Dve minuti pred osmo zvečer je 15. aprila 1968 Olga Rems napovedala prvi slovenski televizijski dnevnik in prebrala večerni spored. Natančno ob osmih pa se je na malih zaslonih pokazal črno-beli globus, zraven pa napis: RTV Ljubljana, TV Dnevnik – 1! In po dvajsetsekundni špici je direktor ljubljanske televizije Dušan Fortič začel prvo 'številko' slovenskega TV-Dnevnika, nato pa so o pomenu slovenskega dnevnika spregovorili slovenski kulturniki in politiki. Po sedmih minutah sta vodenje dnevnika prevzela Vili Vodopivec in Marija Velkavrh. O pomenu slovenskega TV-Dnevnika pa so spregovorili sekretar RK-ja SZDL-ja Mitja Rode, predsednik SAZU-ja Josip Vidmar, član CK-ja ZKJ-ja Mitja Ribičič in predsednik mariborske občinske skupščine Mirko Žlender.

Redaktor prvega slovenskega TV-Dnevnika je bil dolgoletni novinar in urednik Tugo Klasinc, urednik aktualnopolitičnih prispevkov Marko Rožman, realizator pa Emil Rižnar.

Pomembna novica je bila Titov obisk v Mongoliji, obisk romunske parlamentarne delegacije v Sloveniji, skupni polet dveh sovjetskih satelitov Kosmos 212 in 213, komemoracija na Zaloški cesti v počastitev dneva železničarjev, prispevek o jeseniški železarni in začetek delovanja nove pivovarne Vinag v Mariboru.

Prvi slovenski televizijski Dnevnik je vseboval tudi vremensko napoved v živi izvedbi Pavleta Jakopiča, ki je ostal 'vremenko' potem še vsaj sedem let. Spominja se, da ga je okoli poldneva poiskal Beno Hvala in ga prepričal, da zvečer pove vremensko napoved. V petem nadstropju radijskega doma, kjer je bil dolga leta televizijski studio B, so mu pokazali prostor, kamor naj se postavi, mu razložili, v kateri kot objektiva naj gleda in pazi, da se ne zmoti. Studio je bil majhen, luči so povzročale nevzdržno vročino, tako so v studio postavljali kovinske zaboje z ledom, da so napovedovalci zdržali.

Ajda Kalan, bralka in učiteljica govora na RTV je slovenski dnevnik brala, kot se spominja, drugi ali tretji dan po začetnem oddajanju. Najbolj se spominja neizmerne panike in zelo glasnih sodelavcev v režiji, ki jih je slišala celo v studio. T. Klasinc pa dodaja, da je pravzaprav paradoksalno, da mu kot uredniku športnega uredništva v prvi dnevnik ni uspelo 'spraviti' niti ene športne novice. Iz prvega slovenskega TV-Dnevnika je ohranjenih le nekaj filmskih novic, studijski del pa ne, le nekaj fotografij in enako velja za televizijske dnevnike skorajda do leta 1990.

Največja prelomnica v zgodovini televizije
Tako so 15. aprila 1968 v mozaik prizadevanj za slovensko samobitnost, za slovensko nacionalno samozavest, položili velik kamen. Slovenski televizijski dnevnik je poleg začetka rednega oddajanja (leta 1958) zagotovo največja prelomnica v zgodovini slovenske televizije! Takrat postane TV Ljubljana nacionalni medij, medij v sodobnem smislu. Dotlej je bila TVL v bistvu podružnica TV Beograd, kakor pravi Dušan Fortič, saj so TV Dnevnik dotlej pripravljali v Beogradu, republiški studii pa so zanj pošiljali dnevno le nekaj prispevkov. Leta 1968 je postala televizija na Slovenskem nacionalni medij in v tistih časih, na pragu ali že v času slovenskega liberalizma, ko je politika nenadoma spoznala, da predsednik slovenske vlade Stane Kavčič v mediju blesti in postaja popularnejši od drugih politikov, je postala slovenska televizija tudi informativno-politični medij v sodobnem smislu.

Že nekaj let prej, kot smo videli, je TV Ljubljana predlagala, da bi bil beograjski TV-Dnevnik nekoliko krajši in bi se vanj zadnjih nekaj minut vsak studio samostojno vključil. TV Beograd je bila odločno proti oz. so dali vedeti, da je proti Aleksander Ranković, trdi Fortič. Bitka za slovenizacijo slovenske televizije je bila dolgotrajna tudi zaradi slabih materialnih, kadrovskih, tehničnih in prostorskih razmer TVL. Ni bilo denarja, ni bilo kadrov, ni bilo tehnologije, niti prostorov, se spominja Fortič. Ni pogojev, ni mogoče, so govorili, predvsem v produkciji. "Četudi smo veliko vlagali v to, da bi čim prej imeli TV-Dnevnik v slovenščini, tudi terminski plan je bil narejen, smo imeli kar velikega nasprotnika slovenskega TV-Dnevnika – direktorja radia Merčuna," in da je Slovenija dobila TV-Dnevnik že aprila 1968, so krivi povsem osebni razlogi, zatrjuje Fortič. Predsednik slovenske vlade Stane Kavčič je bil izjemno alergičen na to, da ni več slovenskega programa, prekipelo mu je tudi ob športnih prenosih, ki so jih komentirali v srbohrvaščini.

Direktorjema grozila odstavitev
In tako je Fortič marca 1968 izvedel, da bo njega in generalnega direktorja Borisa Mikoša na naslednji seji IS-ja predsednik Stane Kavčič odstavil, ker še ni slovenskega dnevnika. Hitro sta reagirala, in določila, da se dotlej lokalni TV-Obzornik obogati s tujimi in jugoslovanskimi novicami in se prestavi na osmo uro! Tako smo Slovenci dobili osrednja poročila v maternem jeziku že kakšno leto prej kot je bilo planirano, že pred usodno sejo takratne slovenske vlade iz čisto osebnih razlogov in Dušan Fortič je ostal direktor televizije še naslednjih pet let.

Predsednik SAZU-ja Josip Vidmar je slovenski TV-Dnevnik ocenil kot obogatitev slovenske narodne zavesti, člani Društva slovenskih pisateljev pa, da uvedba slovenskega TV-Dnevnika "ni bila le vsestransko modro in potrebno dejanje, temveč tudi dejanje pravice," kot je zapisal Jože Snoj in dodal: "In za konec še obrobna kritična pripomba: formalne postavitve našega dnevnika ne bi bilo treba tako zvesto posneti po beograjski. Meteorološka poročila pa naj bi bila znanstvena, ne lirična." Marjan Raztresen je v poročilo dodal, da "kot se zdaj nihče ne čudi, zakaj Slovenci ne poslušamo radijskih poročil iz Beograda, se čez nekaj let ne bo nihče čudil, zakaj oddaja TV-studio slovenski TV-Dnevnik. Zdaj se nekateri še čudijo. Čez nekaj let se ne bo nihče več." Po tem sodeč je bila skupna jugoslovanska država leta 1968 še precej močno vpeta v miselni svet slovenskega človeka.

Vendar polemike v zvezi s slovenskim dnevnikom segajo tudi v sodobnost. Takratni asistent režije Jože Cegnar zatrjuje, da je Fortič nagovoril gledalce pred osmo, preden se je zavrtel začetni avizo-globus; Fortič trdi, da je prvi TV-Dnevnik začel prav on. Še bolj razpravljajo o tem, kdo je bil za in kdo proti slovenskemu TV-Dnevniku. Fortič zatrjuje, da je bilo največ nasprotnikov znotraj RTV, poleg radijskega direktorja Merčuna predvsem TV-produkcija, češ da za slovenski dnevnik ni pogojev. Takratni odgovorni urednik Informativnega programa Vid Štempihar se spominja, da je bil slovenski dnevnik izrazito politična odločitev. Saša Vuga, takrat tajnik slovenskega pisateljskega društva in urednik na TVL, se spominja, da se jim je zdelo precej ponižujoče, da ne morejo imeti osrednje informativne oddaje v slovenščini, če so sposobni imeti drame in druge oddaje. Tone Pavček, takrat urednik na TVL in član Društva pisateljev Slovenije, tudi trdi, da je bila pot za slovenski TV-Dnevnik odprta, ko se je zanj odločila politika.

Začetki slovenskega TV-Dnevnika - O pomenu slovenskega TV-Dnevnika so leta 1968 spregovorili sekretar RK-ja SZDL-ja Mitja Rode, predsednik SAZU-ja Josip Vidmar, član CK-ja ZKJ-ja Mitja Ribičič in predsednik mariborske občinske skupščine Mirko Žlender: