Velika noč je največji krščanski praznik; kristjani praznujejo Jezusovo vstanjenje od mrtvih, zato je to praznik veselja in upanja. Je premični praznik, umeščen v čas pomladnega enakonočja, že v 4. stoletju so določili, da se Veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Simboli Velike noči so jajce, rastlinje, ogenj, voda, pomemben del praznovanja Velike noči pa se nanaša tudi na kulinariko.

Praznovanja v pomladnem času so bila znana že med predkrščanskimi skupnostmi, ki so v tem času slavila zmago pomladno – poletnih duhov nad zimo. Z raznimi dejanji so pogani v pomladnem času odganjali temne zimske sile in pomagali silam rodovitnosti, da so ponovno obudile naravo, pripoveduje kustodinja za etnologijo v Pokrajinskem muzeju Maribor Nives Cvikl: »Seveda je krščanstvo ob svoji širitvi naletelo na te poganske šege in Cerkvi je bilo jasno, da jih ne bo mogla kar tako zatreti. Zato so v ta čas, pomladni čas, umestili zgodbo o Odrešeniku, ki umre na križu, a se zbudi, vstane od mrtvih. To je pravzaprav zelo podobno tem zgodbam o vegetacijskih božanstvih poganskih skupnosti, ko morajo ta božanstva vegetacije pozimi navidezno umreti, zato da se lahko spomladi ponovno obudijo v življenje.«

Velikonočni prazniki so še danes polni poganizmov, ki se jih niti ne zavedamo. Izražajo se v simboliki, ki spremlja te praznike. Eden najbolj prepoznavnih simbolov novega življenja je jajce, pravi Nives Cvikl:
»Jajce nastopa v vseh religijah sveta, v številnih mitologijah, ljudskih izročilih, v legendah o nastanku življenja in sveta. Jajce kot simbol življenja so poznali že stari Kitajci, Perzijci, Grki, stari Rimljani, Kelti, Slovani in seveda so jo na nek način posvojili tudi kristjani. Že iz 4. stoletja so znane pripovedi o tem, da so ljudje v cerkve nosili jajca, da bi jih duhovniki polili s sveto vodo. Cerkev nad tem poganskih izročilom ni bila najbolj navdušena in so v nekem trenutku skušali to ukiniti. Zato se je splošni blagoslov jajc uvedel šele v 19. stoletju. Do danes na Slovenskem poznamo izjemno pestro simboliko in številne tehnike krašenja jajc, ki dajejo jajcem tudi različne nazive - to so pirhi, pisanke, pisanice, drstenke, remenke in slovensko ljudsko izročilo je na tem področju danes zelo bogato. Sledimo mu lahko vse od konca 18. stoletja, začetka 19. stoletja, vse do danes.«

Pomemben del spomladnih in velikonočnih praznovanj je pomladno rastlinje. Že najstarejši narodi, na primer Indijci, Babilonci, Grki, Feničani, Rimljani so v različnih pomladnih obredjih nosili v procesijah zelene okrašene veje, cvetje in podobno, z zelenjem so spomladi krasili templje, hiše, stanovanja. »Ostanke teh poganskih verovanj lahko v krščanskem izročilu vidimo v obliki cvetnonedeljskih butaric oziroma presmecev. Na cvetno nedeljo presmece nosimo k blagoslovu, bogoslužje na cvetno nedeljo pa obnavlja spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem, kjer so ga pričakali s palmovimi vejami.«
Iz bogate etimologije poznamo zelo veliko izrazov za butaro, med drugim poznamo izraze kot so presmec, presnec, beganca, pratel, ki so se ohranili do danes in ki označujejo posebno vrsto kruha, zato lahko sklepamo, da je prvotno na zelenju viselo razno pecivo.

Pomembno vlogo v vseh velikonočnih obredih ima tudi ogenj, ki ga je cerkev začela blagoslavljati že v osmem stoletju. »Po izročilu mora na velikonočno soboto duhovnik pred cerkvijo zelo zgodaj zjutraj s kamnom ukresati ogenj; s tem ognjem, ki ga blagoslovi, prižge v cerkvi večno luč in ostalo razsvetljavo ter ga podeli otrokom, ki čakajo nanj z drevesnimi gobami. Te gobe tlijo, ko jih otroci vrtijo in raznesejo po domovih. Izročilo pravi, da so v času, ko so gospodinje pripravljale velikonočne jedi na štedilnikih z drvmi, precej nestrpno pričakovale ta ogenj, ker so z njim zakurile in na blagoslovljenem ognju pripravljale velikonočne jedi.«
Ostanek poganskih pomladnih obredij so tako imenovane Vüzenice, obredni ognji, ki jih poznajo na vzhodnem in severnem robu slovenskega ozemlja. Zagorijo v noči iz sobote na nedeljo, nimajo pa s krščanskim izročilom nobene zveze. Gre za starodavne pomladne ognje, ki so bili del predkrščanskih obredij. Velikonočni kresovi pa so nekaj svetega, ob njih se je treba vesti spoštljivo in pobožno. Velikonočni ogenj običajno ni en kres; ponekod pripravijo 12 malih ognjev za 12 apostolov in 1 velik ogenj za Kristusa, drugod ognje razporedijo v obliki križa.

»Ob ognju vedno nastopa tudi voda; ogenj in voda sta dualni element, istočasno sta nosilca življenja in odnašalca vsega starega. Voda v krščanskih obredjih pomeni novo življenje, že s krstom, ko krstimo novorojenca, ga sprejmemo v krščansko občestvo. Tako ima tudi voda ob največjem krščanskem prazniku pomembno vlogo. Blagoslovljeno vodo že od 6. stoletja dalje ljudje prinašajo domov, z njo na Veliko noč blagoslovijo svoje domovanje, gospodarska poslopja, polja, in jo del shranijo tudi za pričakovane dogodke v tekočem letu - od krsta, smrti, ob kakšni hudi uri so blagoslovili hišo, da bi bili zaščiteni pred nevihtami, ko so šli fantje v vojsko, so jih blagoslovili, da bi jih zaščitili pred nevarnostmi, ki so jim pretile,« pravi Nives Cvikl.

Pomemben del praznovanja Velike noči se nanaša na kulinariko.
»Že od Valvazorja imamo ohranjen najstarejši zapis vsebine velikonočnega žegna in tako vemo, da so že v drugi polovici 17. stoletja, dajali v velikonočno košaro oziroma jerbas prekajeno svinino ali osoljeno govedino, kuhana jajca in kolač iz bele moke in do danes se vsebina velikonočnega žegna ni kaj dosti spremenila. Še danes k blagoslovu odnesemo lep kos mesa, običajno je to šunka, ki je simbol Kristusovega telesa, pecivo, ki je v obliki potice, šarklja ali belega kruha, in simbolizira Kristusovo krono pa tudi kamen, ki je zapiral Božji grob; kruh je v slovenskem izročilu pomemben simbol, saj pomeni pomemben del naše prehrane, predvsem bel kruh, ki je tudi simbol čistosti. Seveda pa je potica tista, ki predstavlja slovensko kulinarično posebnost in znamenitost in najbolj od vsega simbolizira praznični jedilnik slovenskega naroda. Orehova potica je morda bolj značilna za božični čas, v pomladnem času, ko orehi niso bili več najboljše kakovosti, so ljudje kar pogosto uporabljali pehtran za nadev, je pa to bolj značilno za osrednjo Slovenijo. Po drugih koncih Slovenije so potico v pomladnem času pogosto nadevali z luštrekom, drobnjakom, makom in podobnim.«
V velikonočni košari ne smejo manjkati jajca, predvsem obarvana jajca, ki simbolizirajo Kristisove rane, in pa hren, ki simbolizira žeblje, s katerimi so pribili Kristusa na križ.