Tudi Slovence so vojne 20. stoletja razselile po svetu, od koder so se v domovino vračali posamič, nekateri čez desetletja in nekateri k svojcem, ki so jih že dolgo imeli za mrtve. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v soboto, na Poletno muzejsko noč, vrata odpira razstava Pot domov, ki je nastala v sodelovanju s sedemnajstimi slovenskimi muzeji. V muzeju bo do začetka septembra naslednjega leta živelo 26 zgodb posameznikov, ki so se po koncu vojne - pa naj je šlo za prvo svetovno, drugo svetovno, slovensko osamosvojitveno ali katero drugo vojno - vračali v domovino.

Razstavni projekt, ki je sicer nastajal več let, bo zaživel ravno ob stoletnici začetka bojev ob reki Soči in 70. obletnici konca druge svetovne vojne. Po besedah kustosa Marka Štepca, ki je skupaj z Moniko Kokalj Kočevar razstavo postavil, se je Pot domov rodila kot sad večletnega zbiranja ustnih pričevanj.

Prav z Odisejo, Homerjevo epsko pesnitvijo o dolgoletnem vračanju iz trojanske vojne, so v muzeju skušali ponazoriti arhetipsko strukturo odisejade, ki so jo Slovenci na lastni koži doživljali ob vrnitvi domov. Ob tem so skušali zajeti celotno strukturo družbe - moške, ženske in otroke, judovske internirance in partizane, pripadnike tujske legije, četnike in tako dalje, vsem je bila skupna le želja, da bi "premagali nesmisel vojn in drugih okoliščin, v katere so bili vrženi", je dejal Štepec.

Po desetih letih ga ni nihče več čakal
Podobno kot Odisej je za svojo vrnitev domov dolgih deset let potreboval Martin Muc (1894 - 1959), čigar zgodba je ena izmed bolj znanih in markantnih na razstavi. Do konca leta 1917 je bil v ruskih ujetniških taboriščih v Kijevu, Samaru in Taškentu. Od tam je pobegnil in začela se je njegova dolga pot domov prek Sibirije. Z iznajdljivostjo je nekako preživel tragedijo ruskega državljanskega spopada ter se zaradi zaostrenih razmer umaknil v Vladivostok. V množici povratnikov se mu ni uspelo vkrcati na ladjo in preostala mu je le še pustolovska pot v drugo smer: ob rekah daljne Kamčatke do Šanghaja, od tam pa v Hongkong in prek Sueškega prekopa nazaj v Evropo. S staro oguljeno obleko in majhnim kovčkom - vsem tem zgodbam je skupno, da so vojaki domov lahko prinesli le najosnovnejše za preživetje - se je februarja 1927 pojavil v rodni Metliki, kjer ga nihče več ni čakal ali ga vsaj prepoznal. Njegova žena je bila mrtva, še pred tem pa se je bila v drugo poročila in po prvem možu (torej njem) celo prejemala pokojnino.

Med bolj znanimi zgodbami, o njej je namreč pisal že Josip Jurčič, je tudi pripoved Andreja Pajka, ki z letnico vrnitve domov 1815 kronološko začenja postavitev v muzeju. Na drugi strani jo sklene žalostna zgodba Ide in Danka Petronijevića. Novembra 1992 so bili štirje med približno tristotimi prebivalci Sarajeva, ki jih je Slovenija evakuirala v Ljubljano. Ida je dobila priložnost za reševanje družine iz obleganega Sarajeva zato, ker je bila hči slovenskega rudarja iz Idrije. "Pot domov" za družino, ki je v Bosni vedno veljala za slovensko, v Sloveniji pa kar naenkrat za bosansko, je z avtobusi vodila prek območja, ki so ga nadzirali Srbi, pa prek hrvaškega Kiseljaka in z ugasnjenimi lučmi skozi obstreljevani Mostar, od tam pa v Split in naposled v Ljubljano.

Gotovo zanimiv podatek je, da danes živi še osem akterjev zgodb, ki jih predstavljajo v MNZ-ju; kar šest izmed njih jih je potrdilo svojo udeležbo na sobotnem odprtju.

26 portretov na razstavi, kar 60 pa v zborniku
Ob razstavi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, na kateri so predstavljene zgodbe, ki so jih prispevali štirje muzeji, so izdali še zbornik, v katerem bo predstavljenih 60 portretov posameznikov. Tudi zbornik kronološko sestavljajo zgodbe z letnico vrnitve določene osebe domov. Nekaj je tudi izjem, predstavljeni so tudi francoski taboriščniki, ki se vračajo v Francijo, med portreti pa je tudi popotnica Alma Karlin, katere glavni motiv potovanj sicer ni bila vojna.

Portrete razstavljajo tudi v drugih muzejih. Slovenski šolski muzej, ki v muzeju novejše zgodovine predstavlja zgodbo učiteljice Marije Koršič Flajs, ki je bila prisiljena v begunstvo, je že danes v svojih prostorih predstavil zgodbo Drage Medic - Lušicky. Ta je bila ena prvih političnih zapornic v prvi svetovni vojni. Med drugim je poučevala v taborišču begunske šole na Zgornjem Avstrijskem.

Ob tej priliki so v muzeju v Cekinovem gradu predstavili tudi eksperimentalno razstavo EuroVision Lab., sad evropskega projekta EMEE, ki izhaja iz obratnega koncepta od običajnega. Muzealci so namreč skušali neposredno od javnosti izvedeti, kaj bi si želeli videti na razstavi, ki bo vrata odprla 16. julija. Na natečaju so izbrali 15 mladih ljudi (prav mladi med 19. in 35. letom so namreč tisti, ki, osvobojeni šolske prisile, najredkeje zahajajo v muzej) in v skupino dodali 15 muzealcev. Sad njihovega dela bo odgovor na večni očitek, da so muzeji v Sloveniji neambiciozni, napoveduje vodja projekta Urška Purg.