V oddaji bomo tako denimo spoznali filmskega režiserja in raziskovalca starih sadnih sort Gregorja Božiča, ki je svoj projekt Atlas pozabljenih sadovnjakov izpeljal iz ugotovitev, do katerih je prišel v sadovnjaku njegove 'none'. Tam je nanj nekega dne med sprehodom padla marelica sorte briški flokar. Pojedel jo je in se zavedel, da česa takšnega v življenju še ni okusil. Prav tako je ugotovil, da obstaja veliko starih sort, ki so bile nekoč značilne za regijo, ki so okusne in prilagojene okolju ter zato odpornejše, ni pa jih več mogoče dobiti, saj njihova pridelava ni bila več tržno rentabilna oziroma je trg vedno bolj deloval proti malim kmetom.

Božič meni, da ta tema ni povezana zgolj z agronomijo, ampak tudi z neko kulturo prostora in je tako tudi kulturna tema. Te sadne sorte namreč niso bile zgolj hrana, ampak tudi nekaj, kar je ljudi spodbujalo k uporabi domišljije, da so ustvarjali zgodbe in pravljice. To je bilo tudi izhodišče za knjigo Sadje sonca, o kateri pa Božič več pove v oddaji.

Sadovnjak s prvimi sadikami jablan in hrušk po imenu Krnelova, Perifigi, Trdoleska, Aljanka in Fermentinka je neke vrste genetska banka in drevesnica, kjer bo mogoče dobiti cepiče za nekatere že skoraj 'pozabljene' sorte sadja. Projekt, o katerem se je pozanimala Melita Kontrec, ki nas skupaj s Tejo D. Kunst v oddaji popelje po nekaj lokacijah čezmejnega projekta GO! 2025, je eden od tistih, ki potrjujejo, da Nova Gorica s svojim programom daje velik poudarek lokalni skupnosti in trajnostnim projektom, medtem ko Gorica v spremljevalnem programu bolj 'stavi' na zvezdniška imena, kot so Sting, Robbie Williams ali skupini Massive Attack in Thirty Seconds to Mars.

Tihotapstvo ima lahko različne pomene
Nepričakovane pa niso le nekatere lokacije dogajanja, ampak tudi tematski sklopi. Eden od njih so Tihotapci, kar se navezuje na obdobje obstoja strogo varovane meje med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, ki je mesto po drugi svetovni vojni razdelila in pravzaprav spodbudila gradnjo Nove Gorice, mesta, ki je nastalo 'iz nič'. Ni šlo zgolj za tihotapljenje materialnih dobrin, pač pa tudi za skrivno prenašanje idej in informacij.

Miha Kosovel iz Društva humanistov Goriške tako v navezavi na staro carinarnico, v kateri je s prehajanjem meje in dogajanjem ob njej povezano gradivo, pove: "Objekt, v katerem smo zdaj, predstavlja nekakšen lokaliziran strah. Ko si se mu približeval, si moral spremeniti obraz, kretnje, moral si se delati, da ni nič, ampak hkrati si moral biti spoštljiv. /…/ V bistvu je za nas, ki smo tu bili otroci v recimo 80., 90. letih, to pomenilo neke vrste 'stres okoli prostora'."

Mladi prestopnik Boštjan Vuga
Kosovel še pove, da so se otroci določenih prostorov izogibali, pa vendar so nekatere ti prostori tudi privlačili. V tem pogledu je zanimivo pričevanje arhitekta Boštjana Vuge iz biroja Sadar + Vuga arhitekti, ki je pripravil strategijo za ureditev tako imenovanega EPK-distrikta, torej obmejnega pasu s središčem na Trgu Evrope, ki je veliko pozornosti namenila možnostim ponovne uporabe že obstoječe infrastrukture. Na spletni strani EPK-ja lahko tako o mladostnem 'podvigu' Boštjana Vuge preberemo: "Moj preizkus takrat najbolj odprte meje v Evropi se je končal pri sodniku za prekrške. Le malo po prehodu se je izza dreves prikazal tovariš miličnik, me popisal, poklical očeta in dobil sem lekcijo, da je državna meja resna zadeva in da sem mlad prestopnik."

Tudi v navezavi na carinarnico velja izpostaviti stremljenje ekipe EPK-ja, sorodno omenjenemu načinu razmišljanja biroja Sadar + Vuga, torej želji po izrabi čim več obstoječe infrastrukture. Ideja za to se je na Goriškem pojavila že pred pripravami na EPK. "/…/ V nekem trenutku, ko je bila kriza, mislim, da je bilo to 2010, je država želela vse to (stavbe, ki so ostale brez prvotne funkcije oziroma so bile odveč, op. P. B.) nekako prodati za skladišča ali pa porušiti. Mi – nekaj kulturnih organizacij – smo takrat nastopili (s predlogom, op. P. B.), da bi v bistvu radi to obdržali; ne kot dediščino ločitve, ampak kot neko specifično skupno zgodovino, skupni spomin in da bi v tem procesu spremenili tudi način uporabe prostora," še pove Miha Kosovel.

Meje niso zgolj fizične, odpraviti je treba tudi druge
Prav carinarnica nekako zadene bistvo projekta GO! 2025, pri katerem gre za prvo tovrstno čezmejno sodelovanje in katerega slogan je GO! Borderless (GREMO! Brezmejno). Vendar kot v oddaji poudari umetniška svetovalka GO! 2025 in režiserka otvoritvene slovesnosti Neda Bric Rusjan, ne gre le za odpravljanje meddržavnih meja, pač pa tudi meja v razmišljanju. Sodelovanje med mestoma je bilo v več pogledih ambiciozna naloga. Čeprav obe mesti pripadata državama, ki sta državi članici Evropske unije, med njima obstajajo razlike v zakonodaji in zgodovini, pa tudi že same razlike v navadah so predstavljale določen izziv pri organizaciji programa.

Interpretiranje 20. stoletja
Kot je to vpisano že v samo zgodovino tega prostora, bo poseben poudarek programa namenjen zgodovinskim temam. Eden ključnih projektov je kulturni center EPIC (Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja), ki bo temeljil na predstavitvi spominov prebivalcev Goriške na dogodke 20. stoletja. Njegova strokovna vodja Kaja Širok o projektu, katerega odprtje bo maja zaznamovalo tudi 80 let od konca druge svetovne vojne in pa majsko obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo, pravi:

"/…/Začeli bomo nekje od začetka prejšnjega stoletja, ampak spregovorili bomo tudi o vseh kulturnih identitetah tega prostora; ob kulturi tudi o nacionalnih identifikacijah, ki jih je ta prostor imel. Skupaj bomo potovali skozi različne simbolne točke okupacije in osvoboditve, ki se menjajo glede na to, kdo se spominja. Na ta način bomo spregovorili o teh različnih konceptih, ki smo jih na eni in na drugi strani meje vzpostavili v preteklosti, a vendar bomo prebivalstvo povabili, da skupaj z nami sooblikuje različne interpretacije in zgodbe."

Prehodite 500 kilometrov in se spomnite preteklih vojn
Z zgodovino vojn, ki so divjale na tem področju, je povezan izredno zanimiv projekt Pot miru, ena ključnih lokacij za razumevanje, kaj se je tu dogajalo pred več kot 100 leti. Maša Klavora, direktorica fundacije Pot miru, na spletni strani EPK-ja izpostavi, da so pri "fundaciji s številnimi slovenskimi in italijanskimi institucijami in posamezniki ustvarili 500 kilometrov dolgo čezmejno kulturno-pohodniško pot Pot miru, ki vodi od Alp do Jadrana in velja za eno najboljših regijskih in čezmejnih pobud, projektov, programov".

Za oddajo Osmi dan pa je med drugim povedala, da so okoli poti miru vojaška pokopališča, muzeji na prostem in lokacije krutih bojišč. Tako gre pri tem projektu tudi za neke vrste pietetno gesto do padlih v svetovnih vojnah.

Transgeneracijska dokumentarna fikcija v 12 gledaliških predstavah
Med okoli 400 projekti uradnega in 400 projekti spremljevalnega programa bo nekaj zares velikopoteznih. Oddaja tako ne more mimo gledališkega režiserja Tomija Janežiča in njegove dodekalogije 1972–1983, niza kar 12 predstav o 20. stoletju v srednjeevropskem prostoru. O tem, kako je do projekta prišlo, je Janežič za Osmi dan povedal, da ga je povabila Neda Bric Rusjan, in sicer tudi zato, ker si je želela nekatere umetnike z Goriškega pripeljati nazaj domov. Gre za predstave, ki temeljijo na življenjskih zgodbah, ki se vlečejo skozi celotno stoletje, kot se vleče spomin na naše prednike.

To so, tako Janežič, poimenovali transgeneracijska dokumentarna fikcija, ker bo nastala neka nova zgodba, znotraj nje pa so vse te resnične zgodbe. "Zame so vse te predstave izjemno intimne, osebne, tudi komorne. Čeprav obstajajo ansambli, ki niso majhni, zasedbe, ki so velike, so te predstave na neki način zelo blizu, če hočete. (To so, op. P. B.) predstave, ki se te seveda dotaknejo, te nasmejejo, ganejo, ker te ganejo ti ljudje, o katerih je govor," pove Janežič. Formati predstav bodo zelo raznoliki, od predstave kot instalacije za enega gledalca do megaprojekta uprizoritvene umetnosti na stadionu za 2200 gledalcev.

Več o nekaterih projektih in lokacijah, ki sta jih voditeljici Melita Kontrec in Teja D. Kunst obiskali skupaj z novinarko Mašo Levičnik in režiserjem oddaje Amirjem Muratovićem, sledi v današnji oddaji Osmi dan od 21.40 na TVS 1.

Politični zastavek programa v Chemnitzu
Čeprav to ne bo tema oddaje, velja nekaj besed vseeno nameniti tudi drugi letošnji evropski prestolnici kulture. To je z Novo Gorico in Gorico pobrateni nemški Chemnitz, v času obstoja dveh nemških držav imenovan Karl-Marx-Stadt, na kar v mestu še danes spominja orjaški kip glave Karla Marxa. V programu Evropske prestolnice kulture v Chemnitzu je politika vidnejša kot v primeru goriškega programa v ospredje. Že mapa z gradivom, s katerim je Chemnitz kandidiral za kulturno prestolnico kulture, je na naslovnici prikazovala članek iz New York Timesa z naslovom Mob Protests in Germany Show Vigor of Far Right (Protesti drhali v Nemčiji demonstrirajo zagnanost skrajne desnice).

Z rasističnimi in desni(čarski)mi idejami motivirano nasilje
Chemnitz sodi med nekdanja vzhodnonemška mesta, kjer je desnica najbolj v vzponu in kjer so nasilna dejanja proti prebežnikom najbolj razširjena. Tako je Chemnitz po številu rasistično in s skrajnimi desnimi idejami motiviranih nasilnih dejanjih glede na število prebivalstva na drugem mestu za Leipzigom. Neslavni sloves ene od trdnjav skrajne desnice si je mesto prislužilo predvsem z nasilnimi protesti, ki jih je leta 2018 sprožil napad z nožem ob robu slovesnosti, ki so tedaj potekale v mestu. Napadalca sta bila begunec iz Sirije in kurdski prosilec za azil, en moški je pri tem umrl, na protestih, ki so sledili in ki so se jih udeležili tudi neonacisti iz drugih delov Nemčije, pa je sodelovalo več tisoč ljudi.

Kulturni program, ki bo potekal pod geslom C the Unseen (Vidi neopaženo), bo v Chemnitzu, nekoč predvsem industrijskem mestu, imenovanem tudi saški Manchester, poskusil izpostaviti tudi tovrstne politične teme. Več o mestu in njegovem programu pa boste izvedeli v prihodnjih dneh.