Suggestions
No search results.
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
No search results.
Search results
Search results
Search results
Search results
3776 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
15.01.2025
V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla, če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je po navadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti. Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, ali je tam ogenj in ali po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem je razumeti, zakaj pekel kot kraj pogube za človeka mora obstajati, da ga v svojem govoru omenja tudi Jezus, zakaj brez njega pravzaprav ne moremo. Zaradi vzgoje, namreč. Zaradi meja. Takole namreč dandanes pravijo psihologi, ki so uvideli, da permisivna vzgoja ne deluje: da otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene. Brez meja, brez doslednih pravil so otroci zmedeni. To se zgodi, če starši zamenjajo ljubeče vedenje s popustljivostjo. Razlika je tako v mejah: ljubeča vzgoja postavlja meje, popustljivost pa jih nima. Postavljanje meja torej ni namenjeno kaznovanju. Meje preprosto povedo, kakšne izbire so na voljo. Zato torej človek potrebuje pekel: ker potrebuje meje. Ker je treba vedeti, da vsega pač ne smemo, da so črte, ki jih ne smemo prestopiti, da so stvari, ki imajo za nas tudi hude posledice. Ne samo zaradi morale in etike, tudi zaradi sebe moramo imeti meje, da se ne prekurimo. Zatorej moramo razumeti, kako nekaj škodljivega je za vsakega človeka popustljivost, ki jo imamo tako radi, ker nas drži v udobju. Grožnja s peklom je zato na tem mestu izrazito pedagoške narave: kot izraz ljubeče pozornosti Boga, kot svarilo, da se lahko zgodi nekaj hudega. Lahko se zgodi, predvsem, če ne vemo, da se lahko. Ker je to pravzaprav pekel, hude posledice naše »svobode«, za katere nismo vedeli. Zato: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9,43) Da bo imel tudi hudič svojo mejo.
14.01.2025
Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako prisotnih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.
13.01.2025
Kot otrok sem rad igral tetris. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje, ko je šlo, bolj sta rastli tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila take čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v svoji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršen koli je že blok in kakor koli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomnita, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam treba čakati, da pride kaj boljšega, ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, ustvarjalnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le prožnejši glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
12.01.2025
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,15-16.21-22) Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, ali ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Vsi verni Judje so živeli v pričakovanju Mesíja, Maziljenca, tj. tistega, ki jih bo rešil. In mislili so, da je Janez Krstnik izpolnitev tega pričakovanja. Janez Krstnik je v puščavi ob Jordanu vabil k pokori in spreobrnjenju ter krščeval z jordansko vodo. Živel je preprosto in zelo asketsko. Oblečen je bil v kameljo kožo, hranil se je s kobilicami in divjim medom. Množice so prihajale k njemu in iskale nasvetov in rešitve, on pa jih je spodbujal k odgovornemu in pravičnemu življenju. To ga je navsezadnje stalo tudi življenja, saj ga je dal kralj Herod najprej zapreti v ječo, ker mu je Janez očital življenje z bratovo ženo, potem pa obglaviti, ko je Herodiadini hčerki Salomi, ob praznovanju svojega rojstnega dne, nespametno ponudil izpolnitev katere koli želje. Janez Krstnik je ljudi spodbujal z besedami starozaveznih prerokov in o sebi rekel, da je Glas-vpijočega-v-puščavi. Bil je Jezusov predhodnik in se ni čutil vrednega, da bi Jezusu odvezal jermen pri sandalih. On, ki je Glas-vpijočega-v-puščavi, pokaže na BESEDO (Jezusa Kristusa), ki krščuje s Svetim Duhom in ognjem. O Jezusu reče, da je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Torej je krotak kot jagnje in rešuje vseh bremen, tudi bremena greha. In ko Janez Krstnik oblije Jezusa z jordansko vodo, se je na Jezusa spustil Sveti Duh in zaslišal se je GLAS Očeta: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Jezusov krst je tudi spomin našega krsta, ko smo bili očiščeni vseh grehov in postali ljubljeni božji otroci. Vsi kristjani smo po krstu poslani, da postanemo glasniki Jezusa Kristusa in z odgovornim in pravičnim življenjem dajemo zgled vsem. Živimo tako, da bo imel Bog nad nami veselje. Gospod, naj nikoli ne preslišim tvojega glasu, naj doumem tvojo besedo in se veselim, da sem tvoj ljubljeni otrok!
11.01.2025
Če bi bil papež – in, joj, kar vidim zavijanje z očmi v določenem pobožnem ženskem samostanu, nekaj preveč resnih bogoslovcev pa je celo odložilo revijo iz rok, za kar se urednici iskreno opravičujem … je pa seveda res, da naklada zato ne bo utrpela škode – bi uvedel spremembe v Svetem pismu. Ne, nič vsebinskega, lepo vas prosim, saj sem vendar zapisal: če bi bil papež, in ne, če bi bil Bog, bi se pa malo poigral s kazalom in bi zaukazal, naj pri tiskanju Novo zavezo premaknejo na začetek, Staro zavezo pa za njo. A zakaj? Zato, ker se mi zdi, da velika večina tistih kristjanov, s katerimi tako ali drugače prihajam v stik, Sveto pismo bere (in dojema) kot roman. In ko se po napornem (in seveda dolgem) branju Stare zaveze končno prebijejo do Evangelijev, so že utrujeni in zato berejo površno, mnogim pa se celo zgodi, da zato ne dojamejo ne zapleta ne razpleta zgodbe. Zato se znova in znova vračajo nazaj, misleč, da so kaj zgrešili ali narobe prebrali, in tako mnogi ostanejo zataknjeni v Stari zavezi. Proti kateri nimam čisto nič, le da sem mnenja, da jo je treba brati pri »Luči, ki je prišla na svet.« (glej Jn 1,9) Da ne bo prehudega nesporazuma, naj za tista dva, tri bogoslovce podčrtam – nad sestrami sem žal že obupal –, da ne mislim dobesedno, temveč govorim o simboličnem, duhovnem zatiku in da se po svoji stari navadi, ki je ne le železna, ampak že kar zarjavela srajca, malo norčujem. Malo. Malo pa seveda mislim resno. Preprost primer: V prvem psalmu beremo, da je človek, ki se ne druži z grešniki, kot drevo, zasajeno ob vodnih strugah, in mu listje ne ovene in mu vse uspeva. Jasno! Najlaže je postaviti ograjo, plot ali zid in paziti, da ga grešni in neverni bližnjiki ne preplezajo, saj nas lahko že zgolj z dihanjem okužijo z miselnostjo tega sveta, ki mu ne in ne smemo pripadati. Najlaže je prejete talente zaviti v prtič in zakopati, kajti menjalnice in tržnice so – kako bi lahko bilo drugače - v rokah nevernih bližnjih. Naj skozi špranje v zidu ali čez plot gledajo našo travo, ki je seveda blagoslovljena in bolj zelena, njih pa naj se Bog usmili na sodni dan. Med tem pa se po Novi zavezi sprehaja Jezus, ki je psalmistovo logiko obrnil na glavo, saj se druži z grešniki, in v očeh tega sveta nikakor ni uspel, saj je »ovenel« in umrl na križu kot hudodelec, s katerimi se je družil in katere je prišel klicat. Pa ne le to! Če mi je všeč ali ne, Jezus se vedno znova ustavlja ob moji ograji, pred mojim plotom, pred mojim zidom in se ozira po bujno cvetočih vejah mojega drevesa, kjer sedim v svoji pravičniški krošnji in zviška gledam na druge, in mi govori: »Splezaj hitro dol! Tvoje drevo ne daje sadu!«
10.01.2025
Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Ob pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali in ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj zagotovo že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine, skuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi, s tem poskuša odstranjevati krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
09.01.2025
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje sklenemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde upravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo pri tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
08.01.2025
Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. • Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. • Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. • Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. • Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. • Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. • Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)
07.01.2025
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
06.01.2025
Za nami je adventni čas, za nami so božič, božična osmina, staro leto. Vstopili smo v novo leto, v leto 2025. Po naših cerkvah in po naših domovih imamo še vedno jaslice in božična drevesca. Na današnji dan, ki je praznik Gospodovega razglašenja, jaslicam dodamo tri kipce, dodamo tri kralje oziroma tri modre. Prišli so z Vzhoda, sledili so zvezdi repatici. Rodil se je Kristus – na drugi strani pa je vzšla njegova zvezda (Mt 2,2). Trije modri so se odločili, da ji bodo sledili. Pustili so se voditi Jezusovi zvezdi. Tudi v našem življenju so različne zvezde, luči, ki usmerjajo naše življenje. Papež Frančišek nas opozarja, da moramo sami izbrati, kateri bomo sledili. Obstajajo »utripajoče luči«, ki pridejo in gredo kakor mala življenjska zadovoljstva. Četudi so dobra, niso dovolj, saj so kratkotrajna in nam ne dajejo miru, ki ga iščemo. Potem so tu »zaslepljujoče luči« odra, denarja in uspeha, ki obljubljajo vse in takoj. So mikavne, a s svojo močjo slepijo in iz sanj o slavi privedejo v še bolj trdo temo. Modri pa nas vabijo, da sledimo »stalni in ljubeznivi luči«, ki ne zaide, saj ni od tega sveta – prihaja iz nebes in žari v srcu. Kako najti pravo luč življenja? Papež poudarja, da moramo slediti zgledu treh modrih, zgledu treh kraljev, ki so v evangeliju opisani kot tisti, ki so »vedno v gibanju«. Kdor namreč želi luč, izstopi iz sebe in išče, ne ostaja zaprt vase in ne gleda nepremično, kako se odvijajo stvari okrog njega, ampak se dejavno ključi v svoje lastno življenje. Življenje, posebej krščansko življenje, je stalna hoja, sestavljena iz upanja in iskanja. Je hoja, ki se – kakor tista pri modrih – nadaljuje tudi takrat, ko zvezda nenadoma izgine izpred oči. Na tej poti pa so tudi pasti, ki se jim je treba izogibati. Po papeževih besedah so to površinske in posvetne govorice, ki upočasnjujejo korak: muhavost egoizma, ki paralizira, luknje pesimizma, ki v past ujamejo upanje. Sveti trije kralji so prinesli darove – zlato, kadilo in miro. Tudi mi smo poklicani, da prinesemo svoje darove v svet: svoje talente, dobroto, čas in ljubezen. V luči tega praznika smo povabljeni, da prepoznamo svojo zvezdo, svojo pot in svoje poslanstvo v tem svetu. Spomnim se misli Viktorja Frankla, avstrijskega psihiatra in avtorja, ki je zapisal: »Ni na nas, da sprašujemo, kaj je smisel življenja. Življenje nas sprašuje – in mi mu odgovarjamo s tem, kar delamo in kar smo.« Naj bodo dnevi, ki so pred nami, polni te svetlobe in usmerjeni k pravim vrednotam. Sledimo zvezdi, ki nas vodi k resnični sreči – k Bogu, ki prihaja, da bi bil Emanuel – Bog z nami.
05.01.2025
»V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« To je znameniti stavek začetka Janezovega Evangelija. Gre namreč za vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je obstajalo pred začetkom sveta, kaj se je svetlikalo, še predno se je porodil naš svet, ki je vendar poln zagonetnosti, lepote in presenečenj? Ali kot danes govorimo, kaj je bil tisti »božji delec«, iz katerega se je vse rojevalo? Je sploh mogoče seči še onkraj samega začetka in biti navzoč v sami Neskončnosti, ki človeka popolnoma presega? Judje so bili prepričani, da je pred nastankom sveta že bivala Thora, se pravi, da je v Bogu od vekomaj postava, zato je tudi človek poklican, da s pravičnim življenjem prihaja nazaj k Bogu ter prek etične pokončnosti seže prav tja do večnosti, do same neskončne Besede. Stari Grki so bil prepričani, da je ta Beseda iz večnosti modrost, zato je treba razmišljati in prek modrovanja seči v neskončnost. Grški krščanski misleci pa so opazovali ta svet, občudovali njegovo lepoto in skupaj z velikim Platonom zatrjevali, da je mogoče seči v začetke sveta, če ljubimo čisto Lepoto. Toda znova smo v zagati, kajti takoj se vprašamo: kaj pa je tisto Lepo, najlepše, ki bi nas popeljalo k samemu začetku sveta in bi nam pomagalo zaživeti večnost že na tem svetu? Gotovo večna lepota odseva v etični čistosti ali v velikem moralnem junaštvu. Prav tako so čistost misli, skladje razuma in reči lepota, ki nas osvaja. Toda renesančni misleci so poudarjali, da je vrhunec ustvarjalnega duha v glasbeni lepoti. Zametke takšnih idej najdemo že v Svetem pismu in tudi pri cerkvenih očetih. To bi pomenilo, da bi bila najvišja Beseda, ki se razkriva kot Božja modrost in dobrota, sama glasba. Potem bi lahko rekli, da dobri in modri Bog ustvarja svet z najlepšimi melodijami. Iz njegove nežne in ljubeče glasbe se rojeva svet, svet poln lepote in harmonije. Sozvočje človeka z vsem stvarstvom izražajo najlepše melodije, ki nas popeljejo v večnost, kjer nas pričakuje Bog, v katerem je že odnos z Besedo, Besedo skladja, sozvočja in nežnih melodij. Zdaj razumemo, zakaj smo ob preprostih božičnih melodijah razneženi, zakaj se nam ob prepevanju Svete noči čas ustavi, zakaj imamo občutek, da se nam božična skrivnost v harmoniji svete družine, iskanju smehljaja otroka, v sozvočju z vesoljem, ki ga prinašajo Modri z Vzhoda, razkriva večna Lepota. Naj nas nežnost teh nebeških melodij spremlja skozi vse leto, ki je pred nami.
04.01.2025
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – in to skozi jezik. Svetim knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici, razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« Lepota velja v islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepo, ali v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele prek lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Oblike koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporedje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjuje skoraj do magičnega učinka. Med številnimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakor koli že, nedvomno drži: estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu.« Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar nista potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
03.01.2025
Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!
02.01.2025
Upanje mora imeti vsak človek. Na začetku leta upamo, da se bo kaj izboljšalo, v našem osebnem življenju, v družbi. Avtorica ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl govori o tem očutenju upanja.
01.01.2025
Ob novem letu si zaželimo srečo. Toda kaj je pravzaprav sreča? Kako osrečiti človeka? Katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan nas bo s premišljevanjem o sreči v Duhovni misli uvedel v mlado leto.
31.12.2024
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
30.12.2024
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
29.12.2024
V času študija v Rimu sem se z vlakom vračal domov. Bil sem utrujen po izpitih in želel sem si miru. Zato sem na polico v kupeju postavil dve knjigi, kot da bom bral. Ena od njih je bila slovenska. V kupeju sem se znašel še z dvema nogometašema in orožnikoma. Tik preden vlak krene, vstopi v kupe mlado dekle. Pove, da je pravkar diplomirala na igralski akademiji in sede. Eden od nogometašev, ki je bil doma ob meji, je opazil slovensko knjigo. Ko je dekle izvedelo, da sem Slovenec in da kot duhovnik nadaljujem študij v Rimu, se je začela pogovarjati z menoj. Govorila je o svoji babici, Slovenki, ki se je iz čiste ljubezni poročila z Italijanom in se preselila k njemu. Dekle je zelo ganilo, kako je skrbela za bolnega in onemoglega dedka. Babica je bila zelo dobra, verna. Držala se je vseh cerkvenih predpisov. Dlje časa je dekle potem govorila, kako je cerkveno učenje o zakonu in družini popolnoma zastarelo in neživljenjsko. Nestrinjanje je kar bruhalo iz nje. Pravo babičino nasprotje pa je bila dekletova mama. Ta ni bila zvesta možu pa tudi svoji hčerki ni stala ob strani in je ni razumela, ko ji je bilo najhujše. Do solz jo je pripeljala ta pripoved. Babica ji je stala ob strani, mama pa nikakor ne! »In sedaj,« je sklenilo dekle svojo pripoved, »ne grem k mami, ampak k babici, ker me je vedno razumela.« Tiho sem poslušal njeno življenjsko izpoved, nato sem ji dejal: »Poglej, ti greš sedaj k babici. Zavetja ti ne bo ponudila mama, ampak babica, ki se je držala krščanskega učenja o zakonu in družini!« Dekle je samo tiho prikimala. Na vsak praznik sv. družine se spomnim na to dekletovo pripoved. Zavetje ji je ponudila družina, osnovana na krščanskem nauku in ne družina, osnovana na nekrščanski ali celo protikrščanski miselnosti. V življenju sem srečal veliko srečnih ljudi, ki so izšli iz srečnih in urejenih družin. Srečal pa sem tudi veliko nesrečnih ljudi, ki so rasli v neurejenih družinah. Po nekaterih raziskavah je med mladimi največja vrednota urejena družina. Ne dvomim. Ni lepšega, kakor rasti v urejeni in ljubeči družini. Pozabljamo pa, da je osnova taki družini trden in ljubeč zakon, sklenjen pred Bogom. Zanimivo, da hrepenimo po sreči v družini, ne izpolnimo pa osnove za srečo v njej. Morda danes, ko je veliko neurejenih družin, mnogi ljudje mislijo, da je urejena in ljubeča družina nemogoča. Toda ne, je mogoča! Bog stoji ob strani družini in jo varuje, če ga prosimo za to. Na današnji praznik, ko se ustavljamo ob zgledu lepe in urejene družine, pa ne pozabimo na družine, kjer vladata trpljenje in nerazumevanje. Tudi ljudje iz takih skupnosti so Bogu dragoceni, saj njegova ljubezen nikogar ne izključuje.
28.12.2024
Kako to, da o enem izmed največjih dogodkov, ki že dva tisoč let navdihuje človeštvo v knjigi vseh knjig, poročata samo evangelista Matej in Luka? Njuno poročanje je kratko in suhoparno. A dovolj jasno, da sporočilo, ki so ga v svet razposlali ubogi pastirji, še danes odmeva: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10–12) Marija in Jožef sta se na poti v Davidovo mesto – Betlehem – morala zateči v preprost hlev in svojega prvorojenca položiti v jasli. Nad mlado družino je bdel le modri svod neba. Družinsko harmonijo so kmalu zmotili pastirji, ki so se najprej ustrašili Gospodovega angela in množice nebeške vojske, nato pa postali najpomembnejši glasniki dogodka, ki nas še vedno vznemirja in straši. Tako zelo, da se množice, vernih in nevernih, za nekaj trenutkov ustavijo kot modri z Vzhoda, ki so »padli predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,11) Na naših domovih in v cerkvah bomo danes težko našli borne jasli. Preproste slovenske jaslice, narejene iz lepenke, in jaslice, izrezljane iz mehkega lesa, ter bogkov kot in pod njim sveta družina danes živijo samo še v etnografskih muzejih in spominih starejših. Začetnik jaslic, takšnih, kot jih poznamo, je sveti Frančišek Asiški. V gozdu blizu mesta Greccio [izgovori Grečo] je dal narediti jaslice, s slamo postlane, na sveti večer pa je pripeljal tudi oslička in vola, da je vse spominjalo na noč, ko je bil rojen Jezus Kristus. Jaslice si je prišlo ogledat veliko ljudi – množice menihov iz bližnjih samostanov in ljudje iz okolice. Ko so si revni pastirji, prestrašeni zaradi Gospodove svetlobe, opomogli, so nemudoma zapustili svoje črede in se podali v Betlehem. Ko so se vrnili domov, so na poti vsem, ki so jih srečevali, pripovedovali o tem, kar so slišali in videli. In kako danes odmeva sporočilo o Gospodovem rojstvu? Na plitvi ravni že vemo. Kaj pa, če bi se poglobili in začeli razmišljati? Če bi v tem trenutku lahko zajahali kamelo in se odpravili na dolgo pot, da bi se poklonili Novorojenemu, kaj bi vzeli s seboj? Večina od nas v tem jutru verjetno ne premore zlata, ki pomeni popolnost, in bi se mu bili pripravljeni odreči. Prav tako ne mire – dišeče smole tropskih dreves. Mogoče premoremo kadilo, ki simbolizira prisotnost Božjega duha. Ne, ni nam treba imeti ne zlata, ne mire in kadila, še najmanj enogrbe ali dvogrbe kamele, da se podamo do bornih jasli. Ko bomo padli, pokleknili ali pa samo tiho stali pred kupčkom slame in razigranim otrokom, moramo sporočilo božiča najprej prepoznati sami, šele potem lahko postanemo glasniki tudi mi.
27.12.2024
Lepo pozdravljeni, spoštovani poslušalci in poslušalke današnje Duhovne misli! Na sveti večer je papež Frančišek z odprtjem svetih vrat v baziliki sv. Petra v Rimu katoliško Cerkev povedel v novo obdobje, v praznovanje jubilejnega leta 2025, ki nam prihaja naproti s sporočilom upanja in nas vabi, da se odpravimo na svetoletno pot kot romarji upanja. To, da smo romarji, je naša resničnost. Vse ustvarjeno je namreč na poti, od prve svetlobe, ki je nastala po besedi Stvarnika, pa do tedaj, ko bo vse dopolnjeno, ob koncu časov. Vprašanje pa je: kakšni romarji smo danes? Kaj nosimo v srcu, ko hodimo po različnih poteh življenja? Biti romarji upanja. Ob prazničnih voščilih marsikdo doda: »Samo da bo zdravje!« In če ga ne bo? Kako naj upamo, ko nas doletijo bolezen, brezposelnost ali pa divji ritem življenja, neobvladljivi otroci? Kako lahko vsi skupaj zremo v prihodnost z upanjem, ko v svetu vedno bolj vladata nasilje in diskriminacija ter se vedno pogosteje slišijo napovedi nove, še večje vojne? Ko apostol Pavel govori o upanju, nam ne ponuja poceni tolažbe, ampak ga utemelji na ljubezni, na Kristusovi ljubezni. Čeprav te dni v jaslicah vidimo novorojenega Kristusa, ne smemo izgubiti izpred oči celotne zgodbe odrešenja, ki smo je po tem Božjem otroku deležni. Učlovečenje edinorojenega Božjega Sina je bilo začetek poti, ki ga je pripeljala do smrti na križu. Kot Bog v to ni bil prisiljen, ampak je tako življenje sprejel iz ljubezni do vsakega od nas, da bi nam pokazal, kako dragoceni smo mu, kako zelo si želi, da bi bili vsi deležni njegovega, Božjega življenja. Ta svobodna ljubezen je bila namreč prvi pogoj, temelj čisto novega upanja: Kristus je bil obujen od mrtvih in naše upanje je Vstali Kristus. Ko smo s krstom življenjsko zraščeni z Njim, postane vstajenje tudi naša moč in naše upanje, saj je od tedaj »ljubezen izlita v naša srca po Svetem duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), kot pravi apostol Pavel v Pismu Rimljanom. Tu je sidro naše življenjske barke, ki se ziblje na valovih življenja. Božja ljubezen do nas je tako zvesta, da nas nič in nihče ne more odtrgati od nje: ne stiska, ne nadloga, ne preganjanje, ne lakota, ne nagota, ne nevarnost, ne meč (prim. Rim 8,35). Kristus je osmislitev vsakega nesmisla, naseljenost vsake praznine, On je »Upanje, ki ne osramoti« (prim. Rim 5,5). Odsev tega edinega resničnega upanja pa lahko drug v drugem prižigamo z ljubeznijo, s preprostimi dejanji pozornosti, odpuščanja in medsebojne pomoči, s katerimi pokažemo, da nam je bližnji pomemben in dragocen. Upanje se namreč rodi iz ljubezni.
Neveljaven email naslov