V Mestni galeriji Ptuj bodo to popoldne v treh terminih (ob 17-ih, 18-ih in 19-ih) odprli retrospektivno razstavo ob sedemdesetletnici akademske slikarke in likovne pedagoginje Anke Krašna. Umetnica, ki živi v Miklavžu na Dravskem polju, poučuje in deluje pa v Mariboru, je za prostor svoje pregledne razstave izbrala ptujsko galerijo in vanjo se razstava odlično umešča. Za njen opus so značilni čustven odziv tako na intimna doživetja kot na družbene pojave, kritičen razmislek in barve.

Poskušam povedati s sliko

Anka Krašna je bila rojena leta 1950, najprej je študirala likovno pedagogiko na Univerzi v Mariboru, nato pa se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1976 diplomirala na Oddelku za slikarstvo. Sprva je delala kot oblikovalka v nekaterih mariborskih podjetjih, danes je redna profesorica risarskega in slikarskega oblikovanja na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Njena prva razstava je bila leta leta 1980, za svoje delo je bila večkrat nagrajena in je še danes zelo aktivna. Svojih del ne prodaja rada, o razstavi na Ptuju pa Anka Krašna pove:«Umetnik vidi svoje delo šele takrat, ko visi v galeriji in ima svoj prostor. Čisto drugače je kot doma, kjer je vse nabasano z deli. Morda je na razstavi res videti, da so dela različna, ampak vedno izhajam iz sebe. Vedno pravim, da umetnik ne more dati iz sebe tistega, česar ni v njem. In neke zadeve, čisto osebne, ki me iritirajo ali navdušujejo, ali družbene, ki me motijo ali moram o njih kritično ramzišljati, se v meni nabirajo in vse to moram na neki točki dati ven. Če bi znala pisati, bi pisala, tako pa poskusim s sliko nekaj povedati."

Včasih se ne znamo odzvati na dobro delo

Kustosinja razstave dr. Marjeta Ciglenečki, ki je tudi avtorica besedila monografije, umetničino delo oriše tako:« Ona sliko vedno gradi z barvami, s celim telesom je pri ustvarjanju te slike. Slika s čopiči, z lopaticami, z dlanmi, pomembna je gesta, ki izhaja iz njene cele figure, iz njenega celega telesa. Začela je v Informelu, to je bila njena prva razstava leta 1980, zdaj pa stojimo pred njenimi najnovejšimi deli, ki so nastala leta 2018. Presenetila je s temi velikimi figuralnimi serijami, ki so zelo družbeno angažirane. Ne gre za feministični koncept, ampak za njen globok odziv na položaj ženske v sodobnosti. »

Marjeta Ciglenečki tudi opozarja, da je del opusa Anke Krašna prezrt, zaradi centralizirane pozornosti piscev splošnih pregledov slovenske umentosti, tam ne srečamo njenega dela, in izpostavlja kakovost po krivičnem prezrtih ciklov Ovce in Slovenski delavci danes, «ki jih je naslikala v letih od leta 1987 do 1989, tik pred razpadom Jugoslavije. Gre za skoraj agresivne slike, ki napovedujejo neko veliko grozo, ki je potem dejansko sledila z balkansko vojno. Resnično družbeno angažirana serija. Ena druga takšna stvar, za katero je dobila lepa priznanja v tujini, je skorajda instalacija Slovenski delavci danes. Odnos do tega, kaj slovenski delavec doživlja danes, kaj se mu dogaja. S to razstavo je gostovala marsikje v Avstriji in doživela največje priznanje na Japonskem, na nekem trienalu. Skratka, včasih si človek misli, da smo čisto blizu nekega kvalitetnega dogajanja, pa se ne znamo nanj odzvati, » pojasni Marjeta Ciglenečki.

Razstava bo na ogled do 22. novembra, spremlja jo odlična monografija s številnimi reprodukcijami umetničinih del, ki je izšla v Umetniškem kabinetu Primoža Premzla v Mariboru.