Vse številnejši onkološki bolniki, ki se zdravijo v mariborskem Kliničnem centru opozarjajo na nevzdržne pogoje zdravljenja tako za bolnike kot zaposlene. Toliko bolj so razočarani, ker nadgradnja onkološke stavbe, ki se je začela lani in bi morala biti končana prihodnje poletje, zamuja za več kot leto. Ker država ne najde dogovora s prebivalci večstanovanjske zgradbe tik ob gradbišču o njihovi preselitvi, grozi, da se bo gradnja povsem ustavila. To pa bi lahko pomenilo tudi konec možnosti zdravljenja v regiji, opozarjajo. »Si onkološki bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodnikih?«, sprašujejo odgovorne v državi.

Onkološki bolniki potrebujemo pomoč, svojo pripoved začne bolnica Klavdija Kokol iz Cirkulan. Pred tremi leti, ko se je z diagnozo raka prvič začela zdraviti na mariborskem Onkološkem oddelku, je kot ena izmed 100 obravnavanih vsak dan izkusila nepredstavljive razmere, ki se do danes niso spremenile. »Čakali smo po več ur na hodnikih, da smo potem lahko šli na kemoterapijo, zunaj smo čakali, da smo se lahko prijavili na obravnavo, v kletnih prostorih, kjer se je izvajalo obsevanje, je bil vonj kanalizacije strašen«.

Ob tem pa so bolniki in zaposleni še vsak dan v strahu, kdaj se bosta 13-let stara obsevalnika dokončno ustavila. Na novega, ki bi ga že morali uporabljati, še čakajo. Namestnica vodje onkološkega oddelka Tamara Petrun je pojansila: »Prejšnji teden se nam je prvi obsevalnik pokvaril, smo ga popravili, naslednji dan se je drugi in tako izmenjevalo ves teden«.
Gradnjo prizidka že od vsega začetka ovira zaplet s stanovalci bližnje večstanovanjske stavbe. Ti so, potem ko z državo ne najdejo dogovora o odkupu stanovanj in preselitvi, že drugič vložili pritožbo na gradbeno dovoljenje. Ponudba države - tako odvetnik stanovalcev Robert Berkovič - je prenizka: »Je približno eno tretjino manj, kot je cena posameznega stanovanja na trgu«.

Bojazen bolnikov, da bodo morali na zdravljenje v Ljubljano, obstaja in je velika, pritrdi namestnica vodje onkološkega oddelka Tamara Petrun; odgovornim za zdravstvo v državi pa namenja naslednji apel: »Naj pridejo iz Ljubljane, pa bodo mogoče začeli drugače razmišljat. Ker če se ne bo premaknilo, potem sledi kolaps onkologije, pa ne v Mariboru temveč v celotni Sloveniji«. Časa praktično, dodaja Petrunova, ni več.