Suggestions
No search results.
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
No search results.
Search results
Search results
Search results
Search results
3734 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
04.12.2024
Po več letih sem srečala znanca. Oba sva imela čas in sva šla popit kavo. Nobeden od naju ni pričakoval, da jo bova pila dve uri. Začel mi je pripovedovati o svojih težavah. Pravzaprav nisem storila nič drugega, kot da sem ga zbrano poslušala. Ob koncu je izrekel misel, o kateri sem potem še večkrat premišljevala. »Saj nisem pričakoval, da mi boste pomagali rešiti moje probleme. Nobenega nasveta nisem pričakoval. Zame je pomembno predvsem to, da sem se slišal, da ste me poslušali. Ne morem z vsakim človekom govoriti o svojih problemih, marsikdo me sploh ne bi poslušal. Treba je, da se slišiš, da potem lahko začneš sam korak za korakom reševati svoje probleme.« Res, kako pomembno je, da se človek sliši. Že ko želiš misel izreči, jo moraš oblikovati v besede. Ta prvi korak je pomemben. Šele takrat, ko misel spraviš v besede, jo opazuješ z razdalje in postaneš bolj objektiven. Dokler misel ni oblikovana, obvladuje človeka, ko pa jo ta oblikuje v besede, je lahko njen gospodar. In pri tem ni dovolj, da misel kroži v glavi, čeprav oblikovana v stavke. Treba jo je izreči in slišati. Slišati ne sam zase, ampak v navzočnosti drugega človeka. Treba je, da se slišiš. Vsak izmed nas se mora izmenično znajti v obeh vlogah, v vlogi govorca in v vlogi poslušalca. Tako razumem tudi naša srečanja, naša druženja kot dragoceno priložnost, da drug drugemu omogočamo, da se slišimo. Seveda pa je to mogoče le ob ljudeh, ki znajo poslušati. Verjetno je naš največji problem prav v tem, da se premalo ali preslabo poslušamo.
03.12.2024
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
02.12.2024
V današnji Duhovni misli nas redovnica Emanuela Žerdin na začetku adventa ponovno opominja, da je to čas upanja in ne samo prižiganja luči, nakupovanja, zabav.
01.12.2024
No, pa se je spet začel tako imenovani veseli december. Trgovci so že takoj po prazniku vseh svetih odstranili okrasje z ikebanami, bučami in svečami ter ga nadomestili z božično-novoletnim. Po ulicah in trgih naših krajev že prižigajo praznične lučke, stojnice s kuhanim vinom in drugimi dobrotami tudi že obratujejo s polno paro. Začenja se čas božičnih glasbenih nastopov in koncertov, v službah in delovnih kolektivih pa čas prednovoletnih zabav. Predvsem pa se začenja nakupovalna mrzlica, ko se bo spet na polno zapravljalo za pogosto nepotrebna in celo nespametna darila. Seveda, če imaš svoje najdražje zares rad, jih pač moraš temu primerno obdariti! In slednjič skušamo ta veseli, če ne kar nori december, imenovati advent – čas pričakovanja!? Pričakovanja česa? Počitniških prostih dni? Božička ali dedka Mraza? Ali preprosto pričakovanja, da bo vse skupaj čim hitreje šlo mimo in bomo spet zaživeli nekakšno normalnost v puščobnem januarskem mrazu? Za kristjane je advent v svojem bistvu vezan na pričakovanje in pripravo na Jezusovo rojstvo. Prav zato so še kako na mestu Jezusove spodbude v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Vaše odrešenje se približuje. Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« Vabi nas torej k poglobitvi, ne pa praznemu veseljačenju, da bi s tem skušali pobegniti od vsakdanjih težav. Nasprotno: da bi se sami pri sebi zavedeli, katere in kakšne so naše resnične življenjske težave, stiske in preizkušnje. Katera so tista področja v mojem življenju, pri katerih še posebej potrebujem odrešenje in hrepenim po njem? Konec adventa prinaša izpolnitev Jeremijeve prerokbe: »Glej, pridejo dnevi, govorí Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal.« To je obljuba o Odrešeniku. Če želim Jezusa zares sprejeti kot Odrešenika, je potem najprej nujno, da se zavem, kje pri sebi potrebujem odrešenje, nato pa se za to odrešenje tudi odprem in razpoložim. Če ni tega, ostane božič prazen. Ostane samo praznična kuliserija z zabavo, dobro hrano in pijačo. Če pa pripravim in odprem svoje srce, svoje najgloblje globine Odrešeniku, ki prihaja, ki želi vstopiti v moje življenje, ki mojemu življenju želi dati smisel in ga napolniti s svojo navzočnostjo in ljubeznijo, potem sem stopil na pot adventne priprave na božič, ki je praznik rojstva Jezusa Kristusa. Beseda »Kristus«, vzeta iz grščine, dobesedno pomeni »Odrešenik«. Temelj odrešenja, ki ga s svojim učlovečenjem in rojstvom prinaša Jezus, pa je ta, da nas privede v naročje Očetove ljubezni. Da se zavemo, da nas Bog Oče neskončno ljubi. Zato naj za vse na začetku adventa velja spodbuda apostola Pavla, ki nam jo prinaša današnja božja beseda: »Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh.«
30.11.2024
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
29.11.2024
Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, vedemo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v prihodnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902–1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893–1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872–1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem, kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem sklene: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«
28.11.2024
V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz 1. stol. med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti.« Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni zgolj za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči zgolj pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je moč videti, pač pa presega vidno in raziskuje, »kar leži onkraj sveta.« Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja.«
27.11.2024
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
26.11.2024
Rabiš zaklad, čudežen napoj življenja ali zdravilo za življenje? Se zavedaš, da to zdravilo za življenje imaš na dosegu roke, a ga velikokrat ne vidiš in raje iščemo razne instant rešitve, sirupe in tabletke za rešitev, obogatitev in vrnitev življenja. Božja beseda po preroku Sirahu, ki mu lahko rečemo pogovorno lahko tudi modri Sirah nas opozarja na ta čarodejni napoj – zvestega prijatelja. Spodbuja nas z besedami: »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad. Zvestega prijatelja ni mogoče poplačati, za njegovo lepoto ni tehtnice. Zvesti prijatelj je čarodejni napoj življenja, našli ga bodo tisti, ki se bojijo Gospoda.« (Sir 6, 14-16). Novi »Jeruzalemski« prevod Božje besede čarodejni napoj življenja prevede z besedami zdravilo za življenje. Ta zaklad, ta čudežen napoj in to zdravilo je neprecenljive vrednosti. Se ga ne da kupiti za noben denar in nobeno valuto sveta. Kupi, pridobi se ga samo s srcem in neguje z iskrenostjo, zaupanjem, medsebojno pomočjo, spoštovanjem, priznavanjem in odkrivanjem. Imam v svoji zbirki širnem številu prijateljev zveste prijatelje? Prerok Sirah nas pri izbiri prijateljev opozarja: »Revež je zoprn celo svojemu bližnjemu, prijatelji bogatega pa so številni.« (Sir 14,20). Vsi imamo na svoji življenjski poti skupnega zvestega prijatelja, ki nas potrpežljivo čaka na trenutek, ko bomo zmogli in znali mu odpreti svoje srce. Ta prijatelj je Jezus, naš Odrešenik. Z nami je v lepih in težkih trenutkih življenja, v naših vzponih in padcih, a velikokrat je naše srce polno trenutnih zemeljskih skrbi in veselja, da ne zmoremo priti vsaj do okna svojega srca, da bi lahko prišel v naše srce, v naše življenje. Naj zaključim to razmišljanje o zdravilu za naše življenje – prijateljstvu s pesmijo Toneta Pavčak, Prijateljstvo. Prijateljstvo se prijateljev dotika, od mezinčka na nogi, do besede z jezika. Zato boža in brani in nikoli ne pika. S prsti počeše lase nežneje od glavnika. Pravo prijateljstvo gore premika. Ne more biti vprašaj, je le klicaj ali pika. Prijateljstvo se rodi, se smeji in mežika, kot čudežno sonce izpod dežnika. Prijateljstvo je zato najlepša oblika sveta, ker jo naslika srce in se dotika – vsega!
25.11.2024
Veliko stvari je v življenju, ki bi jih radi videli, pa ostanejo za vedno skrivnost. Nič ne pomaga, če se še tako trudimo. Nekateri se tolažijo, da bo vse razvozlala znanost, ko bo seveda dovolj napredovala. Znanost pa sicer napreduje, a število vprašanj, na katera ne dobimo odgovora, tudi narašča. Spominjam se vprašanja, ki ga je po nekem predavanju postavila poslušalka. Takole je vprašala: »Ne morem in ne morem pozabiti, kako je pred mnogimi leti umiral moj oče. V zadnjih dneh, ko je bil že zelo slab in je življenje v njem ugašalo, je večkrat rekel: 'Moj oče prihaja pome, s kočijo prihaja pome!' Tako zelo me zanima, ali je res oče prihajal ponj s kočijo. Povejte, ali se res dogaja, da kdo prihaja po umirajočega? Tako rada bi to vedela. Bolj kot vse drugo bi rada to vedela.« Lepo mi je bilo poslušati to pripoved. Če pride nekdo pote s kočijo, je lepo. Več kot lepo, Prekrasno je. Oče se je torej odpravljal na pot s kočijo, kot se še nikoli v življenju ni vozil. Tudi hčeri, ki je spraševala, in drugim otrokom je bilo je bilo ob tej izjavi laže pri srcu. Čeprav jim je bilo težko, ker se je poslavljal od njih, so vsi imeli občutek, da ga ni strah, da se veseli nečesa lepega. Na vprašanje, ki še vedno muči njegovo hčer, pa nisem znala odgovoriti. Ali je res oče s kočijo prišel ponj? Kdo bi znal odgovoriti na to? Vsak zase si lahko nekaj predstavlja, nihče pa nikomur ne more dokazati niti, da ima prav, niti, da nima. Morda bodo čez petdeset ali sto let umirajoči govorili, da nekdo prihaja ponje z mercedesom, z raketo ali še kako drugače. Z nečim, kar bo zanje lepo in dobro. Mi vsi, ki bi v tem trenutku tako zelo radi dobili jasen odgovor na to vprašanje, pa bomo morali ponižno in potrpežljivo počakati do trenutka, ko bomo sami prestopili prag večnosti. Vse, kar prej govorimo o tem, je ugibanje. Lahko pa si mislim, da bo takrat čisto drugače, kot si zdaj predstavljamo.
24.11.2024
Gloria, laus et honor tibi sit, rex Christe, redemptor1 »Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj,« so besede, s katerimi sveta Cerkev pozdravlja svojega Ženina, ko ta stopa v veliki teden svojega trpljenja, smrti in slavnega vstajenja. Prav te besede nas, preljubi, lahko uvedejo tudi v bistvo današnjega praznika Kristusa Kralja vsega vesoljstva. Najbrž si kralje pogosto predstavljamo z veličastno krono na glavi, zlatim žezlom in vladarskim jabolkom v roki, oblečene v škrlat in hermelin ter obdane z množico vojska in dvorjanov. Čeprav bo uzrtje Boga, ko bomo enkrat smeli stopiti v nebeško slavo večnosti, najverjetneje podobno in vsekakor brez dvoma imenitnejše, čudovitejše in bolj blaženo od te naše uboge človeške predstave, pa se Kristusovo kraljevanje začenja drugje in drugače. Kristusovo kraljevanje se začenja s križem, trpljenjem in darovanjem samega sebe. To je namreč bistvo kraljevanja; kralj je nekdo, ki sebi zaupane v nevarnosti varuje in brani, to je temeljno načelo fevdalnega odnosa; Kristus torej tudi v tem upraviči svoj kraljevi naslov, saj za nas prelije kri. Njegov prestol, ki močno presega našo pozemeljsko predstavo baročnega zlatega trona, je dosti bolj vzvišen in dragocenejši – namreč surov les križa, na katerem je viselo Zveličanje sveta. Kristusova krona, ki mu jo je podaril človeški rod, ni bila dragocena in zlata, kakršna bi morala biti, marveč trnova, posuta s trni naših grehov, a hkrati najlepša, saj je bila okrašena s kapljicami Rešnje krvi kakor z dragulji. Namesto pravega žezla smo mu v roko dali navaden trs, trs naših slabosti in slabih navad. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da vas v današnji zadnji nedelji cerkvenega leta preplavi veselje ob slavi Kristusovega kraljevanja in vas hkrati globoko pretreseta veličina ter radikalnost cene, ki jo je plačal za to kraljevanje, ter ljubezni, s katero tudi danes vlada vsemu stvarstvu. Dopustimo mu, da vsaj danes zavlada tudi v naših srcih in naših življenjih. Prijetno praznično nedeljo želim. 1 “Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj.” Procesijska antifona na cvetno nedeljo.
23.11.2024
Totalitarni sistemi so med seboj primerljivi. Imajo podobne vzvode in ni jih težko razločevati – kot da izhajajo iz iste genetike in pripadajo istemu rodovniku. V resnici izvirajo, vsi po vrsti, iz naročja hudiča. Kar koli je namreč njihov politični manifest, od leve do desne skrajnosti, vsi gradijo na istem imenovalcu. Na imenovalcu ustrahovanja, nasilja, laži. Na prividu, da se pravičnejša družba ustvarja tako, da poteptaš to, kar je. Če se kdo upira novemu redu, je razredni sovražnik in zapisan smrti. Če kdo ne verjame v odrešenje, ki prihaja po totalitarizmu, doživi izobčenje v političnih teorijah brezčutnih akademikov, pisateljev, družboslovcev. In dialektiki neiskrenih, krvoločnih politikov, zasvojenih z oblastjo. Na začetku vsakega totalitarizma stoji razdiralna moč revolucije. Skrajnost misli in ravnanja, ki se kot virus prenaša po krvnem obtoku družbe. Dokler organizem ne odpove in je posledica zadušitev obstoječega reda. Vsak totalitarizem nosi v sebi trojno zlo. Prvič: uničuje opozicijo. Če drugače ni mogoče, z usmrtitvijo opaznih posameznikov ali množičnimi poboji nasprotnikov. Drugič: uveljavlja strahovlado, da bi bili ljudje ubogljivi in vodljivi. Tretjič: reže Boga, verske simbole, izročilo Cerkve. Kajti ljudem ne sme biti na voljo izkušnja transcendence, ki poveličuje Stvarnika. To bi spodkopalo avtoriteto totalitarnih voditeljev, zemeljskih stvarnikov pogubnih režimov. A se diktature, zgrajene na množici pobitih, naposled vsepovsod sesujejo – samodejno. Zaradi odsotnosti božje bližine in svetega varstva in zato, ker umanjka nebeški blagoslov.
22.11.2024
Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si dostikrat rečem, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagat molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60-imi leti. A čemu čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej kasneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in ob 12-ih končal in je bil glasbeni pouk na urniku bolj h koncu šolskega dne; klavir samo v bivši kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali pa mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa dostikrat tudi sebi!
21.11.2024
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in najé. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
20.11.2024
Mlada Gautami je imela zelo ljubečega sina in bila sta zelo srečna, vendar je sin nenadoma umrl, ko je dopolnil osem let. S tem se Gautami ni mogla sprijazniti, zato je tekala od vrat do vrat in ljudem tarnala: »To ne more biti res! Prosim, storite nekaj!« Vsak jo je poslal k nekomu drugemu po pomoč, dokler ji ni nekdo rekel: »Obišči Budo. Dosegel je visoko spoznanje in je zelo moder. Mogoče ti lahko on pomaga.« Nemudoma se je odpravila k Budi in ga rotila: »Ali mi lahko, prosim, pomagaš? Sin mi je umrl, vendar to ni prav. Prosim, nekako ga obudi od mrtvih. Oživi ga!« Buda ji je odvrnil: »Prav, vendar moraš najprej nekaj storiti.« Gautami je takoj privolila, zato je Buda nadaljeval z navodili: »Prinesi mi prgišče sezamovih semen.« Gautami je že hotela oddrveti, da bi izpolnila nalogo, ko jo je Buda ustavil in ji rekel: »Ne, ne, pod enim pogojem: prinesi mi prgišče sezamovih semen od družine, kjer ni še nihče umrl. Potem bom obudil tvojega sina.« Gautami je takoj stekla do prve družine na poti in jo prosila za nekaj sezamovih semen. Že so hoteli oditi po semena, ko jih je vprašala: »Še prej mi povejte, ali je kdo v vaši družini umrl.« »Da,« so ji odgovorili. »Umrl je naš oče in tudi naše matere ni več.« Enako je vprašala tudi druge družine in dobivala je podobne odgovore: »Moj dedek je umrl.« »Mojega brata ni več med živimi.« »Otrok mi je umrl.« Tako je potovala od vrat do vrat čez vse mesto in ni našla niti ene družine, kjer ni še nihče umrl. Potem je doumela, da je smrt neizogibna in da vsi umrejo ter da ni pravila, ki bi narekovalo, da najprej umrejo stari ljudje in šele nato mladi. Umirajo stari in mladi, pa tudi ljudje srednjih let in tudi otroci. »To ni nekaj, kar se dogaja le meni,« je spoznala. »Zgodi se vsem. To je dejstvo življenja.« Ko je to spoznala, je prenehala iskati in se odpravila pokopat svojega sina, potem pa se je vrnila k Budi. Buda jo je vprašal: »Kje so sezamova semena?« »Nimam sezamovih semen. Kremirala sem svojega otroka. Zdaj sem tu, da bi ti sledila in se učila dharme.« Postala je Budova učenka ter prakticirala njegove nauke in mislim, da je bila prva ženska, ki je dosegla stopnjo arhata in tako postala prva razsvetljena ženska tistega časa. * * * * Pomembno se je zavedati, da se boleče in travmatične izkušnje dogajajo številnim ljudem, vsem tako ali drugače. Bolj ko razumemo, da to doživlja veliko ljudi – da ni nekaj nenavadnega in da je na tem svetu to skoraj normalno –, bolj nam to lahko pomaga sprejeti svoje lastne težke izkušnje. Lahko razmišljamo takole: »Trpljenja je veliko. To seveda ni dobro, vendar se dogaja. Veliko ljudi doživlja podobno trpljenje. Kar se mi dogaja, se dogaja tudi drugim, zato ni to nič nenavadnega.« Tako lahko nekoliko globlje sprejmemo trpljenje. Prav tako postanemo sočutnejši. Čutimo, da nismo edini, ki trpimo, zato nismo več vklenjeni v svoje lastno trpljenje. Trpljenje je povsod. To v nas vzbudi občutek sočutja in odpre naše srce tudi za druge ljudi. To je izhodišče sočutja do drugih.
19.11.2024
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
18.11.2024
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
17.11.2024
Pričakovanje poslednjega dne našega sveta se je v vseh kriznih trenutkih človeške zgodovine vedno na novo pojavljalo. Spomnimo se, da je tudi oče slovenske knjige, Primož Trubar bil prepričan, da bo kmalu konec sveta, zato mora svoje ljube Slovence pripraviti, da bodo znali govoriti z nebeškim sodnikom. Najlažje se bodo z njim pogovarjali, če bodo poznali njegovo Besedo, zato mu jo je treba narediti domačo. Danes pa vemo, da so poslednji časi res oddaljeni in zanje nihče ne ve razen nebeškega očeta. Toda na drugi strani ti trenutki nastopajo že danes, kajti v vsakem obdobju imamo pretrese tako v naravi kot tudi v družbi in seveda prav tako v osebnem življenju. Zato je čisto naravno, da nas zanima, kaj nam prinaša bližnja prihodnost, in je razumljivo, zakaj je od nekdaj cvetel poklic vedeževalk, zakaj radi beremo napovedi dogodkov v družbi in v svetu, zakaj nas zanima, kaj vse nas bo doletelo v osebnem življenju. In tukaj je velika razlika med preroki prihodnosti, ki jih najdemo tudi med znanstvenimi teoretiki, družboslovci in pa seveda med politiki, na eni strani in svetopisemskimi sporočili ter napovedmi na drugi. Zunajbiblična sporočila želijo imeti prihodnost v oblasti, se na dogodke pripraviti in jih obvladati. Sveto pismo pa o teh dogodkih sicer prav tako spregovori, a so vedno zaviti tudi v simbolnost, v skrivnost. Zato zanje ne vemo, kdaj se bodo zgodili, tudi ne, kdo vse bo njihov dejavnik. A hkrati Božja beseda spregovori o zaupanju v Boga, ki nam pomaga, da se s prihodnostjo soočimo. Biblično razodetje nas opogumlja in nam pravi, naj se ničesar ne bojimo. Res je, da bo marsikaj hudega, pa vendar ostajamo v Božji roki. V tem je velika razlika med razodetjem prihodnosti ali apokalipso Svetega pisma in zunajsvetopisemskih besedil. Na eni srani ustrahovanje in slepilo, da je vse mogoče imeti v pesti, in na drugi strani tolažba za preizkušnje, ki prihajajo. To ne pomeni, da za naše okolje, svet, družbo in samega sebe nismo odgovorni. Daleč od tega. Utopična zasanjanost, ki danes rada nastopa z novodobsko duhovnostjo, je še nevarnejša za našo prihodnost. Včasih se nam zazdi, da smo podobni orkestru na ladji Titanik, ki kljub potapljanju ladje še vedno veselo igra prav tja do zadnjega trenutka. Treba se je strezniti, zaupati v Boga in z njegovo pomočjo in našo razumnostjo rešiti, kar se rešiti da. To je sporočilo Božje besede ob koncu cerkvenega leta.
16.11.2024
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, ali nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do zdaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, zdaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no, mrtvih se še vedno bojijo, a zdaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi na revne ne gledali s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bogatejši v radosti življenja.
15.11.2024
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Neveljaven email naslov