Radio se je razvil ob koncu prve svetovne vojne, ko so se znanstvena odkritja kar vrstila, ko tako na svojo zmagovito pot vedno odločneje stopajo elektrika, nafta, avtomobilizem, letalstvo, ko odkrijejo penicilin in sintetični kavčuk in ko radio postopoma postane močno ekonomsko in politično propagandno sredstvo.

Radijski program se je torej rodil v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, ob koncu prve svetovne vojne, v času veselja in zabave, v času upanja na boljše življenje. Predvsem v Ameriki, ki je vojna ni toliko prizadela, je bil to čas blaginje, radio pa je k temu bistveno prispeval, saj je poskrbel tudi za poceni zabavo kar v družinskem krogu.

Radio je navkljub razširjenosti tiska na začetku 20. st. dokaj hitro postal medij množic in je na neki način tisk tudi prekosil. Prostorsko je bil lahko prisoten tudi tam, kjer tiska ni bilo (tranzistor), zaradi mogoče programske raznolikosti (informiranje, izobraževanje, razvedrilo) je postajal prisoten povsod, ne glede na socialni status poslušalcev (ne glede na izobrazbo) in ni se oziral na starostno dobo, pritegnil pa je tudi ženske in moške poslušalce.
V zgodovini ima radio tudi pomembno vlogo pri demokratizaciji družbe, dal je možnost za javno besedo nekdanjim anonimnim poslušalcem.
Radio je bil sprva monolog, namenjen anonimnim, nemim, pasivnim poslušalcem, Brechtova revolucionarna misel iz leta 1932 o preobrazbi radia iz sredstva distribucije v aparat komunikacije se sicer ni nikoli do kraja realizirala, je pa radio zanesljivo medij, prek katerega poslušalci v kontaktnih informativnih, svetovalnih in razvedrilnih oddajah lahko najbolj neposredno izražajo mnenje - tudi o družbenih, aktualnih stvareh ...
Radio je medij "z nenamernim vsiljevanjem različnih sporočil", ki jih posreduje ob glasbi, ob zabavi. Tako se je z radiem množicam približala informacija, razširilo se je »vedenje« o različnih stvareh, svet se je zmanjšal »na velikost vasi«, saj je radio objavljal najrazličnejše informacije z najbolj oddaljenih dežel. Na primer - septembra 1927 - so opravili prvi čezoceanski radijski prenos športnega dogodka, svetovnega prvenstva. Volilni izidi so bili lahko v trenutku med ljudmi!
Kulturo in umetnost je radio »prinesel« v domače okolje. Walter Benjamin leta 1936 nostalgično razmišlja o umetniškem, literarnem, dramskem ... delu, ki je vselej enkratno, zdaj pa se ga razmnožuje na najrazličnejše načine, s čimer se uničuje avra umetniškega dela, po drugi strani pa priznava, celo z zadovoljstvom ugotavlja, da se umetnost na ta način približuje množicam bolj kot kdaj koli!
Če je tisk informacijo približal množicam, jim jo je radio lahko kar »vsilil« in omogočil, da je bila objavljena skorajda istočasno kot se je zgodila! Z radiem pa sta tudi umetnost in kultura izgubili svoje ozke elitistične sprejemnike. To najbrž ni bil razlog, da kulturna elita na Slovenskem sprva ni imela pozitivnega odnosa do radia.
Ob vseh elementih, ki jih je radio kot medij »prinesel« v zgodovino, torej od informiranja, vzgajanja, izobraževanja, zabave, nikakor ni zanemarljiva njegova manipulativna, propagandna vloga. Če je bil tisk »individualen«, lahko tudi brezosebni medij, je radio povečal svoj vpliv še z govorom! McLuhan zatrjuje, da je Adolf Hitler postal politična osebnost v prvi vrsti s pomočjo radia. Ne toliko zaradi besed kot zaradi vseh možnosti, ki jih je radio nudil, da je ustvaril dramatičnost, spektakel.
Hitler je uporabil radio kot Orson Welles (30. oktobra 1938 zvečer je CBS predvajal radijsko igro Orsona Wellesa Vojna svetov. Welles je zabavno oddajo zasnoval kot informativno oddajo, da bi delovala bolj resnično, glavni namen pa je bil - povečati poslušanost CBS-a. Zgodil pa se je pravi medijski fenomen. Radijska igra je sprožila paniko, saj je približno milijon ljudi, torej šestina vseh poslušalcev, verjelo, da so Marsovci res napadli zemljo.), sebe je promoviral v obliki radijske igre, v smislu elektronske implozije.
McLuhan je prepričan, če bi se pred radiem rodila oz. razširila televizija, Hitlerja ne bi bilo! Ko se je Hruščov pojavil na televiziji, je bil sprejemljivejši od Nixona, zatrjuje McLuhan. Radio je dal v dialogu med Kenedyjem in Nixonom, Nixonu predstavo nadmoči. Radio ga je predstavil kot ostro, odločno osebo, televizija je to pozitivnost odločnosti spremenila v hladnost nekakšnega prevaranta.

Četudi ima radio ob razvoju televizije, interneta ... danes še mnogo bolj poudarjeno zabavno vlogo, kot jo je imel v prvih desetletjih svojega obstoja, pa je njegova informativna vloga še vedno zelo velika; mnogi pa mu danes pripisujejo predvsem spremljevalno vlogo. Informacija danes skorajda ni več poseben dogodek, ampak je dogodek že tudi informacija, ki jo sprejemamo največkrat bolj kot ne mimogrede. Danes »delajo« dogodke, vojne zato, da so informacija!

Najbolj revolucionarna je sama iznajdba radia
Največja tehnična revolucionarna vloga radia je pravzaprav njegov nastanek, iznajdba radia; pozneje so ga strokovnjaki samo izpopolnjevali, izboljšali zvok, slišnost, iz nekdanjih nerodnih trakov in velikih mešalnih miz se je tako danes spremenil v računalnik, na katerem radijske glasove gledamo in reguliramo kot bolj ali manj ostre krivulje oz. diagrame. Digitalizacija je prisotnost radia »na dogodku« skrila, ga naredila nevidnega, ga skoncentrirala na radijski mikrofon in na računalnik oz. minidisk, tako da je radio, kot je zapisal Crissel, v več pogledih slepi medij.

Radio je otrok dvajsetega stoletja, plod odkritij fizikov konec 19. stoletja, predvsem elektromagnetnih valov. Veliko vlogo za radio ima odkritje Benjamina Franklina sredi 18. stoletja, ko je med neurjem spustil zmaja in odkril zračno elektriko. Samuel Morse je odkril telegram, prenosu sporočil pa je Alexander Bell leta 1870 dodal še glas, ko je odkril telefon. Leta 1831 je angleški fizik Michael Faraday odkril elektromagnetno indukcijo. Joseph Henry je leta 1840 v ZDA proizvedel 'tresenje' električnega toka visoke napetosti. Angleški fizik James Klerk Maxwell je leta 1864 prvi matematično razdelal hipotezo o obstoju elektromagnetnih valov v etru, analogno toplotnim in svetlobnim valovom. Nemški fizik Heinrich Rudolf Herz je leta 1888 dokazal, da se elektromagnetni valovi razširjajo po prostoru in uspelo mu je izmeriti njihovo širino in dolžino. Ti valovi se po njem imenujejo herzovi (megaherzi). Francoz Edouard Branly je leta 1890 skonstruiral specialno napravo za sprejem - detekcijo elektromagnetnih valov (Branlijev koherer).
Izjemno pomembno za t. i. 'elektronske medije' je odkritje angleškega fizika Josepha Johna Thompsona, leta 1897 je namreč odkril obstoj elektrona. Isto leto je angleški znanstvenik Oliver Lodge odkril 'tuner', iskalnik določene frekvence. Brez odkritja vakuumske cevi najbrž ne bi bilo radia. Odkril jo je leta 1883 ameriški iznajditelj Thomas Edison, za radio pa je prvo elektronsko vakuumsko cev (diodo, cev z dvema elektrodama) skonstruiral leta 1904 angleški znanstvenik John Ambrose Fleming. Flemingovi cevi je ameriški znanstvenik Lee de Forest dodal tretjo elektrodo, ki jo je imenoval rešetka. Cev je bila tako sposobna za oddajanje in sprejemanje radijskih signalov! Cevi so z dodajanjem elektrod bile sposobne pozneje razstaviti tudi sliko!

Angleški znanstvenik italijanskega rodu Guglielmo Marconi je leta 1896 dosegel brezžični telegrafski prenos na 94 m, potem na 2820 m in na koncu na 16 km! In takrat se je začela Marconijeva era! Že leta 1897 je Marconi ustanovil Wireless Telegraph and Signal Company. Dosežke je hitro patentiral v Angliji in v Ameriki in tako je prevladalo prepričanje, da se je vse začelo z Marconijem. Nikola Tesla se je na primer dolgo, neuspešno tožaril z njim, da je ukradel njegove patente. Vendar so brezžično telegrafijo kakšni dve desetletji uporabljali predvsem v vojaške namene, v morskem in potniškem prometu, zlasti med prvo svetovno vojno, ki je razvoj radia tudi upočasnila.

V različnih strokovnih knjigah zasledimo različne začetke in različne začetnike radia. Znanstveniki pogosto omenjajo Reginalda Fessendena, ki je leta 1901 prenesel svoj glas po brezžični telegrafiji. Takrat še namreč besede radio niso uporabljali, prvič naj bi se pojavila leta 1912, ko je ameriška mornarica izraz brezžična telegrafija oz. 'wireless' nadomestila z radiotelegrafijo, prenos glasu pa so poimenovali radiotelefonija.
Prva uporaba v Evropi
Do prve uporabe zvočne radiodifuzije je prišlo v Evropi. Od leta 1909 so za splošni sprejem redno oddajali vremenski signal z Eifflovega stolpa v Parizu. Prvi glasbeni programi so začeli v Belgiji, kjer so ga oddajali od 28. marca 1914 s kraljevskega dvorca v Laekenu vsako soboto popoldne in to do takrat, ko je nemška vojska vkorala v Belgijo (1914).
Leta 1916 je Lee De Forest s poskusnega oddajnika blizu New Yorka objavljal izide volitev med predsedniškima kandidatoma Woodrowom Wilsonom in Charlesom Hughesom. Uro pred uradnimi izidi je napovedal zmagovalca-Hughesa. Vendar se je zmotil. Bliss omenja t. i. memorandum, 'verjetno najpomembnejši kos papirja v zgodovini radia', ki ga je leta septembra 1915 sprejelo Marconijevo podjetje, napisal pa ga je David Sarnoff, ki je nekako postavil perspektivo radia: »V mislih imam razvoj, ki bi iz radia naredil 'družinsko aparaturo' kot klavir ali fonograf. Moja zamisel je pripeljati glasbo v dom z radiotelefonijo, z radijsko glasbeno skrinjico ...«. Takšna skrinjica, 'radiola' bi lahko v domove prinašala novice, predavanja, koncerte. Sarnoff je ob tem razmišljal tudi o morebitnem velikem zaslužku.

Leta 1917 je Hans Bredow predvajal glasbeni in govorni program nemškim vojakom na zahodni fronti. Leta 1917 je Vladimir Iljič Lenin po radiu s križarke Aurore sporočil zmago oktobrske revolucije. V ZDA je imela radijska postaja KDKA leta 1915 in leta 1916 poskusni program, 27. oktobra 1920 pa je kot prva ameriška radijska postaja začela oddajati redni program. In sploh velja za prvo radijsko postajo s popolno programsko shemo in rednim izborom oddaj (Station KDKA iz Pittsburgha ).

1920 - spremljanje volitev
Prav leta 1920 naj bi se začelo tudi radijsko novinarstvo, ko je radijska postaja 8MK v Detroitu spremljala predvolilni izbor predsedniških kandidatov in sta jih radijski postaji 8MK in KDKA tudi objavili pred izidom časopisov. Postajo 8MK, prej WWJ, je ustanovil lastnik časnika Detroit News W. Scripps, ker je bil prepričan, da bi to bilo dobro za časopis. Časopis je reklamiral svojo radijsko postajo, po radiu pa so brali časopisne novice. Vendar novice na radiu niso bile prednostna naloga niti niso imele določenega časa, radijski programi so bili sestavljeni bolj iz predavanj in glasbe.

Tudi v Veliki Britaniji je februarja 1920 britanska pošta izdala podjetju Marconi dovoljenje za začetek oddajanja z oddajnika v Chelmsfordu. Vojska je takrat precej protestirala, saj jo je skrbela varnost sporočil njihovih brezžičnih telekomunikacij. Vseeno je podjetje Marconi leta 1922 dobilo dovoljenje za redno oddajanje iz Writtla, zelo hitro pa tudi že iz Londona.
BBC je imel poskusni program od 15. junija 1920, redno pa je začel oddajati 2. novembra 1922. Nizozemska radijska postaja PCGG je začela 6. februarja 1919 eksperimentalni program, 6. novembra 1919 pa je bila PCGG prva radijska postaja, ki je imela redni glasbeni in govorni program! V Nemčiji so začeli oddajati program na dolgih valovih v Konigswusterhausenu leta 1920, redni program pa šele 29. oktobra 1923 v Berlinu. Francija je začela redno oddajati leta 1922 v Parizu. Avstrija, Švica, Čehoslovaška, Španija in Norveška so začeli redni program leta 1923. Japonska je na primer začela oddajati redni program 22. marca 1925.

Sprva je bil radijski sprejemnik redkost, nekakšna igrača, in so poslušalci le lovili signale iz daljnih krajev. Postopoma pa je radijski sprejemnik postal množična zabava.

Radijske aparate so začeli prodajati leta 1922, predtem pa so prodajali najrazličnejše cevi, kable, dele, iz katerih je bilo mogoče sestaviti oddajno ali sprejemno postajo, ki so ji na Slovenskem sprva rekli detektor.

Razlike z ZDA
Razlika med ZDA in Veliko Britanijo pa je bila že od vsega začetka. V Veliki Britaniji so poudarjali resnost radia, v ZDA so radijske postaje takoj povezali z iskanjem zaslužka. Bittner piše, da je družba A.T.&T. leta 1922 poslala v eter postajo WEAF, ki že omenja 'najemniški' medij; torej vsak, ki bi hotel uporabiti njihove radijske valove, bo moral plačati najemnino. Lokalna agencija za promet z nepremičninami Queensboro Corporation je to zamisel tudi prva preizkusila. Tiskani mediji so s tem radio začutili kot konkurenco!
Britanci so se bali brezžičnega kaosa in dovoljenja niso izdali nikomur drugemu kot samo Marconiju, o ameriški komercializaciji pa so pisali: "Britanska vlada je ob opazovanju razvoja ameriškega radia ugotovila, da so radijski oglasi vulgarni in moteči. In zato so komercialne radie preganjali." Tako je v Veliki Britaniji Marconi postal pravi monopolist. Največji izdelovalci radijskih sprejemnikov so zato oblikovali združenje in ustanovili British Broadcasting Company (BBC). Oddajati je začela novembra 1922, leta 1925 pa ga je lahko poslušalo že 85 odstotkov populacije.

Postaje so že kmalu začele oddajati svoj programski čas oglaševalcem in zelo hitro so oglaševalci sponzorirali kar celotne programe. Torej se je tudi na radiu začel čas oglasov, zabave in pokroviteljev, ki so narekovali vsebino programa ... Radijskih sprejemnikov je bilo vse več, vsaka postaja ni mogla pripravljati celodnevnih programov, tako so se radijske postaje začele povezovati v mreže in hkrati prenašale žive zabavne oddaje. Prvo pravo radijsko mrežo - National Broadcasting Company (NBC) so tako oblikovali v ZDA leta 1924.

Radijskih postaj je bilo vse več, vse več tudi zasebnih oddajanj, radioamaterstvo je bilo zelo razvito, postaje so se prepletale in motile ena drugo, kar vse je leta 1927 spodbudilo, da so v Ameriki sprejeli federalni radijski akt (The Federal Radio Act of 1927), ki je postavil pravila v zvezi z licencami, pa tudi o cenzuri in svobodi govora.

Radio in 2. svetovna vojna
Radio je bil pred drugo svetovno vojno nova velesila, z izjemno propagandno močjo, kar se je še posebno izrazilo prav v predvojnih in vojnih razmerah. Med drugo svetovno vojno je bil celo pomembnejši od tiska, saj ni poznal meja in je laže premagoval ovire, ki jih je postavljala vojna in bil je lahko »trenutni medij«, lahko je posredoval sporočilo, dogodek v času, ko je nastalo, ko se je odvijalo.
Do potankosti izdelana nemška propaganda seveda ni zanemarila radia pa tudi zahodne zavezniške sile so uporabile vse njegove informativne in propagandne možnosti.
Celo bitke so se v drugi svetovni vojni »bile« prek radijskih valov; vojskujoče se strani so druga drugi podtikale radijsko vojno in propagandna sporočila, druga drugi so skušale uničiti radijske postaje, jih motiti, vendar je bilo radio mogoče razmeroma hitro na novo postaviti, saj je tehnološko enostaven pravzaprav še danes. Povod za drugo svetovno vojno naj bi bil celo 'napad' na radijsko postajo.

10. avgusta leta 1939 je Reinhard Heydrich, vodja gestapa v okviru nemške varnostne službe, naložil podrejenemu Alfredu Helmuthu Neujocksu posebno nalogo: "To je Gleiwitz (danes Gliwice). Vaša naloga je, da boste s posebnim oddelkom petih ali šestih odšli tja in ob določenem času, o čemer vas bomo še obvestili, inscenirali napad na tamkajšnjo radijsko postajo. Ustvariti moramo vtis, da so ta napad izvedli Poljaki. Naša propaganda potrebuje (zaradi tujega tiska) dokaze, da so Poljaki večkrat prekršili našo mejo."

31. avgusta zvečer so Nemci na prag radijske postaje položili nezavestnega, morda mrtvega moškega, Poljaka, ki so ga pripeljali iz koncentracijskega taborišča, in vdrli v prostore. Postaja je oddajala glasbeni program radia Vroclav. Nočnega vratarja in nekaj tehnikov so Nemci hitro onesposobili in oglasil se je napovedovalec v poljščini: 'Tukaj radijska postaja Gleiwitz'. Nekaj minut je zmerjal v nemščini in poljščini nemško vlado in pozival k osvobodilnemu boju. Medtem ko so presenečeni prebivalci klicali policijo, so Nemci razbili postajo in izginili v noč. »Prvega septembra ob osmih zjutraj je prišel v Göringov štab švedski industrialec Dahleurs: 'Zakaj je Nemčija napadla Poljsko?' 'Vojna je izbruhnila zato',« je odvrnil debeli maršal, 'ker so Poljaki napadli radijsko postajo Gleiwitz'.«

Kako preprosto razložljiv bi bil svet, če bi lahko rekli – 50,60 milijonov ljudi je padlo zaradi napada na neko radijsko postajo!

Kljub takšnim ali drugačnim povezavam pa je zanesljivo čisto naključje, da se je druga svetovna vojna začela 1. septembra, sicer leta 1939 in da je Radio Ljubljana začel stalno oddajati 1. septembra leta 1928 (čeprav so uradno odprtje pripravili 28. oktobra, ob obletnici razpada Avstro-Ogrske). Vseeno pa sta druga vojna in radio tesno povezana, saj je bil radio glavni propagandni medij druge vojne in je njegova vsestranska, izjemna vloga v tistem obdobju, ob že dolgo prevladujoči televiziji, skorajda pozabljena. Če pa se samo spomnimo, da je imel Hitler v nemških krajih 'radijske zaupnike', ki so morali nadzirati prebivalstvo, ali ob pravem času posluša radio (nacistična sporočila in pogoste govore nacističnih veljakov) in ali mogoče ne posluša kakšne tuje radijske postaje, npr. Radia London, kar so ljudje plačali lahko tudi s koncentracijskim taboriščem ali celo smrtjo, potem nam je morda malo bolj jasen pomen 'slepega medija' v tistem času.

Radijsko novinarstvo
Začetek radijskega novinarstva sega v leto 1920, ko je radijska postaja 8MK v Detroitu spremljala predvolilni izbor predsedniških kandidatov in sta jih skupaj s postajo KDKA tudi objavila pred izidom časnikov.
Začetek radijskega novinarstva tako novinarska stroka povezuje z objavo volilnih izidov pred časniki, torej z aktualnim družbenopolitičnim dogodkom. Slovenski radio na primer še leta 1931 tovrstnih informacij ni objavljal kot nekaj samoumevnega. Po določilih pogodbe med Prosvetno zvezo in ministrstvom za pošto je država lahko imela svojo radijsko uro. 8. novembra 1931 je skušalo ministrstvo doseči, da bi od osmih zvečer do polnoči agencija Avala posredovala radiu volilne izide. Šele po posredovanju bana je radijska postaja lahko normalno oddajala svoj program, le na začetku vsake ure je sporočala volilne izide. Takrat informiranje ni bilo prednostna naloga slovenskega radia in so zahteve države po objavljanju volilnih izidov dojemali kot poseg v avtonomnost programa.
Leta 1935 pa je Radio Ljubljana volitve iz Beograda že neposredno prenašal, vendar prenos ni vzbudil posebnega zanimanja, še posebno, ker je potekal v srbohrvaščini.
V primerjavi z ameriškimi in drugimi evropskimi radijskimi postajami je slovenski radio na tem področju sicer zamujal in se po objavljeni tematiki ni pogosto vpletal v družbenopolitično dogajanje; vendar pa so tudi druge radijske postaje svojo informativno, poročevalsko vlogo do kraja razvile šele med drugo svetovno vojno ali tudi po njej.
Belgijski radio na primer, ki je bil eden od programsko razvitejših in je začel svojo poročevalsko službo razvijati že po letu 1926, po letu 1935 pa imel svoj 'časopisni oddelek' in je dnevne novice objavljal petkrat dnevno, se je moral še leta 1937 zagovarjati zaradi svojega informativnega program (povzročal je 'veliko vznemirjenje med tiskarskimi časnikarji, češ, da jim radio dela preveliko konkurenco. Toda resnica je ravno nasprotna ... radio se omejuje izključno le na prikaze raznih znamenitosti, brez vsakih nadaljnjih razlag in opisov ... S tem pa v ljudeh zbudi radovednost ... Tako sta radio in tisk pravzaprav lahko iskrena in trdna zaveznika.' ).
Radio se je moral torej bojevati za pravico, da je objavljal časopisna poročila, pri čemer so s časopisnimi poročili mislili na aktualne dnevne dogodke, ki so jih zbrali sami ali jih dobili prek agencije. In še leta 1937 so bili radijski novinarji tudi v svetu redkost in radijske postaje so lahko samo upale, da bodo kdaj lahko konkurirale časopisom (samo upamo lahko 'na sijajno bodočnost in vpliv, ki ga bo imel radio združen s tiskom na ves narod, še posebno, če si bodo vzgojili časnikarske strokovnjake, ki bi se znali popolnoma in pravilno posvetiti javnosti po radiu'. ).
Prav tako so na BBC še leta 1936 zgolj glasno razmišljali, da bi bilo veliko bolje, če bi imel radio svoje opazovalce, poročevalce, dopisnike, ki bi posredovali novice, poročila, kar pa se je uresničilo v bistvu šele v drugi svetovni vojni, ko so radijske postaje angažirale veliko znanih umetnikov, pisateljev, ki so poročali o vojni, predvsem, da bi tudi na ta način spodbudile odpor proti Hitlerju.

Radio je torej v svoji prvi fazi prevzel 'nadomestno funkcijo'. Nadomestil je gledališče, opero, predavanja, razmeroma pozno, šele v času druge svetovne vojne, pa postal kot medij informiranja konkurenčen časopisom, torej skoraj dvajset let po svojem nastanku, na Slovenskem pa zaradi znanih okupacijskih razmer še pozneje!
In dvajset let so se njegovi ustvarjalci morali braniti in dokazovati, da radio ne namerava prevzeti prevlade nad tiskom. Še leta 1936 je bil npr. BBC odvisen predvsem od časopisnih poročil in agencijskih novic, ki so jih napovedovalci prebirali po radiu. In do uresničitve zamisli snovalcev BBC, da bi bilo veliko bolje, če bi imel radio svoje opazovalce, poročevalce, dopisnike, ki bi posredovali novice, poročila, se je uresničila v bistvu šele v drugi svetovni vojni, ko so radijske postaje angažirale znane umetnike, pisatelje, ki so poročali 'o vojni', predvsem, da bi na ta način tudi pomagale spodbuditi odpor proti Hitlerju.
Seveda je radio sporočil veliko 'znamenitih' dogodkov, pogosto odigral pomembno informativno vlogo, da je postal enakovredno informativno sredstvo, pa je bilo treba počakati do druge vojne. Sicer se je radio vse od svojega začetka 'vmešaval' v družbeno dogajanje, v gospodarske, politične in kulturne okvire družbe, vendar to ni bila njegova dominantna vloga. Namen ustanavljanja radijskih postaj je bilo predvsem – izobraževanje, v ZDA pa bolj zabava in zaslužek. Leta 1930 se nikomur, navkljub poskusnim oddajanjem, ni niti dozdevalo, kakšno odkritje Amerike' šele bo čez nekaj desetletij radio – s sliko!

*Besedilo in raziskave so del magistrskega in doktorskega študija L. Bizilj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.