Zaradi ruske invazije je Ukrajino zapustilo že več kot 3 milijone in pol ljudi. Poleg tega je po podatkih Organizacije združenih narodov še 6,48 milijona notranje razseljenih ljudi, med begunci v tujini pa je več kot milijon in pol otrok. Tudi v Sloveniji se število teh povečuje, s tem pa je povezana tudi potreba po njihovem nadaljevanju šolanja.

Na Osnovni šoli Martina Konšaka v Mariboru so sprejeli sedem ukrajinskih otrok. Kot pove ravnateljica Jasmina Voršič je šest otrok starih od osem do enajst let, eno dekle pa je staro šestnajst let. Mlajše so vključili v oddelke od 2. do 5. razreda, najstnico pa so priključili devetošolcem.

Minuli teden, namenjen uvajanju, so ukrajinski otroci preživeli v šolski knjižnici, kjer so se učili slovenščine in spoznavali šolsko okolje. Ravnateljica pove še: »V tem tednu smo jih vključili v posamezne oddelke in so se pridružili pouku, istočasno pa vzporedno organiziramo še individualne ure slovenščine in sodelujejo tudi v dejavnostih, ki niso del obveznega programa. Učenka, ki smo jo vključili v 3. razred, se je, denimo, pridružila izvedbi plavalnega tečaja, deklica iz 9. razreda je sodelovala na športnem dnevu.«

Dodatno pomoč pri učenju slovenskega jezika izvaja Alenka Pukšič Bunderla, pri tem pa se poslužuje različnih načinov poučevanja: »Gremo tudi ven in praktično treniramo slovenski jezik po predmetih. Izkustveno učenje je najboljše, saj si tako tudi učenci najbolje zapomnijo.«

Pogoj, da lahko ukrajinski otroci tudi uradno postanejo del našega izobraževalnega sistema, je zaprositev za status begunca, prva vez med vojnimi prebežniki in to mariborsko šolo pa je bila v tem uvodnem tednu tudi mati njihove učenke Tamara Gril, Ukrajinka, ki živi v Slovenijo že 23 let: »Minuli ponedeljek smo se z ukrajinskimi materami in otroki sestali na sestanku, na katerem smo uredili birokratske zadeve. Razkazali smo jim šolo, otroci so dobili prve šolske potrebščine, na šoli so jih pričakali plakati dobrodošlice, in to tudi v ukrajinščini.«

Ukrajinski učenci se na šoli dobro počutijo. To ugotavlja tudi učiteljica za dodatno pomoč Alenka Pukšič Bunderla: »Kar se tiče počutja, je normalno, da pogrešajo dom, sovrstnike, prijatelje in očete. Pomembno pa je, da jim pričaramo prijetno vzdušje, da se dobro počutijo in da pozabijo, zaradi česa so morali priti k nam.« Da so bili med mariborskimi osnovnošolci lepo sprejeti, je potrdila tudi 16-letna Sonja Sofia iz Kijeva: »V Mariboru obiskujem šolo in moram reči, da sem navdušena nad Slovenijo, saj je tukaj veliko prijaznih ljudi, ki radi pomagajo. Predstavila sem se sošolcem in že pletemo prijateljstva, moj cilj pa je, da bi šolanje nadaljevala na gimnaziji. Znam že nekaj osnovnih slovenskih besed, kot so zdravo, lubenica in hvala.«

Učenci priseljenci imajo prvo leto šolanja v Sloveniji pravico biti neocenjeni. Vodstvo šole je za zdaj prejelo predvsem navodilo, kako za učence formalnopravno urediti vpis, čakajo pa še na dokumente. Kot dodaja ravnateljica, pa je njihova glavna naloga trenutno, da se učenci čim prej vključijo v šolsko okolje, da lahko vsaj tu preusmerijo misli od krize v domovini.