Kaj oziroma kdo vas je navdušil, da sprejmete ponujeno priložnost in odpotujete v Gambijo?
Že od nekdaj sem si želela odpotovati v Afriko, vendar na način, da bi bil tam predvsem v stiku z domačini, ker samo tako lahko izkusiš pravo Afriko. Pred leti sem naletela na Društvo Za otroke sveta, ki je med drugim ponujalo tudi prostovoljno delo v Gambiji, in sicer v eni od tamkajšnjih lokalnih šol. Z odločitvijo sem odlašala vse do zadnjega letnika na fakulteti, nato sem si pa rekla, da je zdaj idealen čas, da si uresničim svojo dolgoletno željo in tako združim potovanje z dobrim delom.

Kakšni so bili prvi vtisi o novi deželi po pristanku letala in ko ste prvič obiskali vasi in mesta, v katerih ste delovali?
Priznati moram, da prvi vtisi niso bili najbolj prijetni. Po napornem potovanju do Banjula, glavnega mesta Gambije, me je takoj ob izhodu iz letala zadela afriška vročina. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem normalno zadihala. Nato se je začela nervoza, saj nismo bili prepričani, ali bo vizum treba plačati ali ne, ker tako pač v Gambiji stvari potekajo. Enostavno ne veš. Po nekaj prijaznih nasmeških in obrazložitvi, da v Gambijo iz Slovenije prihajamo z določenim namenom, so nam zaželeli dobrodošlico in nam na koncu vizuma ni bilo treba plačati. Nato je sledila še ena neprijetna stvar – moj kovček je ostal v Maroku, kjer smo prestopili na drugo letalo. Po naravi nisem oseba, ki bi paničarila, ampak misel na to, da bom v tej vročini morala preživeti samo z oblačili, ki jih imam na sebi in brez toaletne torbice, me je hitro spravila v paniko. Delavci na letališču so me prosili, naj malo potrpim in naj se naslednji dan vrnem. To, da so bili tako na izi, me je kar malce spravljalo ob pamet. No, kovček sem dobila tri dni po prihodu. Sledila je pot do Serrekunde, kraja, kjer je bilo naše bivališče za nadaljnje tri tedne. Naša ulica se mi je zdela približno taka, kot sem si jo predstavljala: neasfaltirana pot, polna lukenj, afriški pesek je bil vsepovsod. Takrat sem začutila, da sem v Afriki, in postala neizmerno boljše volje.

Po fotografijah sodeč, vas je tam pričakalo veliko nasmejanih otroških obrazov. Kakšen je bil vaš dan? Kaj vse ste počeli?
Med tednom smo se v šolo oziroma karierno-izobraževalni center odpravili zjutraj ob pol devetih. Tam nas je vsako jutro pričakalo že nekaj nasmejanih otroških obrazov. Po prihodu smo počakali še nekaj minut, da so prišli še drugi otroci, med tem časom pa smo se crkljali s tistimi, ki so bili že tam. Vsak dan smo se najprej razgibali, kot smo to najverjetneje vsi počeli pri urah športne vzgoje v naših šolah. Otrokom smo se zdeli neizmerno smešni ob kroženju z rokami, raznimi vajami raztezanja in podobno. Otroke smo nato razdelili v dve skupini, glede na njihovo starost, v dve učilnici. Mlajšim smo po navadi razdelili barvice in papir ter jih pustili, da sami ustvarjajo. Izdelovali smo tudi rože iz papirja, ladje in avtomobile. Starejši otroci so v sosednji učilnici vadili računanje in angleščino, za kar so že prvi dan popolnoma sami izrazili željo. Veliko smo se tudi igrali, najraje igro »gnilo jajce«, slovensko pesmico ob tej igri pa so si zelo hitro zapomnili in jo veselo prepevali. Pripravili smo tudi razne poligone za športne igre, nekaj iger pa so otroci naučili tudi nas, prostovoljce. Iz predhodno zbranih sredstev smo organizirali tudi razne delavnice: slikarsko, plesno, delavnico batika (ročna tehnika barvanja s pomočjo voska). Veliko smo se zabavali, družili, pogovarjali, igrali in se crkljali. Vikende smo izkoristili za razne kratke in daljše izlete po Gambiji, za en dan pa smo se odpravili tudi na safari v sosednjo državo Senegal.

Kakšna je hrana? Se je bilo težko navaditi na podnebne razmere?
Za prostovoljce je kosilo pripravljala domačinka Hana, ki je izjemna kuharica. Že prvi dan nam je pripravila odlično kosilo, riž z arašidovo omako (domoda), postregla nas je še z zelo sladkim in slastnim napitkom iz drevesa bao bab in mangom, ki je popolnoma drugačnega okusa, kot mango, ki ga poznamo pri nas. No, kljub temu da smo jedli odličen riž, smo se ga hitro naveličali, saj je bil dokaj pogost obrok. Hana je za nas nekoliko prilagodila hrano, nasploh pa je hrana v Gambiji dokaj pikantna, kar smo lahko izkusili ob koncih tedna, ko smo se podali na izlete in smo jedli v raznih gostiščih. Pred samim odhodom v Gambijo me je najbolj skrbelo to, kako se bom navadila na afriško vročino, saj že našo vročino težko prenašam. Zato bi rekla, da se nismo enostavno navadili na podnebne razmere, saj smo se kar pogosto pritoževali čez vročino in vlago. Še posebej naporno je bilo v šoli z otroki, saj se me je v določenem trenutku dotikalo po 4 otrok, vsaj enega pa sem imela v naročju in vročina se je v tistem trenutku zdela še toliko močnejša. Ampak radost otrok ob druženju je neopisna.

V Gambiji niste bili edina prostovoljka, s kolegi, ki so v tem času opravljali prostovoljno delo, ste obiskali tudi druga mesta in se pogovarjali z vaščani. Kakšno je življenje v Gambiji? Kaj vas je recimo najbolj presenetilo – v dobrem in slabem smislu?
Življenje v Gambiji je prav takšno, kakršno sem upala, da bo, in po kar sem tudi šla. Sproščeno. Ljudje so zelo prijazni, vsi te na ulici ogovorijo s »Hello, how are you?«, tudi če te vidijo prvič. Nobenemu se ne mudi preveč, čas ni njihov sovražnik. Seveda se mi je na začetku zaradi tega kar mešalo, vendar sem se hitro in z veseljem navadila na to, da ni treba vsako minuto gledati na uro. Zelo hitro pa se navadiš na prijaznost Gambijcev, ampak kar hitro ugotoviš, da so pogosto prijazni zato, ker se ukvarjajo, kot oni rečejo temu, s kakšnim »biznisom« in bi radi kaj zaslužili. Velikokrat mi je kdo rekel, da naj podprem njegov posel z nakupom njegovega izdelka, saj to meni ne predstavlja težave (sklepajo namreč, da so vsi belci bogati), njemu pa bo to ogromno pomagalo. V Gambiji me je presenetilo ogromno stvari in ogromno stvari sem se naučila. Navdušena sem nad skromnostjo in hvaležnostjo ljudi, predvsem nad tem, kako so za iskren nasmeh dovolj drobne, nematerialne stvari. Najverjetneje pa nikoli ne bom pozabila trenutka, ko smo se peljali mimo revnejših naselij in otrokom delili zvezke, svinčnike in pisala. Toliko iskrenih in hvaležnih otroških nasmehov nisem še nikoli videla.

Že kar nekaj mesecev pred vašim odhodom ste v domačem Prekmurju zagnali manjšo humanitarno akcijo, v sklopu katere ste zbirali potrebščine za otroke v Gambiji. Na koncu se je teh potrebščin nabralo za kar nekaj avtomobilov. Kako ste spravili vse potrebščine do otrok?
Prostovoljci smo bili zelo aktivni in zbrali veliko denarnih donacij in veliko različnega materiala. Ves material se je naložil v zabojnik, vendar se je, zaradi iskanja najugodnejše možnosti transporta, vse malce zavleklo. Tako bo zabojnik najverjetneje v Gambijo prispel šele ta teden. Tam bo takrat že druga ekipa prostovoljcev, ki bo poskrbela za to, da bodo stvari prišle v prave roke. Ker se je zbralo ogromno materiala, je v načrtu, da se konec avgusta pošlje v Gambijo še en zabojnik.

Bi rekli, da vas je Gambija spremenila?
Zagotovo. Sama se trudim biti čim bolj minimalistična, vlagati čim več vase in čim manj v materialne stvari. Gambija mi je samo še bolj odprla oči, da ne potrebuješ veliko za iskren nasmeh, še posebej pa ne raznorazne materialne stvari, ki smo jih v kapitalizmu ljudje navajeni kopičiti. Ko vidiš tamkajšnjo revščino in kako z njo živijo ljudje, ti ne preostane drugega, kot da si hvaležen za vse, kar imaš. Vsak dan si govorim, da se moram nehati pritoževati, in upam, da ne bom pozabila na vse, kar me je Gambija naučila.

Kot prostovoljka pa niste dejavni zgolj v tujini, tudi pri vas se je vse začelo v domačem naselju. Prihajate iz romskega naselja v občini Lendava, kjer veliko časa preživite tudi z otroki in mladimi Romi. Ste zgled ne zgolj za romsko, ampak tudi za širšo skupnost, da se da, če se le hoče. Bi rekli, da je izobrazba ključnega pomena?
Sama sem vedno govorila, da z romsko skupnostjo ne bom delala. Po nekih okoliščinah pa sem postala prostovoljka v eni od slovenskih osnovnih šol, kjer sem delala z romskimi otroki. Žalostilo me je dejstvo, da imajo naši otroci veliko talenta, da so inteligentni, vendar se slej ali prej vse zatre, saj nimajo prave spodbude in priložnosti. Sama bi si želela, da ima vsak otrok vsaj eno osebo, ki ga spodbuja in mu stoji ob strani, vendar žal ni vedno tako, zato si želim spodbuditi naše otroke in jim pokazati, kako naprej in da so tudi oni sposobni, da lahko dosežejo vse, če se za to potrudijo. Pri spodbudi imam v mislih predvsem izobrazbo oziroma znanje, ki ti širi obzorja, in kot pravijo, je edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti.

Naslednji izziv, ki bi se ga radi lotili?
Naslednjim izzivom sama rečem »real life« izzivi: magistrirati in poiskati prvo redno zaposlitev. Seveda pa je v načrtu še kakšno prostovoljno delo v Afriki, Latinski Ameriki ali celo v Indiji. Kdo ve.