Na območje soške fronte so po letu 1915 pripeljali 30 tisoč ruskih vojnih ujetnikov. Tretjina se jih ni nikoli vrnila v domovino. V frontnem zaledju so v nečloveških razmerah postavljali vojno infrastrukturo. Na goriškem Krasu so zaradi uničujočega topovskega obstreljevanja nenehno popravljali poškodbe na cesti Kostanjevica–Lokvica. Kopali so strelske jarke, jame, kaverne … Gradili so tudi 22 kilometrov dolgo železniško progo od Dutovelj do Kostanjevice na Krasu.

Zavetje pred obstreljevanjem so ruski vojni ujetniki našli v jami – v njihov spomin poimenovani Ruski jami. Kraški jamarji so jo očistili, obnovili in vanjo uredili dostop.

Ozki rovi, velika jamska dvorana
Robert Pahor iz Jamarskega kluba Temnica, ki je skupaj z drugimi jamarskimi kolegi čistil Rusko jamo, je povedal: "Že kar nekaj časa urejamo to jamo. Rovi so dolgi prek 150 metrov, končajo pa se v ogromni dvorani s premerom 40 metrov in stropom, višjim od 50 metrov. Zdaj smo uredili tudi razsvetljavo v jami, varen je dostop. Jama ima tudi umetno izkopan zračnik v živi skali." Pred jamo je občina Miren – Kostanjevica postavila informativno tablo z opisom in fotografijami ruskih vojnih ujetnikov pred stoletjem. Na njih je vidno trpljenje mladih fantov in mož.

Ruski vojni ujetniki v nečloveških razmerah
Mitja Juren je iz zgodovinskih virov zbral nekaj krutih dejstev o trpljenju ruskih vojnih ujetnikov: "Ruski vojaki v raztrganih uniformah drobijo kraško kamenje, kopljejo jarke v živo skalo. Garali so od zore do mraka ob skromni enolončnici iz kopriv, v kateri je občasno na srečo ujetnika plaval kakšen majhen košček konjskega ali govejega mesa. Zaradi hude podhranjenosti so v bližini klavnic izkopavali ostanke živalskih trupel, ki so jih zavrgli kuharji avstro-ogrske vojske. V poletnem času so zaradi izčrpanosti in dehidriranosti umirali v peklenski vročini kraških gmajn, pozimi pa sta jih bičala kraška burja in mraz. Veliko jih je zaradi hudih ozeblin zmrznilo, saj so bile ponošene in raztrgane uniforme, ki so jih nosili še kot vojaki na vzhodni fronti – neprimerne oblačilo za surove zimske razmere slovenskega Krasa. Poleg tega so bili med gradbenimi deli s strani paznikov avstrijske, madžarske ali nemške narodnosti deležni izredno krutega in surovega ravnanja. Brezsmiselne brce, udarci z biči ter druga poniževanja so bili vsakdanji kruh ubogih ruskih vojnih ujetnikov."

Rusi hvaležni za ohranjanje spomina
Na slovesnosti ob ponovnem odprtju Ruske jame in informacijskih tablah ob njej je bil osrednji govornik ruski veleposlanik v Sloveniji, Doku Zavgajev. Poudaril je: "Hvaležen sem vsem vam, da ohranjate spomin na naše fante in može, ki so tu v trpljenju in vojnem pomanjkanju umirali. Ruska jama je le eden od pomnikov, ki pričajo o naših vojakih na vašem ozemlju. V Sloveniji je več kot 80 spomenikov ruskim vojakom. Za vse zgledno skrbite. Tudi mi v Rusiji zdaj pripravljamo popis vseh slovenskih fantov in mož, ki so se boril na naših tleh. Prihodnje leto bomo tako v Moskvi odprli skupen pomnik slovensko-ruskega trpljenja." Ruska delegacija se je vsem, ki so prispevali k obnovitvi Ruske jame ter drugih tovrstnih pomnikov na Krasu še posebej zahvalila s plaketami in listinami, ki jih je veleposlanik Zavgajev podelil na nadaljevanju slovesnosti v sosednji jami – v Krompirjevi jami pri Temnici.

Ohranjanje spomina kot opomin
Na goriškem Krasu je pomnikov prve vojne ogromno. "Samo jam in podzemnih kavern je okrog 150 na kvadratni kilometer teh naših kraških gmajn," je povedal Robert Pahor iz Jamarskega kluba Temnica. Večina pomnikov je urejenih in vzdrževanih, dobro so označene Poti miru, ki so prepredene po Krasu, ponujajo tudi vodene oglede ostalin prve svetovne vojne. Mauricij Humar, župan občine Miren – Kostanjevica, ob tem poudarja: "Osnovni namen je predvsem spomin in opomin. Hkrati pa je to tudi turistična promocija za našo občino. Res gre za tragične in žalostne vojne zgodbe, toda predstavljamo jih spoštljivo in tankočutno. Predvsem pa s sporočilom, naj se takšna zgodovina ne ponovi nikoli več! Različni ljudje in narodi se moramo v miru povezovati – in ena velika vezna nit je prav turizem. Da skozi turistični obisk opozorimo na stoletno trpljenje, ki naj ne bo nikoli pozabljeno in nikoli več ponovljeno!"