»Morda sem že telefonirala iz telefonske govorilnice, ne spomnim se. Ni bilo potrebe, imam telefon in to je to. Telefonsko govorilnico sem že videla, ne vem pa kje«, pove mlada sogovornica na Slomškovem trgu v Mariboru, kjer nama je na kraju pogovora pogled na govorilnico nasproti pošte zakrivala stolna cerkev.

Dejstvo je, da govorilnice ob vsesplošno razširjenih mobilnih telefonih komajda še potrebujemo, četudi jih je na območju Maribora 86, v Sloveniji pa vseh skupaj 887. 26 odstotkov vseh govorilnic mora biti prilagojenih invalidom; te so sicer minimalno uporabljane, število govorilnic pa se na splošno vztrajno zmanjšuje. Pred 18-imi leti jih je bilo več kot 4 tisoč, konec lanskega leta že 3 tisoč manj, zdaj jih je manj kot tisoč.

Bodo o(b)stale?

O obstoju mreže univerzalne storitve javne govorne telefonije odloča Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) in zdi se, da bo letošnja jesen prinesla bistveno odločitev o njenem obstoju. V javni obravnavi je namreč dokument z analizo njenega delovanja, v katerem je zaslediti tri možne scenarije – da AKOS ohrani mrežo javnih govorilnic in za izvajanje storitve določi družbo, zdaj je to Telekom, da jo postopoma krči in bo v petih letih na 3.500 prebivalcev delovala zgolj ena javna telefonska govorilnica, ali pa da mrežo javnih govorilnic povsem opusti. Novi evropski zakonik o elektronskih komunikacijah govorilnic ne uvršča več v univerzalno storitev, dopušča pa, da jih države članice po lastni presoji obdržijo. Zakonik je treba vključiti v slovenski pravni red do konca prihodnjega leta, večina zahodnoevropskih držav pa se ne odloča več za to storitev, za razliko od vzhodnoevropskih.

Turisti poročajo

Pri snemanju ankete smo naleteli na veliko turistov. Posneli smo tri iz zahodnoevropskih držav, vsi trije pa se komajda spomnijo, kdaj so nazadnje telefonirali iz telefonske govorilnice. Švicar, pravi, da je zdaj povsod na voljo WLAN omrežje; Nizozemec, da je pred dvema desetletjema poročal o vtisih z dopusta, Avstrijec pa, da še nikoli ni telefoniral iz govorilnice, če pa bi ostal brez mobilnega telefona, bi raje prosil koga na ulici, da mu posodi telefon.

Klici v interesu varnosti in zdravja

Iz govorilnic je mogoče brezplačno poklicati na številko 112 za klic v sili, na interventno številko policije 113, na številko 116 000 je mogoče prijaviti pogrešane otroke, številka 116 123 je na voljo ljudem v stiski, TOM telefon za otroke in mladostnike v stiski pa je brezplačno dosegljiv na številki 116 111. Omogočeni so tudi klici na brezplačne številke, ki se začnejo z 080, klici na številke z dodano vrednostjo - 195 za točen čas, 1188 za informacije o domačih telefonskih naročnikih in 1180 za naročnike v drugih državah -, onemogočeni pa so klici na komercialne številke (090).

Govorilnice so ranljiva javna dobrina

Na zmanjševanje števila govorilnic ne vpliva samo majhen promet, takšen je še posebej v manjših zaselkih in vaseh, ampak tudi poškodovanje govorilnic. Nataša Osolnik iz Telekoma. »Telefonske govorilnice se tudi poškodujejo, tako kot druge javno dostopne dobrine. Uporabniki ali mimoidoči nas obvestijo, če so kje opazili poškodovano govorilnico, tudi mi izvajamo obhode, na katerih to ugotavljamo. Smo zelo hvaležni za takšna obvestila, da lahko hitro ukrepamo. Glede na to, da se število govorilnic zmanjšuje, se potem odločimo, ali jih popravimo, nadomestimo ali odstranimo. O tem se odločimo na podlagi tega ali je govorilnica prirejena za invalide, glede na količino prometa, na lokacijo, gostoto govorilnic na nekem območju in podobno.«

Končajmo z vtisom z mariborskih ulic:»Ne pomnim, kdaj sem nazadnje telefonirala iz govorilnice. Morda pred desetimi leti? Tudi mobilni telefon redko uporabljam, najraje telefoniram s stacionarnega telefona.«

Če raje poslušate, kot berete, kliknite TUKAJ: