"Prvič sem svetovno prvenstvo kot reporter na prizorišču spremljal v Braziliji leta 2014. Vzdušje je bilo nepopisno, na Maracani sem komentiral tekmo Argentina – BiH, najbolj nepozaben pa je bil spektakel v Fortalezi in tekma Brazilija – Mehika. Golov resda ni bilo, ampak tako dobre tekme 0:0 še nisem videl. Moral sem se brzdati, da nisem bil že na začetku preveč evforičen, saj so mi šli ob predvajanju himn kar mravljinci po telesu. Na stadionu je bilo tudi 15 odstotkov Mehičanov, ki so bili tam večinoma brez nastanitve. Po tekmi so se vso noč zabavali, ob pol petih zjutraj je bilo na letališču kot na karnevalu," se spominja Aleš Potočnik, komentator nogometnih tekem na TV Slovenija.

Nogomet in skoki: vsi vedo vse
Potočnik bo tudi na 22. svetovnem prvenstvu, ki se bo ta konec tedna začel v Katarju, v ekipi komentatorjev TV Slovenija. Že prvi prenos (v nedeljo ob 17.00) bo "njegov" - tekma ob odprtju prvenstva med Katarjem in Ekvadorjem (in uro prej tudi odprtje SP-ja). Naloga ni tako preprosta, saj ne gre ravno za spektakularni reprezentanci: "Ti igralci niso tako na očeh in se je treba na tekmo toliko bolje pripraviti." Primerjava s smučarskimi skoki? "Morda se sliši smešno, ampak obstaja pomembna podobnost. O nogometu vsi vse vedo in je zato odgovornost komentatorja toliko večja, vendar je v Sloveniji pri skokih podobno, veliko je poznavalcev in veliko mnenj."

Južnoameriškega sloga ne gre kar tako posnemati
Prvič se bo na TV Slovenija v vlogi nogometnega komentatorja preizkusil Marko Cirman (Val 202), ki pa ima s tem poslom že veliko izkušenj, predvsem radijskih. "Nov izziv predstavlja veliko odgovornost, a tudi veselje. Tisti, ki me poznajo iz nogometa in alpskega smučanja, vedo, kaj pričakovati od mene." Tudi izjemno dinamični, južnoameriški slog komentiranja? "No, ko sem doma na kavču, me takšen slog vsekakor pritegne. Všeč so mi živahni komentatorji, ki skoraj ne zadihajo. Vendar pa tega ne gre kar preslikati k nam. Treba je najti pravo mero. Pri 0:0 nima smisla vpiti, če pa imaš rezultat 3:3 in pestro dogajanje, je seveda drugače. Vedno je treba začutiti utrip tekme."

Srce je za Portugalsko
V ponedeljek ob 14. uri bo Marko Cirman (na drugi tekmi prvenstva) komentiral dvoboj skupine B Anglija – Iran. "Želim si predvsem spremljati dober nogomet. Zanima me, kako bodo Angleži reagirali po tistem porazu v finalu EP-ja 2020. Kar uganka so mi. Spet imajo velika pričakovanja. Bo pa zanimivo spremljati, kakšno sploh bo to prvenstvo sredi sezone. Brazilce imam za prve favorite, vsaj do polfinala bi morali priti. Tudi Argentinci. Glava pravi Brazilija ali Argentina, srce pa pravi – Portugalska." Od kod ljubezen do te države? "Prijetna klima, prijazni ljudje, strast do nogometa." Ronaldo ali Messi? "Temu vprašanju bi se izognil. Oba sta izjemna, mi je pa žal, kaj se zdaj dogaja z Ronaldom."

Maxi, Maxi ... Maxigooool
V napovednikih pred SP-jem, ki jih lahko pogosto vidite v programu TV Slovenija, je Marko Cirman v svojem slogu pokomentiral sijajen gol Maxija Rodrigueza na tekmi osmine finala SP-ja 2006 v Nemčiji, po katerem je Argentina z 2:1 premagala Mehiko: "Imel sem srečo, da sem dobil ravno ta zadetek, posnel sem tri ali štiri različice in jasno, da boš ob takšnem zadetku malo zavpil. To je bil tehnično eden najbolj dovršenih udarcev. Eden najlepših golov na svetovnih prvenstvih. Seveda se vsi spomnimo preigravanja Maradone in fantastičen zadetek leta 1986, ampak – takrat je bilo več prostora za takšne prodore kot danes, ko bi ga verjetno na vsak način ustavili že takoj, ko bi prešel sredino."

Doživel strast argentinskega nogometa
Potem ko je bil Cirman kot radijski reporter na prizorišču svetovnega prvenstva 2018 v Rusiji, bo tokrat tekme spremljal iz ljubljanskega studia. O tem, kje je v živo gledal najbolj strasten nogometni dvoboj, pa ni dvoma: "V Buenos Airesu leta 2018. Pomerila sta se Racing Club Avellaneda in Boca Juniors. Običajna tekma argentinskega prvenstva, ki sem si jo ogledal, ko sem poročal z mladinskih olimpijskih iger. Stadion s kapaciteto 61 tisoč navijačev je bil nabito poln, stati sem moral z rokami v žepu, dišalo je po kakšnem stampedu. Noro ozračje. Nekoč bi si seveda želel tudi na Bonbonero, na katerem igra Boca Juniors."

Malo časa za pripravo
Tudi Urban Laurenčič ima že veliko izkušenj z največjimi nogometnimi turnirji. Potem ko je prej dve pri dveh prvenstvih pomagal iz redakcije, je bil leta 2006 v Nemčiji prvič na prizorišču SP-ju, udeležil pa se je tudi naslednjih treh svetovnih prvenstev. Tokrat bo začel v Ljubljani, v drugem delu (3. decembra) pa bo odpotoval v Doho. Pričakovanja? "Prizorišče ni najprimernejše za izvedbo SP-ja, upajmo vsaj na dober nogomet. Škoda, da je prvenstvo v tem terminu, sredi sezone državnih prvenstev. Še včeraj so bile tekme v angleškem, španskem, nemškem prvenstvu, jutri sledi zbor v reprezentančnem kampu, po nekaj dnevih priprav pa konec tedna že odhod v Katar. Kako bo to vplivalo na kakovost igre, lahko le ugibam."

Ne sprašuj, Bode, samo podpiši!
Kot novinar je imel Laurenčič priložnost govoriti že s številnimi zvezdniki, najbolj pa mu je v spominu ostal žreb skupin za EP 2000. "V okviru promocijske akcije sem imel pogovor ena na ena z Zinedinom Zidanom, prav tako sem se pogovarjal z Del Pierom in Beckenbauerjem." Ko ga zaprosimo, ali bi lahko objavili kakšno njegovo fotografijo z Zidanom, je odgovor jasen: "Z nikomer od slavnih se ne fotografiram. Takšno je moje prepričanje, ki je povezano s spoštovanjem do poklica in športnikov. Nočem izkoriščati svojega položaja, poleg tega mi to niti ne pomeni veliko." A vendarle je naredil izjemo: "Nekateri znanci so me prosili, če jim lahko uredim avtogram smučarja Bodeja Millerja. Prosil sem ga, če podpiše več kartic, da bo potem mir. Malce nejevoljno je komentiral, kaj imajo ljudje od tega, pa sem mu odvrnil: ne sprašuj mene, samo podpiši, prosim."