15. aprila 1920 se je z blokado železniških postaj začela velika železničarska stavka v Sloveniji.

Oblast je odpovedala kolektivno pogodbo, kar je za železničarje pomenilo veliko neplačanih nadur, slabše delovne pogoje in predvsem nižje mezde. Ni pa tudi hotela priznati delavskih in socialnih pravic, ki so si jih železničarji izborili že v Avstro-Ogrski. / Op.p: delavske in socialne pravice niso nikoli, NIKOLI enkrat za vselej priborjene.//

V soboto 24. aprila 1920 se je stavka sprevrgla v krvavo tragedijo. Pod streli orožnikov je na Zaloški cesti v Ljubljani obležalo trinajst ljudi, med njimi majhna deklica, trideset jih je bilo ranjenih. Po pisanju tedanjega časopisja so bile žrtve za nekatere junaki, povezani v množičen protest proti krivičnemu izkoriščanju delavstva, za druge, režimske, pa zgolj žrtve komunistične propagande.

Posebna ustanova za hranjene železničarskih spominov je Muzej južne železnice v Šentjurju pri Celju. Njegov ustanovitelj in vodja, upokojeni načelnik postaje Mihael Bučar še dobro pomni, kako so slovenski železničarji 15. aprila praznovali svoj praznik.

Častno spominsko mesto v Muzeju južne železnice si je prislužil tudi decembra lani umrli upokojeni kurjač parne lokomotive Silvester Mikl (1933 - 2019) iz Dogoš pri Mariboru.

V občudovanju očeta se je kot kasnejši strojevodja elektro vleke v železniški poklic podal tudi njegov sin Milan Mikl. Sedem let je štel, ko ga je leta 1967 oče vzel s seboj na lokomotivo.

Pri Miklovih je zaradi očetovega poklica življenje teklo drugače, to je po Milanovih besedah najbolj občutila njihova mama.

Spomin na rekorderja, kurjača parne vleke – poklica, ki razen v okviru muzejskega vlaka ne obstaja več - bo ostal. Zgodba o 27-ih tonah premoga z veliko lopato v 36-ih delovnih urah zmetanega v peč parne lokomotive bo ostala živ v spominih Miklovih iz Dogoš in Muzeja južne železnice v Šentjurju pri Celju.