Med vojno so nekatere častili kot junake, jih odlikovali in jim postavljali spomenike, po koncu bojev pa mnoge nečastno pobili.

Vendar so bili hvalospevov deležni le konji, psi, mule in nekatere druge živali, ki so jim pred stoletjem pripisovali herojske lastnosti in se skupaj z njimi podajali sovražniku naproti, čeprav je bil vihar vojne enako neizprosen tudi do denimo divjih živali. Dolgotrajni siloviti spopadi so korenito spremenili njihov habitat, soška postrv je zato skoraj izginila iz zastrupljene Soče, lisice, zajci in divjad so za nekaj časa postali celo ljubljenčki čakajočih vojakov v jarkih, dokler se s premikom vojske ali prihodom lakote ni začelo kruto životarjenje. Morda ne v takšnem obsegu, pa vendar so živali "kolateralna škoda" praktično vsakršne vojne, ki vedno znova preži in čaka na novo priložnost. Kot večni cikel mrtvaškega plesa, priljubljene poznosrednjeveške alegorije, s pomočjo katere usodo živali v prvi svetovni vojni slika Društvo za domače raziskave.
Smrt ne spregleda nikogar
Ikonografija mrtvaškega plesa je bila revolucionarna, saj je grožnja poslednje sodbe, izbranih in zavrženih, pred smrtjo izenačila vse stanove - od berača do papeža. Člani društva pa v to enačbo enakosti namesto srednjeveških stanov postavljajo živali. Naslonili so se na fresko Mrtvaškega plesa, ki ga je okoli leta 1490 v Hrastovljah naslikal Janez iz Kastva in na šotorsko platno naslikali sedem metrov dolg (prav takšnih dimenzij je tudi hrastoveljska poslikava) Živalski mrtvaški ples, ki je trenutno na ogled v viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine.

V Društvu za domače raziskave se s tematiko živali v vojni ukvarjajo že nekaj časa. Leta 2005 so sodelovali pri projektu v Fundaciji Poti miru v Posočju, lani pa dopolnjen projekt predstavili na Mangartskem sedlu, tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Teh dežel ne povezuje le teža sorodne zgodovine, ampak v vseh najdemo upodobitve mrtvaškega plesa – na južnem Tirolskem na primer v Trentu, na Koroškem v Metnizu, v Istri sta se nam ohranili poslikavi v Hrastovljah in Beramu. Mrtvaške plese so nekoč celo uprizarjali ob pogrebnih sprevodih, kasneje pa so ta običaj cerkvene oblasti prepovedale. Sicer je alegorija mrtvaškega plesa v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju dosegla svoj vrhunec, vendar v določenih negotovih okoliščinah občasno znova vzniknila na plan (več v spodaj navedeni literaturi). Na Tirolskem se tako pojavi celo po prvi svetovni vojni.

Tudi freska v Hrastovljah je nastala v sorodnih okoliščinah časa, ko se je s približevanjem novega stoletja in poltisočletja med ljudmi krepil strah pred koncem sveta. To je bil tudi čas turških vpadov in mnogih bolezni. Kopijo hrastoveljske freske sta Katarina Toman Kracina in Damijan Kracina naslikala že na Ljubljanskem gradu, kasneje pa so jo z Janijem Pirnatom in Alenko Pirman ikonografsko premislili in priredili.

Množica spomenikov in lažnega sočutja
Razstavljena slika Živalski mrtvaški ples ne sodi v poplavo sodobnih spomenikov živalskim žrtvam vojne, pri katerih ne moremo mimo umetnega sočutja do njihovih usod. Hkrati so takšni spomeniki - če omenimo le tistega, ki so ga leta 2005 odkrili v londonskem Park Lanu - namenjeni zgolj "zavezniškim" živalskim vrstam, torej tistim živalim, ki so jih videli na svoji strani. Tiste, ki jih je tedanja mentaliteta postavljala na sovražnikovo stran, so brez pomisleka ubili in pojedli, zato ostajajo pozabljene in oropane takšnega občutka odgovornosti. Nič drugače ni bilo v drugih vojnah, izbire niso imele ne ene ne druge.
Junaki in sovražniki
V želji po postavitvi teh razmišljanj v likovni kontekst se je ikonografija mrtvaškega plesa ponujala sama po sebi. V upodobitev, ki nas opominja na univerzalnost smrti, je bilo treba vključiti vse živali, ne zgolj tiste, ki so jim pripisovali domoljubne lastnosti, marveč tudi golazen, kakor še danes poimenujemo živalske vrste, ki se razmnožujejo v nehigienskih razmerah. In teh so bili jarki polni. Obenem so sile, ki so diktirale prvo svetovno vojno, takšne nezaželene in osovražene živalske vrste izkoristile tudi za propagandne namene. Zato je sovražnik na razglednicah in časopisnih karikaturah prevzel podobo škodljivih in po ljudskem prepričanju nečistih živali (na primer prašičev in podlasic).
"Nikjer ni bilo žive duše. Vse je bilo mrtvo in zadušeno. V hlevih so bili konji, kateri so še stali pokonci, pa so bili tudi vsi mrtvi. Sedaj smo šele videli, kaj so naredili naši topovi," je zapisal eden izmed vojakov. Tudi lakota je bila za konje pogubna, umirali so drug za drugim, saj krme zanje ni bilo. Po statistiki, ki jo je za prvo svetovno vojno izračunal Aleksander Lavrenčič, je čas prve svetovne vojne terjal približno 3.360.000 ton konj, "ki so tiho stopali v največjo klavnico, kar jih je svet doslej videl".
Konec vojne, enaka krutost
Vendar za živali niso bila usodna le leta spopadov, ampak so bile ob pomanjkanju sredstev po koncu vojne znova prepuščene hiranju. Mnoge so načrtno odstranili. Leta 1918 namreč vojske nenadoma niso vedele, kaj početi s sto tisočimi nezaželenimi mulami, konji, kamelami in drugimi živalmi. Na zahodni fronti so večino konj odprodali v zakol ali pa francoskim kmetom, kjer so morali opravljati težka dela. V Franciji so na koncu vojne demobilizirali in usmrtili 15.000 psov, nič drugače ni bilo niti v drugih državah. Nemci so ob okupaciji Belgije uničili in zajeli milijon golobov in kmalu zatem uvedli kazen 50 frankov za vsakogar, ki je še posedoval golobe, mnogi pa so bili prisiljeni ptice uničiti.
Slika Živalski mrtvaški ples, ki bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na ogled do 5. maja, se odmika od odtujene statistike in v vrtinec vojne postavlja poglavitne vanjo vpete živalske vrste. Če prizorišče freske v Hrastovljah ni določeno, pa je Živalski mrtvaški ples jasno umeščen v pokrajino Posočja. Prepoznamo krnsko pogorje in krvavo Sočo, aluzijo na Gregorčičevo znamenito pesniško vizijo. Okostnjaki imajo zdaj ob sebi živali; psa, ki ima na glavi plinsko masko, mačko, ki jo okostnjak drži v rokah prav tako, kot jo je nekoč nosil komandir prve čete, ki je "posebno cenil mucke vseh vrst in barv". Tu so še bovška ovca, tolminska cika, prašič, s strojnico opremljena mula, pa konj in soška postrv, ki so ji bili tedaj zaradi krutega posega v njeno naravno okolje šteti dnevi. Vidimo goloba in vrsto živali "brez zgodovine" od podgan do stenic, vran in uši.
Celotni povorki na koncu salutira general smrt, ki ima na koščeni dlani belo rokavico, na glavi pa prav tako perjanico, kakršno je pred atentatom v Sarajevu nosil prestolonaslednik in med drugim strasten lovec Franc Ferdinand.

Ob vselej isti melodiji
Srednjeveško ornamentiko obrobe je zdaj zamenjala bodeča žica, osrednji poudarek pa daje celoti še en pomemben detajl – gramofon (takšne so imeli ponekod v jarkih), na katerem se v neskončnem sosledju ponavlja ena sama pesem. Skladbo o tem, kako bo človek praktičnost živali vedno izkoristil. Glasbenik Primož Oberžan je prizor na sliki tudi uglasbil, pri tem pa se je naslonil na dinamiko rok okostnjakov.
V univerzalnost mrtvaškega plesa, ki ne prizanese nikomur, so zdaj poleg psov, konj in mul vključene tudi živali, na katere je zgodovina pozabila. Nihče ni opeval milijonov glav govedi, prašičev, drobnice, perutnine in druge hrane, ki je končala v loncih in konzervah. Ravno v času prve svetovne vojne je živilskopredelovalna industrija konzervirane prehrane začela svoj vzpon, tedaj za prehrano vojaštva, pozneje pa se je razmahnila v dobičkonosno industrijo. Danes dosega živilska industrija nepojmljive razsežnosti, tako megalomanska še ni bila. Krutost torej ostaja, nas opominja Živalski mrtvaški ples, le da se je z bojišča preselila v vsakdanjo proizvodnjo. Na gramofonu pa še vedno igra ista melodija.
Maja Kač