Gre za kompleks pospeševalnika električno nabitih osnovnih delcev, namenjenega za trkanje nasprotnih tokov (žarkov) protonov in nekaterih ionov z zelo veliko kinetično energijo. Glavni cilj je raziskovanje veljavnosti in omejitev standardnega modela, trenutno veljavne teoretične slike v fiziki osnovnih delcev.

27-kilometrski superzamrzovalnik je od leta 2013, ko je pripomogel k odkritju "svetega grala" fizike osnovnih delcev, Higgsovega bozona, občasno miroval. Vmesno obdobje je bilo čas priprav in predvsem nadgradenj. Ekipa organizacije Cern je Velikemu hadronskemu trkalniku (VHT), ki leži v podzemnih predorih meje med Švico in Francijo, moč skoraj podvojila. Leta 2010, ko je postal zares operativen, je namreč delce trkal pri energiji 3,5 teraelektronvolta (TeV). Do leta 2013 se je ta povzpela na 8 TeV, od leta 2015 je zmožen kar 13 TeV. En TeV lahko primerjamo z energijo letečega komarja, kar zveni malo, a ta energija je zgoščena na nepredstavljivo majhno velikost podatomskega delca.

Odkritje bozona je bila pomembna prelomnica, ki je močno zaznamovala tako obstoj kot dejansko delo te ustanove, ki jo podpira 21 evropskih držav. In ki tudi ni poceni. Pravzaprav je s 6,5 milijarde evrov vrednim proračunom VHT eden najdražjih znanstvenih instrumentov vseh časov. Odkritje je prineslo tudi Nobelovo nagrado.
Znanstveniki so šest let po odkritju Higgsovega bozona prvič opazovali, kako je ta osnovni delec razpadel na dva osnovna delca, imenovana kvark b. Odkritje teh kvarkov, znanih tudi kot spodnji kvark oz. kvark lepote, ob razpadu Higgsovega bozona je bilo po besedah znanstvenikov "med najzahtevnejšimi analizami, ki so jih do zdaj izvedli v okviru projekta Atlas". Projekt Atlas, pri katerem dela več kot 3000 znanstvenikov, so začeli leta 1994, v njem sodelujejo tudi Slovenci.