Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
5 epizod
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
Jean Francaix je skozi celotno ustvarjalno obdobje pisal v lahkotnem in dostopnem slogu, zato je bil pogosto deležen kritik, da njegovi glasbi manjka globine in izvirnosti. Vseeno pa njegove skladbe odražajo poglobljeno razumevanje vseh zvrsti, komornih in orkestrskih. Njegova orkestracija je bila vedno jasna in iskriva, harmonsko-oblikovna zasnova del pa klasicistično pregledna. Presenetljivo dejstvo je, da je Francaix ustvaril več kot 200 del, vseeno pa je njegova glasba v primerjavi drugimi francoskimi skladatelji dvajsetega stoletja bolj redko del koncertnih sporedov. Razlago za tolikšno pomanjkanje zanimanja javnosti za njegov opus lahko najdemo prav v tem, da je njegova glasba izrazito poslušalsko dostopna in zato ni bi bila udeležena v številnih glasbenih škandalih, ki so zaznamovali dvajseto stoletje.
"Nobenega zagotovila ni, da bom postal velik jazzovski glasbenik, vendar pa vsaj vem, da počnem pravo stvar". To je nekoč izrekel pianist in občasno tudi skladatelj Friedrich Gulda, eden od bolj zanimivih imen jazza in klasične glasbe v dvajsetem stoletju. Gulda se je rodil 16. maja leta 1930 in je v prvih treh desetletjih ustvaril bogato in uspešno glasbeno kariero kot interpret Mozarta in Beethovna. Leta 1956 je nastopil jazz klubu Birdland v New Yorku in od takrat naprej je bil ves čas dejaven tudi v jazzu. Ustvarjalno energijo je posvečal tako klasični interpretaciji, jazzu, improvizaciji in v določeni meri tudi komponiranju.
Dmitrij Šostakovič, Arvo Pärt in Sofija Gubajdulina so le nekateri od skladateljev, ki so delovali v socrealističnem primežu sovjetskega režima. Vse tri druži nekompromisna in avtentična umetniška drža, s katero so nastavljali ogledalo politiki in družbi.
Lachenmann je na začetku svoje skladateljske kariere še deloval v tokovih serialne glasbe, vendar pa se je že kmalu začel ozirati po novih rešitvah glasbene sintakse. V vrsti del se je začel gibati v novem, odtujenem zvočnem svetu, kjer je inštrumentalno tehniko uporabljal na radikalno nekonvencionalen način. Lachenmann je svojo glasbo opisal kot musique concrète instrumentale ali v prevodu inštrumentalna konkretna glasba. S tem je poudaril glasbeni jezik, ki nas nagovarja s celovitostjo možnosti zvoka, ki ga zmore ustvariti neko glasbilo. Lachenmann enako pomembnost daje tako postopkom, kako so glasbeni zvoki na inštrumentu ustvarjeni, kot samemu glasbenemu zvočnemu toku skladbe.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Neveljaven email naslov