Mladinski svet Slovenije je tudi letos, že enajstič, pripravil natečaj za najboljše diplomsko in magistrsko delo. Izbiral je med 75-imi deli, ki so ustrezala kriterijem. Med njimi je bil najpomembnejši ta, da so avtorji raziskovali področja, pomembna za mlade. Med izpostavljenimi so bile med drugim naloge o: sodobnem panoptizmu med mladimi na družbenih omrežjih, toleranci do nasilja v mladostniških razmerjih in problematiki podpornih okolij za mlade ob prehodu iz izobraževanja v zaposlitev, financiranih iz kohezijskih sredstev. Kot najboljši sta bili prepoznani magistrska naloga Lucije Dežan in diplomska naloga Tineta Štegra.

Lucija Dežan iz Celja je z magistrsko nalogo končala študij sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Zanimalo jo je predvsem, kako mladi gledajo na uporabo zvez in poznanstev za pridobitev zaposlitve, koliko jih uporabljajo in na koga se obračajo za pomoč pri iskanju zaposlitve. Njena glavna ugotovitev je, da mladi v Sloveniji pogosteje uporabljajo formalne oblike pridobivanja zaposlitve kot pa zveze in poznanstva, razen če so odvisni od prekarnih zaposlitev.

V svojo raziskavo je vključila 110 mladih iz Maribora, Koroške, Prekmurja, in Savinjske doline in ugotovila, da so vsi dobili službo prek vez in poznanstev, vendar manjši delež za protiuslugo in večji na priporočilo zaradi pozitivnih lastnosti. Intervjuvanci so bili zaposleni v bolj in manj varnih delovnih razmerjih. Lucija Dežan ob tem ugotavlja, da »se mogoče v Sloveniji uporabo zvez in poznanstev prepogosto jemlje izključno z negativno konotacijo, torej da ti nekdo nekaj uredi, tudi če nisi najbolj kompetenten kandidat ali gre v smeri nepotizma. Ampak izkazalo se je, da se največkrat tako najdejo najboljši kandidati oziroma v tujini to poznamo kot t.i. manhunting. Delodajalec na tak način prihrani veliko časa in se mu to v monetarnem smislu izplača. Zato ker dobi priporočila delavcev, ki so podobni svoji socialni mreži in predlagajo to prosto delovno mesto nekomu, za katerega sami ocenijo, da bi se dobro obnesel v kolektivu. In potem se ta delavec, ki ga predlagajo, dejansko dobro vključi in dosega dobre rezultate.«

Ob socialnih mrežah, ki lahko pomagajo do službe, omenimo še socialna omrežja. Objave tam so lahko odskočna deska, lahko pa so tudi polena pod noge. Lucija Dežan pojasnjuje navado delodajalcev, ki ni značilna samo za tujino:« Sploh v tujini je zelo razširjeno iskanje potencialnih delavcev in delodajalcev s pomočjo profilov kot je LinkedIn. Vemo tudi, da delodajalci, preden povabijo kandidate na razgovor, pregledajo njihova socialna omrežja, recimo Facebook in Instagram, in je pomembno, kaj objavljamo.«

Tine Šteger iz Selnice ob Dravi je diplomant politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki nadaljuje s študijem ekonomije. Izkazal se je z raziskavo o načinih sodelovanja občin z mladimi, da bi ugotovil, kakšen je njhov vpliv na lokalne politike. Nekatere občine so glede tega vzorne, pravi sogovornik, ki je v svojem delu pod lupo vzel občine Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Selnica ob Dravi in Sveta trojica v Sl. goricah. Ugotavlja, da se v večjih občinah, kjer je zapslenih več ljudi, lahko ukvarjajo tudi s specialnim področjem kot je mladina. Zato so občine, ki imajo certifikat »mladim prijazna občina«, Odlok o mladini in Odbor za mladino ipd. običajno večje oziroma imajo vsaj 10 tisoč prebivalcev. So občine, ki so vzorne in so občine, ki bi nujno morale doseči preskok v miselnosti, po navadi župana. »Zagotovo bi si želel več sodelovanja. Konkretno, če delamo igrišče za mlade, bi morali njih vprašati, kaj bi radi - ali bi bi bilo boljše, da naredimo asfaltno igrišče ali igrišče z umetno travo. Seveda je treba pogledati stroške in varnostni vidik, ampak tega tega, kaj si želijo uporabniki, nikakor ne smemo zanemarjati«, pojasnjuje Tine Šteger.
Pomemben je tudi način obveščanja in komunikacije, še posebej z mladimi občani. Občine bi se morale vprašati, ali so njihovi načini informiranja dovolj sodobni in ali sploh vejo, kaj si mladi v občini želijo. »En primer je občina Selnica ob Dravi, ki da približno tisoč evrov za informiranje občanov prek televizije in za snemanje sej, po drugi strani pa niti evra za informiranje prek Facebooka, čeprav se je to informiranje v času koronavirusa izkazalo kot ključno«, še pojasnjuje Tine Šteger in pravi, da je mogoče za širjenje pozitivnih zgodb uporabiti tudi druga družbena omrežja in tako krepiti občutek pripadnosti občini. Z vključevanjem v odločanje in z razvojem občine, ki bo vključeval tudi potrebe mladih, bodo namreč lahko preprečili njihovo izseljevanje.