Točne številke oseb s hudo motnjo vida ali slepoto nimamo, ker že dvajset let čakamo ustrezen register. Zveza društev slepih in slabovidnih je pred dnevi na prireditvi zaznamovala stoletnico, ki so jo sicer praznovali lani. Omenjali pa niso le dosežkov, temveč tudi zakonodajne pomanjkljivosti, ki vplivajo na njihov vsakdan; zakonodajne spremembe, ki se obetajo, pa naj ga tudi ne bi izboljšale.

Težave v informiranju o koronavirusu

Sogovorniki pravijo, da je radio medij, ki jim je pisan na kožo. Predvsem tisti, ki so vid izgubili pozneje, so bolj naklonjeni poslušanju, spet drugi prisegajo na brajevo pisavo. S pomočjo knjižnice Minke Skaberne zveza na leto pretvori okoli 250 knjižnih naslovov, kar pa so le trije odstotki slovenske knjižne produkcije, bralci so tako prikrajšani za strokovno, učno in leposlovno gradivo, v zaostrenih časih zaradi koronavirusa pa se morajo boriti tudi za ključne informacije, povezane z zdravjem. Predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Matej Žnuderl:«Lani spomladi smo poskušali sodelovati z NIJZ in smo jih prosili, naj nam pošiljajo pomembne informacije, ki bi jih mi prebrali ali spremenili v elektronski zapis in brajico. Imeli smo težave, ker v obilju različnih informacij nismo dobili zgoščenih izvlečkov in smo lani nekajkrat sami pripravili sporočila ter jih poslali poslali medobčinskim društvom. Tako delamo še naprej.«
Tudi šolstvo je poiskalo komunikacijsko pot s starši na spletu, skrajno obliko tega smo že doživeli med šolanjem na daljavo in tudi pri tem so slepi in slabovidni starši v neenakopravnem položaju, je še povedal Matej Žnuderl.

Marsikje pogrešajo brajico

Del vsakdana so tudi živila in zdravila, pri katerih je obveščenost zelo pomembna. Pomanjkljivosti na tem področju naj bi uredilo vključevanje Deklaracije o dostopnosti blaga in storitev v slovensko zakonodajo, sodobna tehnlogija bi lahko vsebine približala s pomočjo kode QR. Darja Ter iz Maribora je izgubila vid pri 23-ih letih, brati brajico se je naučila z veliko vaje na rehabilitaciji in danes v branju te celo tekmuje:«Brajico uporabljam vsak dan v gospodinjstvu, pripravljam si zapiske, tudi CD-ji so označeni z brajico. Pogrešam pa artikle, označene z brajico. Razen zdravil se sploh ne spomnim, da bi bilo kaj kje označeno, čeprav bi lahko bila vsa kartonska embalaža označena z brajico. Jaz si pomagam tako, da sama označim na primer škatlo za čaj, da vem, katerega okusa. Želim si tudi več brajice v muzejih, jedilnike, ogromno bi se še dalo narediti…«

Brajica v preporodu.....

Brajeva pisava je prvi standardiziran način za pisanje in branje slepih in slabovidnih, temelji na razporeditvah šestih pik znotraj celice Predsednik zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Matej Žnuderl pravi, da zaradi široke uporabe Braillove vrstice brajeva pisava doživlja neke vrste preporod:«Pravzaprav je postala uporabnejša kot pred petdesetimi leti, ko smo imeli na razpolago le nekaj časopisov v brajici in nekaj sto naslovov beletristike. Danes lahko brajico uporablja širši krog ljudi, tudi pri uporabi spleta, za delo v programih kot sta npr. excell in word.«

...in zatonu

Podpredsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor Dejan Goršek, ki je pred desetletjem izgubil devetindevetdeset odstotkov vida, je prepričan o nasprotnem. Brajice ne uporablja, pozna le osnove:« Nekateri starejši slepi in slabovidni še uporabljajo brajico, vendar so vsi novi zapisi večinoma v audio zapisih, tako da menim, da se ta veščina počasi izgublja. Mislim, da se dogaja podobno kot pri Morsejevi abecedi, ki so jo nadomestile telefonske in internetne povezave. Brajica bo počasi izgubila - ali pa ga že je - boj z digitalnim medijem.«
Tudi slepi in slabovidni bralci si želijo kakovostne književnosti in večje izbire, ne berejo namreč vsega, kar se jim ponudi, zato intenzivni bralci hitro trčijo na omejitve. Matej Žnuderl:«Strašansko zaostajamo in si prizadevamo urediti status knjižnice ter sistem pretvarjanja. Za zdaj nam ni treba upoštevati avtorskih pogodb.«

Tehnična pomagala so (pre)draga

Dejan Goršek uporablja kar nekaj tehničnih pripomočkov, od elektronske lupe, do govorečega metra, termometra in merilnika krvnega tlaka. Težava je, ker je govorna sinteza teh aparatov v večjih jezikih oz. jezikih z večjim tržiščem:«Tu smo kratki, predvsem zato, ker so te zadeve zelo drage, trg v Sloveniji pa majhen in nerazvit in se ponudnikom ne izplača.«

Elektronska lupa stane okoli tri tisoč evrov, država jo sofinancira s 400 evri, nakup pa omogoča vsakih sedem let. Dejan Goršek še razloži, da država za nakup računalnika nameni 280 evrov in za pretvornik v govor 500. Skupni strošek v višini skoraj dva tisoč je torej sofinanciran z 800 evri, kar je za mnoge še vedno premalo in jim pripomočki ostajajo nedostopni. Najdostopnejši je pametni telefon in prav ta je pogosto najpomembnejši za vključenost v družbeno in družabno življenje.

Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki slepim in slabovidnim odreka dodatek za pomoč in postrežbo, če nimajo drugih težav poleg slepote, je prestal prvo branje v državnem zboru. Sogovorniki se zavedajo, da je ta zakon nujen, vendar morajo politike prepričati, naj upoštevajo raznolikost težav in potreb med slepimi in slabovidnimi, in da naj jih ne enačijo z drugimi skupinami ljudi z drugačnimi omejitvami. Potrebe oseb s hudo okvaro vida so stalne, a drugačne, poudarjajo.

Vabljeni tudi k poslušanju....