V oddajo Obrazi sosednje ulice smo tokrat povabili Sandro Požun s Ptuja, turistično tehnico, ki se preživlja s prevajanjem in kot arhivarka v SNG Maribor, za povrh pa je prepoznavna fotografinja akta. Pravi, da včasih pove svoje mnenje, ne da bi jo vprašali po njem in obžaluje, ker Ptuj daje premalo priložnosti mladim. Njena fotografska dela so večplastna, želi si, da bi pred objektiv večkrat stopili moški in prizna, da je njeno delo angažirano. To je dokazala tudi s fotografijo, ki je nastala prvega maja zgodaj zjutraj na prenovljeni ptujski tržnici.

Sandra Požun se je rodila v Zadru (1972), otroštvo je preživela na Bujah v Istri, njeno mlado odraslo dobo in sedanjost pa so zaznamovali tudi Ptuj in haloški griči. Kombinacija z dalmatinsko burjo, je ustvarila značaj, ki nadomesti psa čuvaja, se pošali sogovornica, ki jo javnost pozna po odličnih fotografijah golih teles. Samo tri leta zatem, ko se je na Ptuju predstavila s svojo prvo samostojno razstavo Terra Nuda (1998), so bila nekatera njena dela izbrana za retrospektivo slovenskega akta v fotografiji, Corpus del Akti – Akt na Slovenskem v Ljubljani, na kar je zelo ponosna.

V čast si šteje tudi to, da ji je bil eden od mentorjev fotografska legenda Stojan Kerbler: »Jaz nisem teoretični tip, meni je Stojan podaril metre in metre literature o fotografiji, ki je, saj me je sram priznati, nisem prebrala, ker jaz moram trideset krat narediti napako, da »skužim«…..da sem doumela razliko, da je nekaj lepo, ni nujno, da je tudi dobro«, pravi Požunova, ki se ne ustraši nepopolnega telesa, ker je takšno telo odraz življenja.

Pri fotografskih podvigih so kdaj pa kdaj nujni tudi adrenalinska logistika in vratolomna akrobatika, tako s svojimi modeli pleza čez ograje in podobno, da bi jih umestila v posebna in zgovorna okolja, najraje v propadajoča, kot so slovenski gradovi in dvorci. Takšnih v slabem stanju pa pri nas, žal, ne manjka.

Njena fotografija je angažirana, fotografirala je akte v času begunske krize ob rezilni žici na južni meji, 1. maja letos pa je nastala fotografija na ptujski tržnici. Upodablja golo žensko z zaščitno obrazno masko na prenovljeni tržnici, ki razdvaja, po novem tudi s kovinskimi stoli: »Ena prijateljica je zelo dobro opisala to fotografijo. Rekla je, da ji je večplastna, čisto ptujska, ker je ona /model op.a./ naga, tržnica je naga, ima masko čez usta in ne more govoriti, nas ni nihče nič vprašal….«

O mestu, v katerem živi in ga ima rada, pravi, da je zanj lahko projekt Evropska prestolnica kulture velika priložnost in da mesto niso stene, temveč vsebina. Žal ji je, ker Ptuj izredno zanemarja mlade, ki zato iščejo priložnosti drugje: »Mogoče se bo pa nekdo nekega dne želel vrniti na Ptuj. Zato pa potrebuje pogoje za delo, potrebuje podporo, nekoga, ki bo to prepoznal in bo na to ponosen», še pravi Sandra Požun.
Pogovoru lahko prisluhnete tu: