Nekaj zgodovinskih podatkov preseneti. Okoli leta 1900 je bil Chemnitz nemško mesto z najvišjimi davčnimi prihodki na prebivalca. Iz Chemnitza so v svet izvažali ogromne količine ženskih hlačnih nogavic in med letoma 1879 in 1908 je bil v mestu ameriški konzulat, ki je pomagal pri organizaciji izvoza našitkov, denimo resic in okrasnih trakov, povpraševanje po katerih je bilo v ZDA velikansko. Prav zaradi nekoč cvetoče industrije je nastal lokalni pregovor: "V Chemnitzu se denar služi, v Leipzigu se množi, v Dresdnu se zapravlja."

V časopisu Sueddeutsche Zeitung so zapisali, da v mestnih umetniških zbirkah težko najdete upodobitve knezov, veliko verjetnejše pa je, da boste naleteli na slike tovarniških dimnikov; temu morda nekoliko težko verjamemo, saj naj bi bila regija, ki jo 'pokrivajo' te zbirke, bogata z gradovi iz srednjega veka, renesanse in baroka. Domnevamo tako lahko, da so tam živeli plemenitaši in verjetno so si občasno privoščili tudi svoje upodobitve.

Mesto z enim od najstarejših prebivalstev v Evropi
Kakor koli, sodobni sloves Chemnitza je povezan z industrijo oziroma v zadnjem času z atmosfero nenavadne mirnosti – to je posledica izseljevanja v obdobju propadanja industrije po ponovni združitvi obeh nemških držav. Da se mesto prazni, dokazujejo številke: v Chemnitzu je nekoč že živelo 360.000 ljudi, danes ima 250.000 prebivalcev. In prebivalstvo se intenzivno stara.

Posebnost programa C the Unseen (Videti nevidno) je, da čeprav gre za program ene od evropskih prestolnic kulture, večina predvidenih dogodkov in projektov nima kaj dosti opraviti s kulturo v ožjem pomenu. Veliko bolj gre za vsakdanje življenje v Chemnitzu. Vodja programa, sicer dramaturg in kulturni menedžer Stefan Schmidtke, meni, da njegova ekipa dela predvsem na področju sociokulturnega razvoja mesta: "80 odstotkov sodelujočih ni profesionalcev, kar zna biti naporno, a je tudi zabavno. Poskušamo aktivirati civilno družbo."

Spremembe po ustanovitvi Nemške demokratične republike
Več projektov se navezuje tudi na dediščino 'zloglasne NDR'. Po drugi svetovni vojni, v kateri je bil Chemnitz močno bombardiran in je izgubil velik del starega mestnega jedra, so mesto razvijali v vzorčno socialistično mesto s širokimi cestami, primernimi za sceno imenitnih parad, betonskimi stanovanjskimi naselji in veliko industrijskimi obrati. Leta 1953 so ga preimenovali v Karl-Marx-Stadt, postavili spomenik v obliki ogromne glave Karla Marxa in porušili še preostale stare stavbe v središču mesta.

Mesto tisočerih garaž, tudi prizorišč družabnega življenja
Postavili so tudi ogromno garaž. Tako so nastali orjaški kompleksi, ki so v nekaterih primerih obsegali celo do 1200 garaž, običajno zgrajenih iz betonskih plošč, včasih tudi iz pločevine. Trenutno naj bi bilo v mestu še okrog 30.000 garaž, ki pa so, oblikovane po merilih trabantov, premajhne za sodobne avtomobile.

Garaže so bile tudi prizorišča družabnega življenja. Tu so se ljudje družili med 'šraufanjem' po avtih, medsebojno so si pomagali, zvečer spili pivo … Na to zgodovino in dediščino se navezuje programski sklop #3000 garaž, ki bo ponudil mnogo dogodkov prav v garažah.

Kot v Novi Gorici se bodo tudi v Chemnitzu ukvarjali s sadnim drevjem
Kot projekt, ki naj bi oživil skupnostno življenje, velja navesti tudi projekt, ki skuša življenje v soseskah oživiti z … jablanami. Otroški vrtci, društva vrtičkarjev, ustanove, namenjene starostnikom, in druge institucije naj bi sodelovali pri sajenju in negovanju jablan. Te izjemno dobro uspevajo in na področju, na katerem bo potekal program evropske prestolnice kulture, naj bi uspevalo več kot 600 sort jabolk. Posebno pozornost bodo namenili redkim starim sortam, v čemer lahko odkrijemo nenavadne vzporednice s projektom v sklopu goriškega EPK-ja Atlas pozabljenih sadovnjakov. Projekt v Chemnitzu naj bi bil eden tistih, ki bi 'učinek' EPK-ja podaljšal v naslednja leta, saj naj bi vsi sodelujoči za svoja drevesa skrbeli še najmanj 12 let.

Stranka AfD se zdi skorajda zmerna
V Chemnitzu so sicer mnogi zaskrbljeni, ali bodo v tem letu spodbujeni projekti obstali in dolgoročno vplivali na življenje in kulturo v mestu in regiji, ki poleg Chemnitza obsega 38 občin v okrožjih Zwickau, Mittelsachsen (Srednja Saška) in Rudogorje. Chemnitz ima namreč slab sloves kraja, kjer je v vzponu skrajna desnica. Stranka AfD (Alternativa za Nemčijo) tam sploh ne deluje več zastrašujoče, ampak skorajda pomirjujoče, precej privržencev ima namreč tudi še bolj skrajna stranka Freie Sachsen (Svobodna Saška). Ta je celo monarhistična in v 'skrajni sili' menda predvideva celo odcepitev Saške in obnovo Kraljevine Saške.

Pozornost je sicer trenutno usmerjena k deželnim volitvam, ki so predvidene za 1. september. Če bi – kar ni nemogoče – zmagala stranka AfD, se nadaljevanju projektov EPK-ja po njenem uradnem zaprtju ne obeta nič dobrega.

Ne želijo zaostrovati že tako napetih razmer ali EPK naj bo (politično) nevtralen
V Chemnitzu pa se je zgodil zanimiv preobrat v predstavljanju programa evropske prestolnice kulture. Če je vodstvena ekipa projekta zanj 'lobirala' z gradivom z naslovno podobo, ki se je navezovala na demonstracije desničarjev, pa se zdaj želijo od pridevnika političen odmakniti. Vodja programa Schmidtke je tako že poleti dejal, da naj nihče ne pričakuje političnih 'statementov' oziroma izjav.

Podobno se je za Sueddeutsche Zeitung izrazil Benjamin Gruener, ki tudi sodeluje pri izvedbi programa, sicer pa vodi kulturno društvo Spinnerei (predilnica). Meni, da je nevtralna linija evropske prestolnice kulture neizogibna: "Nikakor nočemo, da bi bil (EPK, op. P. B.) razumljen kot levičarsko-zeleni projekt intelektualcev. Družbeni položaj je bil že prej tako napet, da tega nismo želeli še zaostrovati." Meni, da je pereče teme, kot so Gaza, Ukrajina, podnebne spremembe, treba obravnavati le še v velikih mestih.

Morda je to pavšalna sodba, vendar se takšno stališče težko zdi upravičeno, saj preprosto ignorira pomemben dejavnik javnega življenja na Saškem. Sociolog s tehnične univerze v Chemnitzu Ulf Bohmann, soavtor knjige Demokracija tveganja (Risikodemokratie), o Chemnitzu na položaju "med žariščem radikalnih desničarjev in evropsko prestolnico kulture" meni, da je izhodišče programa v vsakdanjem in družbenem pravi recept, vendar se je zelo napačno delati, da to nima nič opraviti s politiko.

Naštevanje dogodkov in projektov presega format tega besedila, lahko pa se o njih pozanimate v dostopni programski knjižici. Omenimo zgolj, da je predvidenih več kot 1000 dogodkov in več kot 150 projektov umetnikov iz 40 držav.

Merila izbire kulturnih prestolnic se spreminjajo
Nekaj besed velja nameniti še temu, da pripada Chemnitz 'tretji generaciji' evropskih prestolnic kulture. V letih po začetku projekta leta 1985 so prestolnice kulture izbirali tako, da so vsako leto enemu od že tako ali tako po bogati kulturi znanemu mestu za eno leto namenili še več pozornosti in sijaja. Tako so naziv najprej nosili Atene, Firence, Amsterdam, Zahodni Berlin, Paris, Glasgow, Dublin, Madrid …

Pozneje se je pozornost usmerila k mestom, ki so predvsem zaradi umikanja industrije doživljala strukturno preobrazbo. Kot primere navajajo denimo Lille, Essen ali Liverpool. Zdaj pa naj bi vedno bolj šlo za mesta, ki skušajo tudi s pomočjo kulture najti neko novo identiteto, kot je to v primeru Chemnitza, "vzhodnoevropskega mesta v zahodnoevropski državi". EPK naj bi tu imel 'terapevtski' učinek.

Vnaprej je vedno nemogoče soditi, kako zares posrečen ali neposrečen program so zasnovali v vsakokratni evropski prestolnici kulture. Prvi rezultat bodo 'izmerili' že konec leta, in sicer število obiskovalcev, preko tega pa tudi vsaj približni finančni učinek EPK-ja. Za zdaj organizatorji upajo, da bo Chemnitz obiskalo dva milijona dodatnih obiskovalcev. Koliko bodo ti prvi obračuni odmevni in na kakšen način interpretirani, pa bo zagotovo odvisno tudi od izidov že omenjenih septembrskih volitev.