V šolskem letu 2004/2005 so se v Sloveniji na domu šolali štirje osnovnošolci – en v prvem in trije v četrtem razredu. Dobrih petnajst let pozneje se je številka povzpela na 687, v tem šolskem letu pa se je številka več kot podvojila. Starši za odločitev navajajo različne razloge, med drugim se želijo prilagoditi otrokovemu bioritmu ali preprečiti negativno socializacijo, so prepričani, da bolje spodbujajo otrokovo radovednost, pred začetkom šolskega leta pa so nekateri starši na družbenih omrežjih naznanjali, da bodo zaradi epidemioloških ukrepov otroke šolali doma.

Starši z odločitvijo za šolanje otroka na domu prevzemajo polno odgovornost za njegovo znanje in razvoj. Ravnatelj Osnovne šole Voličina, kjer skrbijo za ocenjevanje dveh na domu šolajočih otrok, Anton Goznik razloži:«V zadnjem času ugotavljamo, da nekateri starši, po moji oceni, to zakonodajno možnost izrabljajo. Prepričan sem, da bo zakonodajalec te stvari v naslednjih letih spremenil, in menim, da bi moral biti pouka v šoli deležen vsak učenec. Tu so stiki med vrstniki, ki se med izobraževanjem doma ne morejo tako razvijati, kot pri pouku. V primeru učenk, ki se že osmo leto izobražujeta na domu, imamo idealne starše, tudi učenki sta sposobni, tako da ni bilo večjih težav. V zadnjem letu pa se pri ocenjevanju že čuti pomanjkanje razlage učiteljev predmetnega pouka.«

Motivacija, samostojnost, učinkovitost

Mateja de Laat je mama uspešne srednješolke, ki je vso osnovno šolo opravila doma. Za to so se odločili, ker so prepričani, da je učenje učinkovitejše in znanje kakovostnejše:«Meni osebno se zdi najpomembnejše, da notranja motivacija določa uspešnost šolanja na domu. /…/ Sem pa mnenja, da mora imeti starš osnove psihologije, da ve, kdaj se otroci učinkovito učijo, da ve, kdaj je pouk brez veze, ker ne bo učinka, in da pozna različne učne metode, pri nas sta najbolj razširjeni metodi waldorf in montessori. Mogoče ni nujno, da ima starš takšno pedagoško znanje kot učitelji, vseeno pa naj bi imel nekaj znanje tudi o socializaciji, da lahko učni proces poteka gladko in je kar se da kakovosten.«

Tudi Mateja Žgeč na domu izobražuje hčerki osmošolki. V prvem triletju je veliko časa vložila v priprave in samoizobraževanje. Po tem ko so v drugem razredu določili trdnejši učni okvir, njihov učni dan poteka tako:«Pri nas deluje, če se držimo urnika, da otroka zjutraj ob primerni uri vstaneta, da uredita svoje živali, imata nekaj kokoši in rac, da se najesta in da sta se ob 9. uro pripravljeni za pouk ter da to brez motenj traja vsaj tri ure.«

Starši, ki šolajo otroke doma, si želijo sodelovanja s šolo

Otroci, ki se šolajo na domu, ob koncu šolskega leta opravijo končno ocenjevanje, če so neuspešni, ga ponovijo ob začetku naslednjega šolskega leta. Če so neuspešni tudi takrat, se morajo vpisati v šolo. Sicer pa se lahko udeležujejo šolskih tekmovanj, upravičeni so do učbenikov iz učbeniškega sklada. Učitelji jim po zakonu niso dolžni pomagajo, vendar so se na OŠ Voličina odločili za aktivno sodelovanje. Ni pa povsod tako, pove Mateja de Laat:« Mora biti neko vzajemno spoštovanje med starši in šolo, z obeh strani. Šole ne bi smele dvignit rok in reči, sami ste, znajdite se. Mislim, da to ni fer, ker smo starši vezani na učne načrte.«

Na domu se lahko šolajo otroci s posebnimi potrebami in brez njih. Pri obojih je šolanje lahko nemoteno, lahko pa se pojavijo težave, tudi takšne, ki se jih starši ne zavedajo. Predstojnica mariborskega Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Alenka Seršen Fras: »Vedno je del otrok, ki jim bo ta način dal veliko v intelektualnem in domišljijskem smislu, nimamo pa raziskave, kaj to zanje pomeni na socialnem in čustvenem področju. Lahko imamo cel kup stisk, za katere starši ne vedo. Treba je stvari preučiti, preden razglašamo, da je nekaj samo dobro ali samo slabo. Večanje števila staršev, ki željo otorke vzeti iz šolskega sistema, pa je nekaj, česar ne moremo zanemariti. Treba se je pogovarjati in ugotovoti, za kaj gre, in skušati najti drugo rešitev.«

Šolanje na domu tudi za otroke s posebnimi potrebami, z nekaj razlikami

Pristojno ministrstvo ne spremlja uspešnosti otrok, prav tako niso bili nikoli raziskani razlogi za odločitev staršev. Po zakonu o osnovnem šolstvu in po Pravilniku, ki ureja izobraževanje na domu staršem odločitve ni treba utemeljevati, le dovolj zgodaj morajo obvestiti šolo. Drugače je pri izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Končno besedo imajo komisije za usmerjanje, ki so pred strokovno izredno težko nalogo, je povedala vodja Oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na Zavodu za šolstvo Natalija Vovk Ornik. Potrdila je, da želijo nekateri starši ponovno proučitev oziroma razveljavitev odločbe o posebnih potrebah za svojega otroka, ker so prepričani, da bo to poenostavilo postopek za šolanje na domu:«Rekla bi, da gre za pozitivno diskriminacijo in za varovanje koristi osnovnošolskih otrok s posebnimi potrebami. Zato velja pravilnik o osnovnošolskem izobraževanju otrok s posebnimi potrebami na domu, ki vendarle določa podrobnejše pogoje.« Starši morajo v vlogi navesti utemeljitev razlogov, pa tudi podatke o izvajalcu izobraževanja na domu, potrdilo o njegovi izobrazbi, opis opreme in didaktičnih pripomočkov.

Za nekatere otroke se je doslej izkazalo, da jim ustreza izobraževanje na daljavo, ki so ga bili deležni več mesecev, vendar to ni enako šolanju na domu. Prvo je bilo v pristojnosti učitelja oziroma šole, drugo pa je polna odgovornost staršev.

Vabljeni k poslušanju prispevka s še več podrobnostmi: