urjenje, preden so šli na fronto. Ne govorimo o nekih izurjenih borcih, ampak v glavnem o kmetovalcih, prisiljenih v boj.

In najstnikih, kot pokažeš v oddaji.
Točno. Ogromno je mladih. Resnično na prvih bojnih črtah prevladujejo najstniki. Tega sicer nisem smel posneti, a vem, da njihovo urjenje vodi Kurdska delavska stranka (PKK) iz Turčije. Pri tem urjenju ne gre samo za to, da znaš uporabljati kalašnikov in ostalo orožje, ampak gre tudi za ideologijo PKK-ja, Abdulaha Očalana. Pešmerga je najbolje podkovana, ker ima težko orožje. To je nekdanja gverila, ki se je oblikovala proti režimu Sadama Huseina, ko je ta poskušal iztrebiti Kurde. "Pešmerga" dejansko pomeni "obsojen na smrt", ker biti pripadnik pešmerge je včasih pomenilo, da dolgo pač živel ne boš. Danes so regularna kurdska vojska v Iraku in so izjemno dobro opremljeni. Potem so tu še iranski Kurdi. V Kobaneju so danes vsi Kurdi.

To je to, kar je najbolj zanimivo. V celi njihovih zgodovini, in ta je zelo dolga, ni Kurdov nobena stvar poenotila toliko kot Kobane. Niti Halabža (kemični napad na Kurde v Iraku leta 1988, op. a.) niti Sadam Husein niti gverilski boj PKK-ja v Turčiji vsa tista desetletja. Zdaj pa so vsi v Kobaneju. V kurdskem kraju Suruč na turški strani meje srečaš ogromno Kurdov, ki prihajajo iz diaspore, iz Anglije, Nemčije, ZDA. Pomagajo organizirati stvari na turški strani meje. Delujejo podtalno, skrbijo za zdravila, strelivo, prehod borcev. Vsi so Kurdi in so od vsepovsod. Na turško-sirsko mejo prihajajo organizirani avtobusi mladih Kurdov iz cele Turčije in od drugod, ki tam bodrijo svoje borce čez mejo.

Si s Kurdi v Kobaneju govoril o Islamski državi? Kako vidijo svoje sovražnike?
Vidijo jih popolnoma pravilno, in sicer kot absolutno zlo. IS ve, kaj dela, ko pobije celo vas. Ko so okoli Sindžarja v Iraku lani pobili na tisoče ljudi, in to zelo zverinsko, jih žive zakopali in obglavljali, so vedeli, zakaj to počnejo. Ko pridejo na novo območje, ljudje pred njimi enostavno bežijo. To se zdaj dogaja s kristjani v provinci Rožava na severovzhodu Sirije, ki bežijo h Kurdom, da jih zaščitijo. To je bila prva reakcija. Ljudje so pred njimi bežali. Nato so neke vasi poskušali obdržati, pa ni šlo. Potem pa so IS potegnili v Kobane, v samo mesto. Računali so namreč, da IS v mestu ne bo mogel uporabiti svojega težkega orožja in da se mu bodo lahko bolj enakovredno zoperstavili. Razumejo jih kot popolno zlo. Ena izmed stvari, ki me je najbolj pretresla, je center za pomoč beguncem v kraju Suruč, kjer so razstavljene risbe otrok. Otroci, stari od 7 do 10 let, rišejo džihadiste, kako ljudem režejo glave. Rišejo stvari, ki so jih videli.

Popolnoma se strinjam s Kurdi, da je to zlo, ki ga predstavlja IS, možno poraziti samo tako, da se tako imenovano Islamsko državo popolnoma uniči. Kot muslimani - kar so, čeprav jim vera ni osrednja stvar v življenju - so res užaljeni zaradi tega imena "Islamska država". Kurdi borcem IS-ja ne priznavajo vere, ne priznavajo jim, da verjamejo v boga. Pravijo, da je njihova vera genocid. Zdaj, ko so premagali IS v Kobaneju, pri čemer je ta tam uporabil težko orožje, zaseženo sedmim korpusom v Iraku in enemu v Siriji, se Kurdi IS-ja več ne bojijo. Zdaj se že začenja umik IS-ja. Kurdi bodo osvobodili svoje ozemlje, zagotovo. Ampak to bo še zelo krvavo.

Kako pa Kurdi na fronti gledajo na delovanje Zahoda, tako na ameriško obstreljevanje položajev IS-ja kot na domnevno podporo Zahoda tej isti skupini?
V Kobaneju sem bil en teden, dovolj časa, da sem tudi sam ocenil, da so ameriška letala tam posredovala približno desetkrat na dan. Ko so džihadisti nadzirali samo še približno 15 odstotkov mesta, govorimo o nekaj ulicah, bi lahko Američani te ulice zmleli v prah in IS-ja v Kobaneju ne bi več bilo. Lahko bi bolj silovito obstreljevali njihove položaje. Za mesto Sindžar ob gori z istim imenom recimo še vedno potekajo spopadi med Kurdi in IS-jem. Ta tja neovirano vsak dan pošilja tovornjake z novimi vojaki in orožjem iz Sirije. Ne razumem, zakaj Američani te ceste ne bombardirajo, saj tam sicer posredujejo. Kurdi imajo občutek, da jim ZDA pomaga, ameriško posredovanje je marsikaj rešilo tako v Iraku kot v Siriji, a ne dovolj. Kot da si ZDA želijo nek status quo, da bi ta vojna trajala čim dlje. Morda tudi zaradi pritiska Turčije, ki je vendarle članica Nata in Američani tam imajo svoje baze in Turčijo potrebujejo.

Mislim, da Turčija računa na to, da se bodo Kurdi izčrpali v boju proti Islamski državi. Turčija zelo dobro ve, da so leta 2013, ko je prišlo do umika borcev PKK-ja iz Turčije, ti borci odšli v Irak. Niso pa samo v Iraku, ampak tudi v Siriji, kjer se borijo s svojimi brati in sestrami. Ko bo enkrat prišlo do zmage nad Islamsko državo, se bodo ti Kurdi vrnili v Turčijo in zahtevali vsaj to, kar so si izborili v Siriji in kar v Iraku že imajo. V tej igri Američani popuščajo Turčiji, češ naj ta vojna traja. A to je zelo kratkovidna politika. Kurde bo ta boj še bolj poenotil. Razkroj Bližnjega vzhoda vidijo v tej smeri, da če Irak ne obstaja več, in če Sirija ne obstaja več, zakaj potem ne bi v tem vakuumu nastal Kurdistan. Zakaj ne bi imeli svoje države? Nobena od držav, v katerih so živeli, ni z njimi ravnala človeško, medtem ko oni z drugimi pripadniki manjšin ravnajo zelo človeško in jih ščitijo pred genocidom. Zaslužijo si svojo državo, če jo že hočejo.

Kaj se ti je v slabem mesecu v Kurdistanu najbolj vtisnilo v spomin?
To potovanje je bilo velik preizkus zame. Ali sem zmožen psihično vse to prenesti, ali sem zmožen prenesti tri fronte v treh tednih? Zadal sem si ta načrt in ko sem prišel v Irak, mi ni bilo jasno, kako mi bo uspelo to uresničiti. Predvsem me je zanimalo, kako bo v Kobaneju, majhnem mestu, na katero je na dan padlo na stotine granat. Neki osrednji nagon po preživetju, iz katerega izvira nepotreben strah, sem pustil nekje ob strani in šel na te fronte, s kurdsko vojsko v Kirkuk, na goro Sindžar in v Kobane. Podvržen sem bil podhranjenosti, dehidraciji, neprespanosti, peklenskem mrazu – iz Kobaneja sem si še najbolj zapomnil mraz. Zlomilo pa me ni zaradi visoke morale med Kurdi.

Na prvih bojnih linijah, vseh treh, sem srečal nasmejane ljudi, ljudi, ki so marsikoga izgubili. V Kobaneju ni družine, ki ne bi izgubila vsaj enega člana. A oni so odločeni, da živijo v zgodovinskem trenutku, da so se pripravljeni žrtvovati za Kurdistan, da se bodo njihovi otroci lahko učili tudi v kurdskem jeziku, ne več samo v arabščini, perzijščini ali turščini. Ta morala jih žene, da se spopadajo s trenutno najbolj blaznimi, krvoločnimi in nevarnimi ljudmi na svetu. Za to moraš imeti zelo veliko poguma in zelo visoko motivacijo. Oni pa imajo oboje. V spomin se mi je vcepilo recimo, da so mi kurdske borke v Kobaneju prepevale pesmi na prvi bojni liniji, medtem ko so okrog nas padale granate. Spomnim se punce, ki je delno naglušna, ker od vseh teh detonacij ne sliši več dobro - ogromno ljudi tam je praktično že invalidov -, a ostala je nasmejana in se bori naprej.

Ljudje v naši družbi mislijo, da je vojna to, kar nam prodaja Hollywood. Ni. Tudi mediji velikokrat popolnoma narobe razumejo vojno. Vojna niso samo bombe, detonacije, streljanje, obglavljanja, begunci in tako dalje. Vojna je v prvi vrsti psihološka stvar. Veš, kdaj si na vojnem območju, tudi če ni slišati niti ene granate ali metka. Veš, ker je kolektivna psiha popolnoma drugačna. Vedno sem bil navajen napetosti, paranoje, občutkov zaprepadenosti v očeh ljudi, tu pa sem doživel nekaj popolnoma drugačnega. Visoka morala kurdskih borcev in njihov boj za pravično stvar sta bistveno pripomogla k temu, da sem fizično in psihično zdržal ves pekel, ki sem ga dal skozi v tistih treh tednih decembra in januarja. Ko me je na koncu voznik oziroma prijatelj Aziz peljal na letališče v Urfi, sem bil izjemno nesrečen, ker še nisem hotel oditi domov in pustiti svojih ljudi, ki so me resnično posvojili, za seboj. Toda istočasno sem tudi vedel, da jih bom kmalu spet obiskal. In jih tudi bom.