Suggestions
No search results.
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
Search results
No search results.
Search results
Search results
Search results
Search results
2125 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
10.03.2025
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.
10.03.2025
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.
10.03.2025
Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.
07.03.2025
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili "smešno tragedijo" James Brown je uporabljal navijalke – leta 2022 jo je napisala francoska avtorica Yasmina Reza, ki sodi med najpogosteje uprizarjane sodobne avtorje. Igro je prevedla Alenka Klabus Vesel, režirala je Jana Menger. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Yasmina Reza: James Brown je uporabljal navijalke Smešna tragedija (James Brown mettait des bigoudis, 2022) Prva slovenska uprizoritev Premiera: 6. marec 2025 Prevajalka in dramaturginja Alenka Klabus Vesel Režiserka in koreografka Jana Menger Oblikovalec prostora in svetlobe Borut Bučinel Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj in korepetitor Laren Polič Zdravič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka dramaturginje (študijsko) Blažka Gantar Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Saša Pavlin Stošić k. g., Ajda Kostevc k. g., Filip Samobor Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/james-brown-je-uporabljal-navijalke/
07.03.2025
Peti september je film o tragičnem terorističnem napadu na izraelske olimpijce v Münchnu leta 1972. Žanrsko je napeta srhljivka in zgodbo poda iz perspektive uredniške ekipe ameriške televizijske mreže ABC, ki je prenašala olimpijske igre. Gledalec je, če nima zgodovinskega znanja, popolnoma omejen z informacijami, ki jih imajo na voljo v olimpijskem studiu. Osrednji lik je režiser prenosa, ki bi moral bedeti nad usklajevanjem in komentiranjem športnih dogodkov, zdaj pa je pahnjen v kaotičen in nenehno spreminjajoč se položaj, v katerem so ogroženi tako njegovi sodelavci kot tudi moralna načela. Ta so namreč nenehno v ospredju debat med režiserjem, urednikom in preostalimi sodelavci. Ali je moralno živo prenašati ugrabitev? Ali s tem legitimiziramo teroriste in propagiramo njihova dejanja? Kaj storiti, če začnejo ubijati talce? Ali lahko pravočasno ustavimo prenos ali bodo svojci talcev na nacionalni televiziji videli, kako jim morijo sinove in može? In seveda, ali s prenosom ogrožamo varnost talcev in onemogočamo nemško policijo? Odgovor na zadnje vprašanje je pozitiven. Nemški policisti so morali prekiniti reševalno akcijo prav zato, ker so v olimpijski vasi spremljali prenos mreže ABC, ki je zaradi lokacije studia lahko s kamero pokrivala dogajanje. Film pokaže nelagodje in paniko glavnih oseb, ko se tega zavedo, a kmalu brez kančka oklevanja zvali krivdo za ta incident in tudi končni razplet na pleča nemške policije. Zaradi zapletene delitve oblasti v državi po drugi svetovni vojni je bila namreč za odziv odgovorna münchenska policija, ki za to ni bila ne usposobljena ne opremljena. S tehničnega gledišča je film izjemno posnet. Nemški režiser Tim Fehlbaum se je izkazal z obvladovanjem filmskega medija, ko je kompleksno zgodbo prikazal z ljudmi v studiu in posnetki, ki jih zbirajo – in med njimi je uporabljenih veliko arhivskih posnetkov mreže ABC iz dneva tega dogodka. Fehlbaum je predtem posnel le dve postapokaliptični akcijski drami, a z aktualnim filmom dokazuje, da lahko v prihodnje od njega še veliko pričakujemo. Film je bil nominiran za oskarja za izvirni scenarij, zaslužil pa bi si tudi še kakšno drugo nominacijo, na primer za montažo in igro. Še posebno pozornost vzbuja John Magaro, ki smo ga nazadnje videli predlani v izjemni romanci Pretekla življenja. Pri filmu, kot je Peti september, se ni mogoče izogniti primerjanju z aktualnimi dogodki, predvsem z izraelsko vojaško agresijo nad Palestino, ki se je prav tako začela z ugrabitvijo. Film tukaj ubere zanimiv pristop, saj se skoraj popolnoma izogne izraelsko-palestinskemu vprašanju in vzrokom za bližnjevzhodni konflikt, temveč z osredotočenjem dogajanja na televizijsko ekipo v Münchnu tudi fokus zgodbe prenese na globalno razumevanje teh tem in novinarsko usmerjanje pozornosti v njih. In ravno tako kot brez sence dvoma zvali krivdo za smrt talcev na nemško policijo, film zvali krivdo za našo percepcijo tega konflikta na medije. Čeprav so junaki filma in poldrugo uro navijamo zanje, je ABC-jeva ekipa tista, ki poročanje o delikatni politični temi spremeni v srhljivko, ki jo spremljamo živo, ko se še dogaja, in s tem prestopi mejnik v sodobno hiperinformacijsko dobo. (Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše)
07.03.2025
Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)
03.03.2025
Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.
03.03.2025
Piše Milan Vogel, bereta Renato Horvat in Eva Lonygka Marušič. Slovensko etnološko društvo si poleg Glasnika, ki izide vsakega četrt leta, v svoji Knjižnici vsako leto ”prizadeva izdajati publikacije, ki odslikavajo široko polje sodobnega etnološkega in kulturnoantropološkega raziskovanja ter hkrati odražajo raznolikost tematik, pristopov, lokacij in drugih osišč vede,” je v uvodu zapisala urednica zbirke Ana Svetel. Tako so izšle različne tematske monografije ni tudi zborniki posvetovanj. Največ jih je s posvetov Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo, zadnji v zbirki pa je nastal po mednarodnem posvetu Borovo gostüvanje, Blochziehen, rönkhúzás 26. in 27. septembra 2022 v Monoštru na Madžarskem. Zbornik Vleka ploha in poroka z borom. Pustni šegi v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem so uredile Marija Kozar Mukič, Mojca Ravnik in Nena Židov. Pri organizaciji posveta so poleg Slovenskega etnološkega društva sodelovali tudi Slovenski etnografski muzej kot slovenski koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Inštitut za narodopisje ZRC SAZU in Zveza Slovencev na Madžarskem. Na simpoziju naj bi raziskovalci predstavili svoje raziskave in nove ugotovitve o dveh najpogostejših pustnih šegah, ki ju poznajo skoraj po vsej Evropi, nekatere sledi po vodijo kar globoko v zgodovino. Organizatorji so skušali izvedeti več o izvoru, starosti ter razvoju vleke ploha in poroke z borom, o izvoru borovega gostüvanja, ki se je, kot pravijo urednice ”do danes pod tem imenom ohranilo v Prekmurju in Porabju, ter o povezavi te šege z mnogo širše razširjeno vleko ploha.” Posvet naj bi dopolnil ugotovitve prvega poročevalca o tej šegi v Prekmurju Borisa Kuharja, ki mu je o borovem gostüvanju med obema vojnama pripovedoval domačin Franc Bükvič. Vse tudi po tem zborniku ni povsem jasno, Bükvičeve pripovedi pa so droben, a avtentičen podatek ..., ”ki neposredno nakazuje vpliv stikov med prebivalci sosednjih pokrajin na razvoj teh šeg in nas opozarja, da bi morali bolje poznati prepletanje različnih kulturnih tradicij v načinu življenja prebivalcev na teh območjih”. Borovo gostüvanje kot šega poročitve dekleta ali fanta v vasi, kjer ni bilo nobene poroke, kar naj bi bilo sramota, ki jo je treba popraviti, je znano v Prekmurju in Porabju, vlečenje ploha pa je razširjeno vse prek Gradiščanske, Štajerske in Koroške na obeh straneh meje do Gorenjske in Kanalske doline. Oblike se med seboj razlikujejo, osnovni namen pa je enak: ohraniti rodnost in s tem življenje. Nosilci šege so različni, od fantovskih družb do društev, največkrat gasilskih, ki jim je to pomemben finančni vir. Šega se ne dogaja vsako leto, marveč le takrat, ko ni bilo prave poroke. Urednice so bistvo raziskav strnile takole: ”Prispevki pričajo o izredni pestrosti tradicije vleke ploha in poroke z borom, njeni regionalni raznovrstnosti, prilagodljivosti na socialne in zgodovinske okoliščine ter njeni vlogi v življenjih posameznikov in skupnosti. Zbornik na novo osvetljuje njun izvor in razvoj ter postavlja tudi mnoga nova vprašanja. Neposrednega odgovora na izhodiščno vprašanje o tem, kaj je Franc Bükvič videl na avstrijskem Štajerskem (nanj se namreč sklicuje B. Kuhar, op. MV), sicer nimamo, a na podlagi bogatega gradiva in spoznanj s posvetovanja v Monoštru bo odgovor na to in še mnoga druga vprašanja lažje najti. Upamo in želimo, da tudi v prihodnje v mednarodnem krogu raziskovalcev.” Dva prispevka sta namenjena nesnovni dediščini. Avstrijsko obravnava Cristina Blasetto, Nena Židov in Anja Jerin pa sta avtorici prispevka o vpisu šeg v Register nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji, v katerem jih je bilo do oktobra lani od 123 enot kar 14 povezanih s pustno dediščino.
03.03.2025
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Z Dnevnikom čuvaja nas Esad Babačić zapelje v svoj svet, v katerem se bogato prepletajo glasba, šport in poezija, področja, na katerih se je tudi sam preizkušal, ki so ga pritegovala, očarala in pozneje usmerjala njegovo pot novinarja, pesnika in esejista. Njegova umetniška žilica zmore zvesto prenesti njegovo strast do športa, panka in uglasbenih besedil, iz katerih citira najbolj udarne verze, medtem ko svoje, izvirne, spretno umešča med dnevniške zapise. Teksti, datumsko zamejeni, so prodorna premišljevanja o številnih vidikih preteklih in aktualnih stanj in dogodkov, tudi poročanja iz časov vojne za Slovenijo, ko še ni bilo povsem jasno, kako se bodo delitve in sovražnosti razvijale. Kritike, ki letijo na nedomišljene gradbene posege v Ljubljani, kot je na primer kolos Šumi, pa na odnos do pisateljev – lenuhov in delomrznežev, po prepričanju garaške večine – so bolj trpke kot neizprosne. Najgloblje pa segajo spomini. Stanja duha, kot sta melanholija in depresija, pa tudi samota in odtujenost, ki imata različne obraze, tudi v dvojini, opisuje skozi lastno izkušenjsko perspektivo in skozi zgodbe bližnjih, katerih usode so se ga boleče dotaknile. Nikakor pa ni mogoče prezreti zanj značilnih humornosti in ironije, s katerima se kaže njegova iskriva vitalnost. Ta je najbolje izražena v zapisih o lenobi, njenem aristokratskem dostojanstvu in potrebi, da bi pravico do lenobe uzakonili skupaj z univerzalnim temeljnim dohodkom. Ko nas Babačić ujame v preplet znanih pankerjev in športnikov, med naslove filmov, obraze igralcev pa tudi anonimnih sopotnikov v življenju, se zdi, da smo priča neusahljivi komunikaciji med pisateljem in njegovimi idoli, ki jih zvesto oživlja, ko z živim občudovanjem in brez kančka zavisti obuja njihove najboljše stvaritve. Otrok iz migrantsko-delavske družine, katere življenje se je začelo v kleti hiše na Streliški ulici v Ljubljani, je preselitev v stanovanje z balkonom na Vodmatu doživel kot vzpon na družbeni lestvici. Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom. Življenje na igrišču med bloki, kjer je domišljijo buril že skromen drog za stepanje preprog, ki je postal igralo in preizkusni test vzdržljivosti, je bistrim otrokom usmerjalo pot v samostojnost. Sami so si izmišljali igre in pravila zanje, in čeprav med novo elito blokovski otroci tudi danes veljajo za manjvredne „lidlčke“, je med njimi, ki se še družijo in igrajo med bloki, veliko takšnih, ki si znajo svoj položaj v skupini, pa ne le na dvorišču, izboriti sami, brez pomoči staršev in odvetnikov. Pa tu niso mišljeni nasilneži in kriminalci in ne tolpe, za katere velja prepričanje, da se prav tam oblikujejo. Poreklo in usodo staršev avtor zapisuje skoraj neopazno, z nekaj trpkosti, gorak pa je do položaja proletariata v osemdesetih letih. Ko se zdi, da je Babačić izčrpal že vse teme, v drugem delu knjige Dnevnik čuvaja sledi nadaljevanje v obliki pisem med njim in občudovalko, ki mu v pismu izrazi priznanje za kolumne. Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod. Maja, kot je ime dopisovalki, postane nekakšen odsev v ogledalu, ki dobiva čedalje jasnejše obrise, njun odnos skozi pisma postaja izpolnjujoča dvojina, o kateri sta vsak zase in skupaj veliko razmišljala, jo interpretirala in ji podeljevala različne pojavne oblike, seveda ne v slovničnem pomenu. Knjiga Dnevnik čuvaja ne prikazuje zaporedja nekih dogodkov, to je zbir fragmentarnih spominov in razmišljanj, ki se včasih ponavljajo, na novo vrednotijo in osvetljujejo, a so vendarle strnjeno pričevanje o življenju tukaj in zdaj z vsemi danostmi iz preteklosti. Pričevanje, ki je verodostojno, občuteno in odkrito, zato je branje te knjige preprosto užitek.
03.03.2025
Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.
28.02.2025
Queer je posnet po istoimenski literarni predlogi Williama S. Burroughsa, tragičnega ameriškega popisovalca globokih plasti zavesti in simbolnih svetov, do katerih se je pogosto dokopaval ob pomoči substanc. Zgodnjega bitnika, ki je pisal o življenju na poti, gejevskih odnosih, Južni Ameriki in Maroku, pisatelja, ki je ubil ženo, ko je streljal v kozarec na njeni glavi. Zgodba govori o odnosu med ameriškim gejem in odvisnikom od drog Williamom Leejem ter mlajšim Američanom Allertonom, ki ga sreča v mehiškem baru, na sceni, kjer se gibljejo razni priseljeni boemi in marginalci. Gre za pogost motiv zahodne književnosti 20. stoletja, ki pa navadno ne preizprašuje kolonialnih in razrednih odnosov med priseljenci in domačini, na ozadju katerih zahodnjaki odigravajo svoje osebne drame. Film zvesto prenaša posebno atmosfero in simboliko Burroughsovega pisanja v nov medij. Da bi ustvaril retro potujitev dogajanja, uporablja stare načine snemanja filmov, s pomanjšanimi modeli stavb in vozil z zamejenimi scenami, ki se slikajo na oknih notranjih prostorov, predvsem barov. Obenem pa tovrstne vizualne retro elemente v povezavi s staromodno filmsko glasbo kombinira s sodobno glasbo, ki je mešanica posebej ustvarjenih del Trenta Reznorja in kanoniziranega alternativnega rocka. Tako premeša naš občutek za resničnost, kot to uspeva tudi Burroughsovemu pisanju, potem pa nas povede v tesnobne notranje prostore, opremljene s tipičnim pohištvom tistega časa, ki nato preraščajo v še tesnobnejše sanjske in simbolne svetove, polne raztelešenj, prelivanj teles in podobno. Vzporednice s Cronenbergovim filmom Goli obed, prav tako posnetim po Burroughsovem besedilu, in njegovo siceršnjo estetiko so pri tem neizogibne. Čeprav film estetsko ni popolnoma izviren, pa je glede tega vseeno precej prepričljiv. William in Allerton se spustita v zapleten partnerski odnos, ki ga raziskujeta na potovanju po Južni Ameriki. Mnoge scene so skoraj gledališke, pa naj se dogajajo v zdravniških ordinacijah, hotelskih sobah ali omenjenih barih. Igralci zvesto poudarjajo manierizme ljudi iz petdesetih oziroma časa modernistične kulture, kakršne prepoznavamo v starih filmih ali pri starejših ljudeh. Odnosi so na prvi pogled površinski, utopljeni v neobveznost boemskega življenja, vendar njihova nevrotičnost razkriva globlje potrebe. Te se intenzivno prikažejo v avtentičnih prizorih spolnosti in jemanja drog, pa tudi nežnosti, ki si jo lika izkazujeta. Ta je poudarjena, ko mlajši partner skuša starejšemu pomagati prebroditi hudo abstinenčno krizo. Vsa stanja izjemno dobro upodablja Daniel Craig z eno najboljših vlog zadnjih mesecev. Ko se par odpravi na odrešilno pot v džunglo, da bi prek ajuhaske odkril resnico o samem sebi, se psihedelija podkrepi. Tu in tam zaide tudi v pretiravanje, ki lahko v ciničnih, posthipijevskih in vedno treznejših časih naleti na privzdignjeno obrv. Vendarle pa se film, preden bi se odpeljal v ekshibicionistični nepovrat, z mističnim kvantnim preskokom konča v izjemno globokem eksistencialnem doživetju samote sodobnega (zahodnega) človeka.
24.02.2025
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«
24.02.2025
Piše Katja Šifkovič, bere Sanja Rejc. Velikan slovenske proze in poezije Feri Lainšček je naposled zaključil svoje veliko delo, trilogijo kurjega življenja: pastirja, jajca in fizike, ter s tem zaokrožil svojo veliko nalogo – povedati in zapisati nekaj tehtnega o svojem življenju. Osredotočiti se želim predvsem na megalomansko preprostost, s katero mu je ob zavedanje, da pomnjenje laže, uspelo zapisati dušo nekega časa, surovost družinskih odnosov, melanholijo pozabe in predvsem zgodovino nekih ljubezni. Če se avtor v prvem romanu Kurji pastir vrača v preteklost, da bi razumel, kako so ga potlačeni spomini na mladost zaznamovali v odraslosti, se v drugem delu, Petelinjem jajcu, kot starejši fant sprašuje o smislu življenja, tujosti, ujetosti in sreči. Povest dobi nadaljevanje v zadnjem delu trilogije, v Kurji fiziki, kjer Lainšček obračuna s spominom na starše, sestro in revščino, predvsem pa s kolektivno in neustavljivo željo po boljšem življenju, ki je vodila odločitve, tudi če so pogosto vodile le k žrtvovanju. Tudi ta roman beremo skozi oči našega protagonista, ki se mora že na začetku soočiti z očetovo odločitvijo, da bo zgradil novo hišo. Večjo, boljšo, v kateri bodo imeli vsi več prostora. Oče se poda na lov za najboljšim delavcem, sestro pošljejo na delo v sosednjo Avstrijo, mali Ferek pa je ujet med očetovo željo, da bi bil sin bolj uporaben, in materino ljubeznijo, ki sinu ves čas želi zagotoviti, da jim ne bo šlo vedno za nohte. Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati. Velik del avtoritete romana izhaja iz tega, da je Lainščku uspelo preseči žanr avtobiografije, ga pretresti in obrniti na glavo. Iz Ferija Lainščka je zato tokrat padel romaneskni portret intimne človeškosti posameznikov, ki si prizadevajo izbojevati si svoj prostor v svetu. Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec. Zdi se, da Lainšček tega romana ni pisal s pozicije velikana slovenske literature, temveč s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine. Obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka. Branje romana Kurja fizika je zato nujno, ker ponuja več kot le zgodbo. Ponuja nam pogled v človekov obstoj skozi nekakšno izkrivljeno in razkrivajočo lečo. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno ponovno interpretirati. Bistvo te trilogije pa niso le besede na papirju, ampak doživljanje življenja več razsežnosti – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za bralce jih je Lainšček prijazno filtriral skozi objektiv nekoga, ki vidi onkraj konvencionalnih meja.
24.02.2025
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.
21.02.2025
Pablo Larrain je v svoji dosedanji karieri ustvaril že več odličnih del – med temi je meni najljubši satirični Klub, film o skupini nekdanjih duhovnikov, ki skupaj z redovnico, neke vrste oskrbnico, živijo v odročni hiši na čilski obali, kjer naj bi se kesali za svoje pretekle grehe. Larrain ima izjemen čut za prikaz človeške narave z vsemi posebnostmi in čudaštvi vred, kar je dokazal tudi v filmih, v katerih je obravnaval življenja slavnih žensk, na primer Jackie Kennedy in princese Diane. Na preteklem filmskem festivalu v Benetkah pa je prvič pokazal svoj film o eni izmed najbolj izjemnih umetnic opernega sveta, Marii Callas. Zdaj se film vrti tudi pri nas. Takole je Larrain razložil, zakaj se je lotil zgodbe o Marii Callas: »Zakaj pa ne? Že od malih nog sem bil oboževalec opere in Marie Callas. Vedno me je presenečalo, da je tako malo filmov o operi in opernih pevcih. Nekaj jih sicer je, ampak malo, če pomislimo, kako zanimiva je opera kot umetnostna zvrst. In tako sem dobil zamisel, da bi posnel film o verjetno najboljši pevki vseh časov, ki je imela zelo lepo in obenem zelo težko življenje.« Vlogo Marie je odigrala Angelina Jolie, ki se je za film morala naučiti petja. Potem so naredili preplet njenih pevskih vložkov in izvirnih arij operne dive. Kaj je zanjo merilo, da je zadovoljna s svojo vlogo? »Iskreno povedano, so merilo, ali sem vlogo izpeljala dovolj dobro, oboževalci Marie Callas in vsi tisti, ki ljubijo opero. Strah me je bilo, da bi jih razočarala. Lepo je tudi, če dobiš dober odziv ljudi v filmski industriji, ampak srčno sem si želela, da ne bi razočarala ljudi, ki to pevko obožujejo in jim veliko pomeni. Ko sem ustvarjala vlogo, mi je resnično prirasla k srcu, zato ji ne bi želela narediti slabe usluge.« Angelina Jolie pa v vlogi operne dive, čeprav je vanjo očitno vložila veliko truda in predanosti, nekako ne zaživi najbolje. Kot je nekoč povedal mehiški cineast Alejandro Gonzáles Iñárritu, je že v osnovi izziv v neko vlogo postaviti nekoga zelo slavnega, ne da bi gledalci v njem videli predvsem njega samega in ne osebe, ki jo naj bi upodobil. To je povedal v kontekstu komentarja, da je v svoj film Babel zasedel Brada Pitta, nekdanjega soproga Angeline Jolie. Žal v filmu Maria Angelino Jolie gledamo predvsem kot Angelino. Pri tem ne pomaga niti ugotovitev, da je scenarij pravzaprav zelo dober – napisal ga je Steven Knight, ki ga med drugim poznamo po filmu Locke. Zgodba Marie se osredinja na kratek izsek iz življenja dive, na njeno zadnje življenjsko obdobje. Umrla je leta 1977, stara komaj 53 let, in je živela ločeno od zunanjega sveta, samo s kuharico in osebnim pomočnikom, ki sta bila obenem (kar je tudi eden od poudarkov filma) pravzaprav njena družina proti koncu njenega življenja. Film Maria je vizualno razkošen. Poudarek je na prikazu psihičnega in fizičnega zloma velike umetnice. Prek fiktivnega intervjuja dobimo vtis o pevkinem doživljanju sveta. Zgodba nakaže nekaj ključnih trenutkov v njenem življenju, ki jih vzporeja z operami, v katerih je nastopala. Melodramatični, lahko bi rekli operni naboj, se filmu prilega prav zaradi teh vzporednic. Edina težava, ki pa jo težko prezremo, je na žalost izbor osrednje igralke.
21.02.2025
Pri vsaki še tako uspešni in priljubljeni filmski franšizi se prej ko slej pojavi vprašanje – koliko časa še? Kako dolgo bodo ustvarjalci še lahko gledalcem ponudili nekaj novega ali pa vsaj starega na svež način oziroma kdaj bodo prešli tisto tanko mejo med še enim posrečenim nadaljevanjem in med pogrevanjem preteklih uspehov? Za franšizo Bridget Jones se zdi, da je bila ta meja tretji film iz leta 2016, ki je vsebinsko zelo koherentno – kolikor se to besedo sploh da uporabiti v povezavi z vedno rahlo raztreščeno, a izjemno simpatično Bridget – pripeljala zgodbo do srečnega konca. Zato niti ni težko razumeti čudenja, ko so ustvarjalci napovedali še četrti del Bridget Jones: Nora na fanta, ki je pred kratkim prišel tudi na platna naših kinematografov. V njem je Bridget (igra jo seveda edina možna Renée Zellweger) mati dvema majhnima otrokoma in predvsem vdova, ki je že prešla fazo najglobljega žalovanja in poskuša, kot že tolikokrat poprej, premagati ohromljenost in se vrniti v tako imenovano 'življenje'. Začne se v skladu z verjetno največkrat izrečeno angleško kletvico v legendarnem filmu Štiri poroke in pogreb in nadvse obetavno. Bridget je kot vedno v naglici, hiša je popolnoma razmetana, kot varuška pa k simpatično razigranima otrokoma pride nihče drug kot večni plejboj najvišje kategorije, stari dobri Daniel Cleaver v podobi Hugha Granta … Zdi se odlično. A že po prvih nekaj živahnih in tipičnih bridgetovskih minutah se zgodi preobrat in film se razpotegne v pretirano sentimentalno in nostalgično romantično komedijo, v kateri le nekaj (sicer resda zelo duhovitih) zapletov še spominja na zmedeno, nevrotično, a tako fantastično glavno junakinjo, ki je pred skoraj četrt stoletja dobesedno treščila v filmski svet in si ga povsem prisvojila. Seveda je razumljivo, da je Bridget Jones ob dveh otrocih in tragično umrli ljubezni svojega življenja vendarle morala nekoliko odrasti in da enostavno ne more biti več tako prostodušna, kot je bila v mlajših in bolj brezskrbnih letih, vendar se hkrati pojavlja neizbežno vprašanje – zakaj potem sploh posneti še en film s tem likom? Ves čar, žar in srž Bridget Jones, tako lika kot same filmske franšize, je v njenem odnosu do življenja, v njeni prikupni zmedenosti, naelektrenosti njenih ljubezni ter nekonvencionalnem reševanju problemov, v katere se vedno znova zapleta in se nato na najbolj fantastične načine in ob pomoči prijateljev iz njih tudi odplete. »Bridget na splošno kljubuje vsakemu razumevanju,« v enem od prejšnjih nadaljevanj vzdihne zaljubljeni Mark Darcy, čigar energijo v tem filmu gledalci pogrešajo vsaj tako močno kot Bridget moža, in če to kljubovanje razumu umanjka, ostane le še povprečna romantična komedija, s povprečno kemijo med glavnimi junaki in povprečnim srečnim koncem. In s tem ni v resnici čisto nič narobe, le z legendarno Bridget Jones ima žal bolj malo skupnega.
17.02.2025
Piše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pisatelj Branko Gradišnik se je po avanturističnih potovanjih, ki jih je opravil po Irski, Siciliji, Korziki, Portugalski, Zakavkazju, Poldivjem Zahodu, Lake Districtu in Provansi odpravil na Kubo, kjer je že decembra 2014 skupaj z družino obredel vsa večja mesta in tudi plaže od Havane do Guardalavace malo pred ameriškim vojaškim oporiščem Guantanamo. Gradišnik, ki je svojo pisateljsko pot začel kot pisec znanstvenofantastičnih besedil in kratke domišljijske proze, nato pa napisal kar nekaj humorističnih, kriminalnih in satiričnih romanov, se je zadnja leta “našel” v žanru domiselnih potopisov, v katerih na humoren način opisuje prigode, anekdote, filozofske refleksije in zabavne dogodivščine s potovanj po svetu, ki skozi optiko globalizma postaja čedalje manjši. Naslov Tisoč in nobena noč nas takoj spomni na zbirko arabskih pravljic, kar ni naključje, saj nas pisatelj želi popeljati v misteriozni svet Kube skozi serijo humoresk, prigod in alegorij, ki delno spontano vzniknejo že ob trku dveh različnih kulturnih paradigem, delno pa jih spodbudi pisatelj sam s svojo vznesenostjo in otroško željo po vzburljivem dogajanju. O svoji tehniki pisanja se je v pričujočem potopisu vsaj na enem mestu precej razpisal: »… zdaj sem že dolga leta zgolj zapisovalec – pišem pač o rečeh, ki so se po moji vednosti res zgodile, da pa bi jih kdo bral – kajti kdo bo bral vsakdanjosti? - jih malo obarvam, recimo s humorno optiko (ki se prilega moji vedri naravi), potem s prostodušno iskrenostjo, ki se ne boji niti neprijetne resnice, z nepričakovanostjo izrazja (ki je značilna za mene blekneža) pa seveda z metodo, ki jo je izpopolnil Dostojevski, da dogajanja ne podaja v zaporedju, ampak kake ključne dogodke začasno zamolči in nam jih servira pozneje kot prave kolporterske senzacije.« In res bralec kakšno prigodo, šalo oziroma humoresko v polnosti razume šele z zamikom, ko mu dodatni detajli odstrejo veliko večjo sliko dogodka in se mu “zidaki” v glavi sestavijo v povsem drug algoritem. Jezik pripovedi je preprost, ubran, jasen in realističen, občasno se približuje jeziku kriminalk, detektivk in satiričnih burlesk. Čeprav potuje na Kubo s svojo družino – soprogo in na pol odraslima dvojčkoma – večino časa preživi v družbi Slovenca Denija – ta ga poduči, kako si pridobiti zaupanje Kubancev in Kubank pa tudi o optimalnih načinih za pridobivanje njihovega bivalnega vizuma, nepremičnin, zakonskih zvez in odvez in še bi lahko naštevali. Z njim avtor razvije poseben odnos, ki nenehno niha med pokroviteljstvom in občudovanjem in ki med potovanjem postaja vedno bolj zaupljiv in konkurenčen. V popotniški skupini so namreč tudi lepa dekleta, na katerih preizkušata različne – bolj kot ne spodletele – tehnike flirtanja in ob tem z besedovanjem razkrivata svojo življenjsko filozofijo. Gradišnik primerja flirt z ekonom loncem, ki »preprečuje, da juhica ne bi prekipela. Če pa začne vseeno kipeti, je lonec mogoče odstaviti, se malo odmakniti, pa bo.« Ob neki drugi priložnosti opozori na pomembnost moškega poslušanja in vnašanja humorja v debato: »… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.« Roko na srce, o državi Kubi izvemo zelo malo. Tisti ki iščejo bodisi turistične opise bodisi popotniške nasvete, bodo zelo hitro razočarani. V knjigi so sicer tu in tam omenjene najlepše plaže, nočni klubi in gostilne z dobro hrano, vendar se je treba do njihovih lokacij prebiti s pomočjo detektivske žilice in obilo domišljije. Po drugi strani pa dobimo v knjigi namige o tem, na kakšen način razviti strategijo iskanja toaletnega papirja, ki ga na Kubi zelo primanjkuje, kako se učinkovito pogajati s (pre)prodajalci, kako s preprosto telesno kretnjo ubiti več muh na en mah … ali kako sredi podeželske dekoracije plastičnega sadja prepoznati v zeleno prebarvan dildo. Na prvi pogled morda Gradišnikove prigode in nasveti ne delujejo sila praktično, a so zelo življenjski in predvsem na moč duhoviti. Čeprav v zapise ne vpleta politike, pa ne more obiti razlik med Američani in Kubanci, o katerih na koncu knjige zapiše, da se porajajo iz etične podstati, saj se prvi lotevajo izzivov s tekmovalnostjo in individualizmom, drugi pa s solidarnostjo v. vzajemno korist: »zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost neglede na zunanje pritiske in težave.« Potopis Tisoč in nobena noč krasijo zabavne ilustracije Romea Štrakla, avtorja treh striparskih albumov in Gradišnikovega sodelavca pri seriji Strogo zaupno, ki ga s svojimi ilustracijami spremlja od tretje knjige naprej. Poleg slik, ki delujejo kot povzetki fotografij posameznih dogodkov, je na začetku knjige priložen tudi ročno narisan zemljevid Kube z vsemi mesti, v katerih se ustavi skupina, kot uvod v posamezno poglavje oziroma izlet pa je priložen še opis zastavljenih ciljev. Čarobnost pa se ne poraja iz njihove realizacije, temveč prav iz trenutkov, ko ne gre nič po načrtu. Odlomki iz knjige Tisoč in nobena noč nam še dolgo odzvanjajo v glavi in nas vabijo na dogodivščino, ki nam bo postavila življenje na glavo in nas pretresla do temeljev – in čez.
17.02.2025
Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Pesnice in pisateljice Lidije Dimkovske verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj že več kot dve desetletji živi in ustvarja v Sloveniji in je tvorni del slovenske literarno-kulturne srenje ne le kot izrazit avtorski glas, temveč tudi kot zavzeta slovensko-makedonska (med)kulturna posrednica in prevajalka. Mustarjev prevod njenega romana EMŠO je izšel le leto po izidu izvirnika, ki je bil leta 2023 ovenčan s prestižno makedonsko nacionalno nagrado roman leta. EMŠO je kompleksen, premišljeno strukturiran roman, ki učinkovito prepleta dva pripovedna pramena: motivno-tematsko in po obsegu dominantno prvoosebno pripoved v približnih okvirih literarne realistike ter vzporedno fragmentarno distopično pripoved, ki ključne tematike prve (osamljenost in medčloveško odtujenost) potencira v maniri poetizirane negativne utopije. V romanu EMŠO imamo tako opravka s polivalentnim, pomensko bogatim in sporočilno večpomenskim svetom, v katerem se literarna izmišljija spretno in boleče natančno stika z nekaterimi fenomeni družbe in časa, v katerih živimo. V prvem planu dogajalne resničnosti romana je zgodba o družini Avram, kot jo pripoveduje Katerina, najmlajša članica ožje družine. Živijo v Skopju, njen oče Nikos je ciprski Grk, ki ga je njena mati Milka spoznala poleti 1974, ko si je kot sezonska delavka služila denar v enem od hotelov na ciprski rivieri na severnem delu otoka. Tisto poletje je sever Cipra zasedla turška vojska, tam živeči Grki pa so v strahu za golo življenje prebegnili na jug otoka ali pa se kot politični begunci razkropili po svetu. Eden od njih je tudi Nikos, ki s takrat že nosečo Katerinino mamo v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah zapusti primarno družino in z Milko zbeži v Makedonijo, kjer se poročita in si ustvarita skupno življenje. Rodi se sin Stefan, sedem let zatem pa še Katerina, glavna protagonistka pripovedi. Nikos, ki že od mladih nog boleha za težko obliko astme, je ljubeč oče, ki pa čustev do otrok ne zna izražati. Svojo begunsko travmo in spodleteli zakon predeluje z zanikanjem in potlačitvijo – zapre se vase, je pasiven, apatičen in depresiven, z bližnjimi komunicira le na ravni funkcionalnega minimuma. Ob prepirih z ženo, ki so stalnica družinskega vsakdana, ali pa če mu preprosto kaj ni prav, se iz blokovskega stanovanja zateka v svojo garažo. Edino, kar ob tem zmore storiti, je, da se vsakič priduša z istim ljudskim reklom, ki kot ponavljajoča se mantra in simbolična ponazoritev dogajalnega ozračja odmeva od prve do zadnje strani romana: "Da bi se pobral v puščobo!" Pripovedovalkina mati Milka je skoraj obrnjena podoba svojega moža. Je histerično občutljiv hipohonder, vedno in o vsem ima svoje mnenje in ob vsaki priložnosti ga brezobzirno izraža, kar pa ne pomeni, da ji je za svet okoli sebe kaj mar. V resnici je čustveno hladen egocentrik, ki zna do drugih – bližnjih in manj bližnjih – vzpostaviti le zajedljivo sovražen odnos. Je patološko negativistična oseba, ki za fasado glasnega, pikolovskega in samopomilujočega pritoževanja nad vsemi, ki ji pridejo na pot, svoje življenje neskrupulozno krmari v smer zadovoljevanja lastnih, v osnovi plehko materialnih potreb in interesov. Izredno neizprosna kritika sentimentalnega klišeja "dobre mame", kot jo z likom sebične in ozkosrčne Milke Avram razvije Lidija Dimkovska, je sicer le eden, čeprav mogoče najbolj oster izmed kritičnih nožev, s katerimi pisateljica reže v družbeno patologijo sodobnosti. Zgodba o družini Avram namreč ni romantična družinska saga. Ni niti psihološka študija nravi in značajev, ki bi jo v prvi vrsti zanimalo subtilno in pronicljivo raziskovanje osebnih motivov protagonistov in odnosov med njimi. Zgodba o odtujeni, disfunkcionalni družini (eni od mnogih podobnih) je pravzaprav prilika, skoraj moraliteta o načelni nemožnosti pristnih medčloveških odnosov v sodobnem svetu, tako na mikro kot na makro ravni. Njena osnovna intenca je kritični prikaz, ne hladna razčlemba, eden glavnih stilističnih prijemov, pa je groteska. Ne le sebična mati, tudi drugi glavni liki so pretirani, občutje odtujenosti in emocionalne neizpolnjenosti, ki pripovedovalko preveva od začetka do konca, pa prignano skoraj do neznosnosti. Družinska zgodba je sicer že od vsega začetka vpeta v širše, zgodovinsko prepoznavno in v realno okolje umestljivo družbeno dogajanje. Nastanek družine Avram je neločljivo povezan z zgodovinskimi dogodki in geopolitiko – če Turki ne bi okupirali severnega Cipra, se Nikos in Milka verjetno ne bi na vrat na nos poročila in čez noč pristala v Makedoniji. Tako kot geneza družine, ki sovpada z enim od izbruhov političnega nasilja, je tudi njeno vsakodnevno življenje, kot ga korak za korakom spoznavamo ob pripovedovanju sprva odraščajoče deklice, kasneje pa mlade, izobražene, radovedne ženske Katerine, neločljivo prepleteno z akutnimi problemi zahodne (globalno ekspandirane) družbe. Gre za vprašanja, kot so razslojenost, družbena korupcija, agresivna neoliberalna ekonomska agenda, razčlovečujoče potrošništvo, dobri stari nacionalizem, šovinizem, okoljska problematika in spremljajoče ideologije hitrih in dokončnih rešitev ter še kaj. Družinska zgodba in družbena zgodba sta ena pripoved, katere glavno sporočilo je, preprosto rečeno, da nam gre slabo, da je nekaj zares in temeljito narobe. EMŠO je angažiran roman v dobrem, netendencioznem pomenu. Za bolezni, ki jih diagnosticira, ne pozna čudežne tabletke, ampak preprosto in umetniško suvereno izvaja eno od različic starega, aristotelovskega recepta: katarzično očiščevanje s pomočjo terapije prikazovanja trpljenja. Torej: minister nič ne opozarja, uporaba izdelka obvezna!
17.02.2025
Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«
10.02.2025
Piše Tina Jurkovič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesnika, dramatika in pisatelja Iva Svetine ni treba predstavljati, morda pa je treba na kratko spregovoriti o Gaspari Stampa, največji pesnici italijanske renesanse, ki ji je Svetina posvetil poetično zasnovan roman Mal di mare. Za branje romana ni nujno poznati pesničine biografije ali literarno-družbenega konteksta – bralec se lahko preprosto prepusti gostemu liričnemu pisanju, intenzivni senzualnosti, nezadržnemu toku asociacij oziroma prvoosebnemu, torej Gasparinemu telesnemu doživljanju usodnega ljubezenskega razmerja in občutenju sebe kot ženske in pesnice. A nekaj kratkih besed o njenem življenju bi morda dodatno pripomoglo k bralskemu užitku. Rodila se je v Padovi v prvi polovici 16. stoletja, po očetovi smrti pa se je z materjo, sestro in bratom preselila v trgovsko in kulturno živahne Benetke in tam prejela dobro izobrazbo na področju glasbe in literature. Dom družine Stampa je bil kulturno-umetniško shajališče ljudi iz javnega življenja, ki so radi prisluhnili Gasparinemu igranju na lutnjo. V takšnem svobodoljubnem ozračju je Gaspara lahko razvijala svoje umetniške ambicije in odprto živela ljubezenska razmerja, za ženske takratnega časa najbrž redek privilegij. Prelomnica v njenem življenju je bila nenadna bratova smrt in s tem obdobjem se začne Svetinov roman. Iz žalovanja jo dvigne grof Collaltino di Collalto in v njej zaneti novo življenje. Gaspara vzplamti kot ženska in pesnica in ravno motiv sveče in plamena se v romanu pogosto pojavi, morda tudi zato, ker gre za preoblikovanje znamenitega verza, ki velja za nekakšno njeno vodilo – če prosto povzamem, v verzu izreče, da mora ljubiti, njena usoda da je živeti goreče, ne da bi občutila bolečino, in v romanu se verz zrcali na več mestih: ''Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.'' Roman v 125. kratkih poglavjih je več kot zrcaljenje Gasparinega življenja in njene čutne in eksistencialne poezije – zdi se, da je prav oboje avtorja navdihnilo, da ji v razkošnem jeziku zleze pod kožo in tako drzno preigra žensko erotično doživljanje, žensko erotično vitalnost, nekaj, kar tudi sicer odlikuje del Svetinove poezije. In odlikuje tudi pesmi Gaspare Stampa, ki so pomenile preobrat v dotlej petrarkistični maniri pesnjenja, ko je o odsotni oziroma nedostopni ženski pel moški. Zdaj pa o ženski poje ženska, v življenju polno prisotna, ki se izkušanja ljubezni ne boji ubesediti. Njena ljubezen do grofa je plemenita, a predvsem mesena, Gaspara se zaveda moči svoje plodovitosti in svoje želje v nobenem trenutku ne obžaluje: ''Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/'' Branje romana Iva Svetine je pravi sinestetični užitek, kjer zunanje dopolnjuje notranje, kjer se topi steklo, se ovlaži in ječi kamen, kjer se žalost meša med črepinje zvezd in je nežnost ljubljenega metuljasta – avtor z asociacijami širi prostor podob, a ne pozabi na pesničino samospraševanje: ''Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.'' Razmerje z grofom je trajalo tri leta, plod pa je postumno objavljena pesniška zbirka 311 sonetov in madrigalov. Gaspara Stampa je pri komaj 31 letih umrla za koliko, za mal di mare, kot so rekli bolezni. Z njeno smrtjo se konča tudi Svetinov roman o ženski, pesnici, ki jo je vzpostavila ljubezen, četudi nesrečna. Ali kot je v njenem imenu zapisal avtor: ''Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …''
Neveljaven email naslov