Od trenutka, ko je ob koncu avgusta 1913 stekel promet čez cesarski, sedanji stari mariborski most, med Trgom revolucije in Glavnim trgom, se je začelo počasno najprej umirjanje, nato pa umiranje starega mestnega jedra ob Dravi. Res je, flosarji so še vedno pristajali, različne hiše, od gostinskih do tistih z rdečo lučjo, so še vedno delovale, toda dinamika življenja je počasi pojenjala in nič več ni bilo tako kot je bilo …
V drugi polovici šestdesetih let minulega stoletja je izgradnja jezu v Melju in posledično kanala za HC Zlatoličje povzročila dvig vodne gladine. To je dodatno prizadelo Lent. Izginile so »Benetke« in le malo je manjkalo, da ni za južno izginila tudi severna stran Vojašniške ulice z najstarejšo trto vred. Izgubili bi tudi Vodni stolp, renesančno utrdbo iz leta 1555, če ne bi legendarni višji gradbeni tehnik Jože Požauko (1908 – 1995) zasnoval za tiste čase skoraj znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težko gmoto dvignil za 260 cm.
Po uspešnem gradbenem posegu je Vodni stolp dve desetletji sameval in nihče ni prav dobro vedel kaj bi z njim. Pa so se v drugi polovici osemdesetih zbudili pri blagopokojnem Vinagu in v stolpu uredili vinoteko, ki je postala Prva vinoteka slovenskih vin. Ta je odprla vrata pred 30. leti, v njej pa so, kot je povedal mag. Jože Protner, tedanji direktor Vinaga, ponujali vina iz vseh treh slovenskih vinorodnih dežel …
Zgodba se ni prijela kot bi se morala. Vinag se je umaknil, stolp je spet sameval in samo tipičen izvesek z Dionizom – ki si ga ob priliki temeljito oglejte, saj je delo kovaškega mojstra Mihe Krištofa, je spominjal, da je bilo v Vodnem stolpu nekoč nekaj v zvezi z vinom. Svoja vrata je praviloma odpiral samo v času Festivala Lent … Novo življenje v skladu s starimi pričakovanji, torej – Vodni stolp bodi vinoteka, mu je vdihnil sedanji najemnik Dušan Kelbič. Ponuja odličen izbor vin in dobro pozna zgodovino stolpa, ki marsikoga navduši …
Leta 1989 je torej Vodni stolp – jugovzhodna utrditev srednjeveškega mestnega obzidja postal vinoteka. To se je zgodilo po tistem, ko ga je višji gradbeni tehnik Jože Požauko s posegom, v katerega njegova stroka ni verjela, rešil pred propadom. Priznajmo si, veduta dravskega obrežja brez Vodnega stolpa bi bila …klavrna. Zato bi si Jože Požauko na stolpu ali ob njem zaslužil spominsko obeležje … ker kot smo nekoč že slišali, so »pogosto imeli bolj prav tisti, ki so dvomili kot pa tisti ki so verjeli, zato pa so tisti ki so verjeli naredili bistveno več od tistih, ki so dvomili«. In ta misel še zdaleč ne velja samo za gradbeništvo.