Mestno gledališče Ptuj je resda najmanjše poklicno gledališče pri nas, a so v času pandemije tudi njegove skrbi velike. Polovica od osmih zaposlenih, večinoma tehnično osebje, je doma na čakanju, polovica pa jih dela od doma. Tudi na Ptuju bo finančna škoda velika in direktor gledališča Peter Srpčič se sprašuje, ali bo občinstvo po koncu izrednih razmer res takoj razpoloženo za obisk dvoran. Kdaj in kako bodo tam ujeli stari ritem, je ob mnogih neznankah težko napovedati; dejstvo pa je, da smo bili ljubitelji gledališča zaradi pandemije ob prav posebno gledališko predstavo.

Ob 50. jubileju Tedna slovenske drame, ki je bil prestavljen, in ob 25-letnici poklicnega dela ptujskega gledališča so v režiji Jerneja Lorencija pripravljali uprizoritev znamenitega Škofjeloškega pasijona, duhovne drame-misterija, po najstarejšem ohranjenem dramskem delu v knjižni slovenščini iz začetka 18. stoletja, ki je tako rekoč kulturni spomenik. Škofjeloški pasijon bi bil še ena koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj in tudi pomembna umetniška popestritev predvelikonočnega časa, premiero v Kranju so načrtovali konec marca, na Ptuju pa aprila. Zdaj v gledališču čakajo na običajen potek življenja in ustvarjanja. Direktor Peter Srpčič:«Treba se bo prilagoditi razmeram in iztržiti nek maksimum. Vedeti pa moramo tudi, kaj bo na koncu koncev ostalo v našem proračunu. Vlada namreč že povprašuje, kaj smo dosedaj naredili, koliko denarja porabili in glede na to, da se zdaj nič kaj ne dela in da bo proračunska malha prazna, lahko tudi pričakujemo, da nas bodo kje malce porezali.«

Srpčič finančni izpad v prvem mesecu po uvedbi ukrepov ocenjuje na več kot 30 tisoč evrov, že v prvem tednu po uvedbi ukrepov so imeli namreč že razprodanih šest predstav. Študij dveh so morali prekiniti tik pred zaključkom. »To je precej neugodna situacija, ker bo treba te projekte izpeljati, jih zaključiti, in če bo vse po sreči, se bo to zgodilo proti poletju. Stvari so se toliko obrnile na glavo, da je v tem trenutku podajanje realne ocene, kaj bomo iz tega leta lahko izvlekli, skorajda vedeževanje. Tudi ko se bo enkrat sprostilo, bo to čas in priložnost, marsikaj pa je odvisno od ljudi, ali jih bo v tistem trenutku sploh zanimalo gledališče, ali si bodo želeli v gledališče«, pravi Srpčič.

Veliko neznank torej za hišo, ki več kot 40 odstotkov prihodka ustvari sama, nima stalnega gledališkega ansambla in je zaradi svoje majhnosti in zunanjih, pogodbenih sodelavcev, ki pa so postali precej stalni, okretna. Njen direktor slikovito pravi, da je gledališče zato neke vrste gledališka podgana. To pomeni, da »se lahko hitreje prilagodimo, izkoristimo vsako priložnost in poiščemo gledalce marsikje«, pravi direktor in v isti sapi dodaja, »da je krhkost našega teatra v omejenosti finančnih virov, ampak mislim, da smo v teh 25-ih letih obstoja dokazali, da smo izjemno trdoživi.«

V ustvarjalnem vakuumu teh dni v ptujskem gledališču v sklopu pilotskega projekta pripravljajo e-arhiv, sicer pa so v tekoči sezoni načrtovali šest premier, pandemiji sta za zdaj podlegli dve, če ne bo mogoče nadoknaditi njunega študija, pa še obstaja verjetnost, da bomo junija vendarle doživeli premiero grenko-sladke glasbene komedije o t. i. teresa bendu, ki želi na Evrovizijo, z naslovom Hit poletja v režiji Matjaža Latina z Gojmirjem Lešnjakom Gojcem, Nenadom Tokaličem, Juretom Ivanušičem in Bilbi.