Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Helena Koder se je uveljavila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, danes pa navdušuje z eseji. Njen esej Od Nostalghie do nostalgije je izšel v reviji sodobnost leta 2019.
''Predvsem pa me pesti vprašanje, ali je Tarkovski sam priplezal na vrh. Da je zgradil goro, o tem ni dvoma, da radi lezemo po njej, tudi ne. Ampak ali je sam zlezel na goro? Ali je spoznal vsak kamen, kako se je sestavil z drugim in naslednjim, ustvaril posamezne predele in nazadnje celoto? Ali je imel natanko tisto gradivo, ki si ga je zamislil, ali je moral kdaj pa kdaj vzeti kaj približno takega, kot je želel? In ali ni nemara za kak del vzel nekaj, kar je našel po naključju, in opazil, da je to mnogo boljše od tistega, kar si je bil zamislil? Proces nastajanja umetniškega dela je skrivnost. Skrivnosti ni mogoče razumeti. Naj zato skrivnost ostane skrivnost. In tudi če najdemo kako čudovito razčlenitev umetniškega dela, ni nujno, da nam bo omogočila globlje doživetje umetniškega dela, kot se nam zgodi, če se mu predamo spontano in v pravem trenutku življenja. Mogoče bo razlaga potešila našo radovednost, izostrila naš posluh, zadostila intelektualnemu stremljenju, a če se sami ne bomo odprli, bo umetnina ostala zaklenjena. Kot da bi je ne bilo.''
Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Treh fantastičnih plesov za klavir Dmitrija Šostakoviča v izvedbi Tatjane Nikolajeve. Tonski mojster eseja Miha Klemenčič, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
5 epizod
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Helena Koder se je uveljavila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, danes pa navdušuje z eseji. Njen esej Od Nostalghie do nostalgije je izšel v reviji sodobnost leta 2019.
''Predvsem pa me pesti vprašanje, ali je Tarkovski sam priplezal na vrh. Da je zgradil goro, o tem ni dvoma, da radi lezemo po njej, tudi ne. Ampak ali je sam zlezel na goro? Ali je spoznal vsak kamen, kako se je sestavil z drugim in naslednjim, ustvaril posamezne predele in nazadnje celoto? Ali je imel natanko tisto gradivo, ki si ga je zamislil, ali je moral kdaj pa kdaj vzeti kaj približno takega, kot je želel? In ali ni nemara za kak del vzel nekaj, kar je našel po naključju, in opazil, da je to mnogo boljše od tistega, kar si je bil zamislil? Proces nastajanja umetniškega dela je skrivnost. Skrivnosti ni mogoče razumeti. Naj zato skrivnost ostane skrivnost. In tudi če najdemo kako čudovito razčlenitev umetniškega dela, ni nujno, da nam bo omogočila globlje doživetje umetniškega dela, kot se nam zgodi, če se mu predamo spontano in v pravem trenutku življenja. Mogoče bo razlaga potešila našo radovednost, izostrila naš posluh, zadostila intelektualnemu stremljenju, a če se sami ne bomo odprli, bo umetnina ostala zaklenjena. Kot da bi je ne bilo.''
Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Treh fantastičnih plesov za klavir Dmitrija Šostakoviča v izvedbi Tatjane Nikolajeve. Tonski mojster eseja Miha Klemenčič, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
Pesnik, pisatelj in karikaturist Gregor Papež je predstavnik sodobne slovenske in argentinske literarne ustvarjalnosti. Svoj prispevek Nosorogi je napisal ob obletnici ustanovitve zdomske Slovenske kulturne akcije. ''Zdomstvo je bilo republika duhov v dvojnem pomenu. Šlo je za močne osebnosti, miselne duhove, ki so nujno osebni, edinstveni in se razlikujejo drug od drugega. Poleg tega pa sta SKA in tudi emigracija republika duhov v pomenu nadrealnosti že zaradi okoliščin v izgnanstvu, ki so sestavljale komaj obstoječo materialno stvarnost, stvarnost, ki je temeljila na preteklosti in na svetu idej. Svet, ki je prav zaradi odmaknjenosti od stvarnega sveta v platoničnem pomenu bliže resnici. Danes morda ni drugače ... drugače je le to, da ni več tistih velikanov, idealistov in da so nasledniki postali predvsem profesionalni Slovenci in žalostni kulturniki. Dejstvo je tudi, da je nosorogov rog dražji od kokaina, zanj pa je na črnem trgu mogoče dobiti veliko denarja.'' Besedilo je jezikovno pregledala Saša Grčman. Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz skladbe Andante za violino in klavir Marija Kogoja, igrata violinist Tomaž Lorenz in pianist Primož Lorenz. Zvočni oblikovalec eseja Maks Pust, bralca Igor Velše in Maja Moll.
Marguerite Duras se je rodila aprila 1924 v Saigonu v današnjem Vietnamu. Bila je pisateljica, esejistka, avtorica dramskih iger in besedil za filme. Velja za eno najpomembnejših predstavnic sodobne francoske literature. Za svoja številna literarna dela je bila večkrat nagrajena, med drugim je prejela Goncourtovo nagrado za roman Ljubimec. Esej filmskega kritika in pisatelja Simona Popka z naslovom Marguerite Duras: pojem literarnega je bil objavljen v reviji Ekran leta 1994. ''Včasih te kakšna stvar prevzame, ne da bi te resnično navdušila. Recimo decembrski kinotečni spored. Ali pa Marguerite Duras. Ste že slišali zanjo? Po obisku sodeč nas je v Ljubljani in okolici približno štirideset, od tega jih dve tretjini niti slučajno ne želi več slišati zanjo, vsaj za njene filme ne. Dve tretjini ljudi sta dobesedno zbežali s projekcije prvega dramskega filma India Song iz leta 1975, ki ga je napisala in režirala Marguerite Duras – torej dve tretjini ljudi sta dobesedno zbežali s projekcije z menoj vred! – in dve tretjini se jih nista več vrnili. Jaz sem se, ave Marija, kajti gospa me je navdušila, ne toliko s filmi, kolikor predvsem z eksplicitno, do skrajnosti ortodoksno razgradnjo literarnega v filmu.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, in sicer odlomke iz šansona Indie Song Luigija d'Alessia, pela je Jeanne Moreau. Oblikovalec zvočne podobe eseja Maks Pust, bralca Mateja Perpar in Renato Horvat.
Komparativist in slovenist Alex Kama Devetak je leta 2022 izdal zbirko kratkih zgodb Nedaleč. V oddaji boste slišali njegov esej V iskanju navdiha. Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani revije Literatura 29. aprila 2024. ''Kdor je pozorno prebral besedilo do te točke, je morda opazil, da o slovenskih ustvarjalcih in ustvarjalkah iz Italije ne govorim kot o zamejskih avtorjih, avtoricah, tako kot literature ne pojmujem kot zamejske. Zakaj? Ker mislim, da pojem zamejstva ne bi smel več obstajati. Pravzaprav niti ne bi smel biti ustvarjen. Ločen izraz za te slovenske kraje namiguje, da nas nekaj ločuje od slovenskega prostora, v primeru književnosti pa daje občutek, da ta književnost ni vredna izraza ''slovenska književnost''. S tem, ko opustimo ta izraz, odpremo vrata bolj odprtemu in povezanemu razumevanju slovenske kulture. Saj za štajerske avtorje ne uporabljamo izraza ''štajerska književnost'', za dolenjske avtorice pa ne ''dolenjska književnost'' – zakaj bi morali torej ta izraz uporabljati za Goričane, Goričanke, Tržačane, Tržačanke in ostale slovenske ustvarjalce oziroma ustvarjalke iz Italije?'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek. Ti so odlomki iz skladbe Scales of Joy and Sorrow Marjana Mozeticha v izvedbi članov klavirskega tria Gryphon. Tonski mojster eseja Vito Plavčak, bralca Renato Horvat in Lidija Hartman.
Profesor Ivan Verč je študiral rusistiko in anglistiko na Univerzi v Trstu, Moskvi in Ljubljani. Je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in glavni urednik revije Slavica tergestina. Esej Jezik? Gloka kuzdra je raziskovalec podal na srečanju Jezik na razpotju, ki ga je 23. februarja 2024 priredilo Slavistično društvo v Trstu. Besedilo je izšlo v Primorskem dnevniku 9. marca. ''Nevroni za hišo, ljubezen, jokati se ne prižigajo zato, ker so besede prisotne v slovarju, njihov vžig je odvisen od življenjske izkušnje, ki je vgrajena v osebni zaznavi slovarskih besed. Kdor se ukvarja z nevrolingvistiko, ve, da v naših možganih ni nobene stabilne slovnice, nobene nezamenljive jezikovne danosti. Na razumevanje, tvorbo in znanje jezika vplivajo osebne razlike, okolje in izobrazba, ki izoblikujejo nevronske mreže, kjer se jezik zgodi.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Glasbenega utrinka za klavir št. 1 v b-molu Sergeja Rahmaninova, igra Erik Šuler. Zvočni oblikovalec eseja Vito Plavčak, bralca Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Prevajalec Iztok Ilc je podpredsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Prevaja iz japonskega in francoskega jezika. Njegov esej Ogljičnost črke je izšel v letošnji februarski spletni objavi LUD Literature. ''Umetna inteligenca se uči iz orjaških količin podatkov (prosim, ne zamerite mi, če bom s kakšnim napačnim terminom brcnil mimo, srž tega zapisa je drugje), ki so shranjeni v podatkovnih centrih. Digitalni prehod, ki v mnogočem sloni na zmogljivosti umetne inteligence, se pogosto enači z zelenim prehodom, vendar se vse bolj kaže, da digitalno ni nič bolj čisto od analognega, samo da onesnažuje na manj očiten način, proizvedene smeti pa se nalagajo daleč od naših oči.'' Glasbene vrinke je izbral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Glasbe za 18 glasbenikov Steva Reicha v izvedbi različnih izvajalcev, zbranih v priložnostnem ansamblu. Esej je zvočno oblikoval Franci Moder, bralca sta Lidija Hartman in Igor Velše.
Neveljaven email naslov