Danes se bodo iztekli 23. Slovenski dnevi knjige v Mariboru, ki jih je pripravil Mladinski kulturni center Maribor. Nosijo že udomačen podnaslov Ko te napiše knjiga, ima pa tudi rdečo nit – Pod črto. Z njo dogodek povezujejo z najnovejšo pesniško zbirko FUSNOTE Andreja Brvarja, ki je letošnji osrednji gost festivala. Dnevi knjige so prinesli raznoliko dogajanje, ki je dokazalo, da se literatura ljubi tudi z drugimi oblikami umetnosti, pred iztekom dogajanja pa nas čaka še pestra sreda. Kdor želi in zmore, lahko obišče knjižni sejem na Grajskem trgu, med drugim lahko prisluhne tamkajšnjim nastopom in predstavitvam, podpre mlade avtorje z mariborske II. gimnazije, ki se bodo predstavili z zbornikom Včasih mi polzi svet med prsti ali obišče večerna dogodka, na katerih književnost izkazuje strpno odgovorno držo do LGBT skupnosti in do islamske civilizacije. Medtem ko smo v Mariboru častili knjigo so na nacionalni ravni podelili dve književni nagradi. Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj (tudi gost dogajanja v Mariboru), nagrado Kresnik, ki so jo podelili 30-ič, pa je za roman Ivana pred morjem prejela Veronika Simoniti.

Ljubitelji knjig so se sinoči na Literarni postaji na Rotovškem trgu srečali z Andrejem Brvarjem, ki je predstavil svojo novo knjigo pesmi Fusnote. Tudi kot nekdanjega urednika smo ga vprašali, kakšna je zaradi korone stiska na polju knjig. »Po korona virusu je gotovo v najhujši stiski založništvo in s tem knjiga. Založniki so z nastopom virusa nehali delati, cela vrsta knjig, ki bi morala iziti, še ni izšla. Vprašanje je, kako bo naprej, ker so založbe ostale brez denarja, na katerega so računale, in kako bo realiziran letošnji knjižni program. Zato so slovenski dnevi knjige v Mariboru izredno pomembni, ker poskušajo aktualizirati nove knjige tudi z mini sejmom na Grajskem trgu. Sprehodil sem se po njem in videl, da je kar dobro obiskan. Ne vem sicer, koliko ljudje kupujejo, ampak interes je in ljudje se seznanjejo s knjigami, ki so letos lahko izšle«, je povedal Andrej Brvar.

Na uvodnem branju tudi letošnji Cankarjev nagrajanec

Festival se je sicer uradno začel v ponedeljek z velikim literarnim branjem štirih avtorjev: Saše Pavček, Zorana Pevca, Esada Babačića in Sebastijana Preglja. Slednji je tudi prejemnik Cankarjeve nagrade, ki so jo v nedeljo podelili prvič. Zaslužil si jo je z romanom V Elvisovi sobi, ki ga kritiki označujejo za enega najboljših romanov o času osamosvojitve Slovenije. Sebastijan Pregelj, ki je sicer zgodovinar, razloži:«O tem romanu sem začel premišljevati pred približno 15-imi leti, ampak je moralo preteči dovolj časa, da sem pridobil neko distanco in začel pisati. Zdelo se mi je pomembno zapisati čas, ki nas je oblikoval, hkrati je bil to čas, ki smo ga tudi mi sooblikovali, in ga zapisati na način, kot smo ga mi doživeli. Seveda vsaka generacija nek čas doživi drugače, jaz sem napisal svojo perspektivo in perspektivo svoje generacije.« Pregelj je bil tudi eden od štirih finalistov za nagrado Kresnik, ki jo je sinoči prejela Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem.

Kaj smo iskali med epidemijo?

Igralka in avtorica Saša Pavček je pretekli čas epidemije imenovala zastali čas, takrat je veliko ustvarjala, njena druga pesniška zbirka je skoraj pred izidom. Razloge, da so si ljudje v tem obdobju želeli književnosti, tudi poezije, vidi v tem, »da so ljudje iskali čustveno oporo in lepoto. V poeziji se najde vse to, je večplastna in dobiš odgovore na marsikatero življenjsko vprašanje.« Po odgovore svoje vrste smo se odpravljali tudi v naravo, ugotavlja Zoran Pevec, je rimerjal naravo, kamor smo se veliko zatekali, in književnost, po kateri smo veliko posegali. Blizu naj bi si bili »v tej kontingentnost, zmožnosti, naključnosti, mističnosti, tudi neke vrste presežnosti. Mogoče je tu bila neka bližina, drugo pa je bilo, da v mesta nismo smeli hoditi, pa smo šli raje v naravo. Ampak vseeno mislim, da je šlo za stik s samim sabo in s tem tudi z naravo. Bi pa dodal, da je šlo seveda tudi za neko obdobje tesnobnosti. Pesniki pa tako ali tako vedno preigravajo to notranjo tesnobnost.«

Odziv stroke in pomembne teme

Še nekaj zanimivega se je zgodilo, so ugotavljali tako avtorji kot založniki. Več finalistov za nagrado Kresnik je še pred podelitvijo doživelo ponatis svoje knjige. Sebastijan Pregelj se spomni časa »recimo deset let nazaj, ko tudi nagrajenec ni dobil ponatisa in to je sigurno eno dobro znamenje, ena luč na koncu tunela. Se mi zdi, da Slovenci znamo brati knjige in jih tudi kupovati.«
Na večeru, ko je mariborska Založba Litera javnosti predstavila novitete, kar je ob njihovem izidu preprečila epidemija, pa je urednik Orlando Uršič ugotavljal, da so nekatere knjige nepričakovano hitro dobile strokovne recenzije:«Na primer roman Franja Nagija imamo v skladišču ene tri tedne, pa je že bila objavljena strokovna recenzija v reviji Literatura. Tam se običajno čaka kakšno leto."

Roman Zadnji gozda Franja Nagija je eden od štirih romanov, ki jih je Litera končno v živo predstavila javnosti. Roman izpostavlja humanizem v odnosu do beguncev, Orlando Uršič ga je celo prijazno priporočil v branje pripadnikom štajerske varde. Franjo Naji: V vsakem od nas se prepletajo različni občutki, vprašanje pa je, koliko smo iskreni do teh občutkov, da si jih priznamo. Povprečen človek, kot povprečje vseh različnih posameznikov pri nas, bo vsaj nekoliko sočustvoval s temi ljudmi, po drugi strani pa se bo malo bal za domovino ali državo, ki je relativno mlada in majhna. Takoj je tu preplet lastnih in občih interesov, po drugi strani pa se pojavi humanost, vprašanje kaj se sme in vprašanje vere, saj so to ja mogoče potencialni teroristi, mogoče celo so…Hočem reči, priseljevanje drugih ljudi je zelo komnpleksno področje in z vsemi akterji ne bo nikoli potekalo povsem mirno in složno«.
Pesnica Kristina Kočar je z zbirko kratkih zgodb Divjad začasno postala prozaistka in preizpraševala medčloveške odnose, Peter Rezman je z eko-kritičnim romanom Mesto na vodi svoje Velenje postavil v apokaliptično leto 2060, Pisatelj Tomo Podstenšek pa je svojega literarnega junaka v romanu Kar se začne z nasmehom poslal v kafkovski družbeni labirint.