Zlati časi teleteksta so že zdavnaj mimo, a tudi dandanes v času izjemno hitrega informacijskega napredka še vedno ohranja razmeroma širok krog zvestih bralcev in ljubiteljev, zlasti med starejšimi. Za marsikoga zelo presenetljivo.

T. i. vertikalni zatemnitveni interval (VBI - Vertical Blanking Interval), neuporabljen "prostor" za prenos slike v analognem televizijskem signalu, so za oddajanje teleteksta prvi izkoristili na britanski televiziji BBC leta 1974. Deset let pozneje, 7. maja 1984, pa so teletekst lahko prvič spremljali tudi televizijski gledalci v Sloveniji, kar je pomenilo začetek digitalizacije na RTV Ljubljana.

Tri mesece prej je sistem doživel preizkus na prizorišču zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. O tem smo se pogovarjali s tedanjim inženirjem Gorenja in vodjo skupine za razvoj teleteksta Marjanom Borovšakom ter prvim urednikom teleteksta na TV Ljubljana Luko Škobernetom.

Pogovor z Marjanom Borovšakom

Kdaj ste prvič slišali za teletekst?
Mislim, da leta 1979, ko so v Sarajevu pripravili predstavitev teleteksta za jugoslovansko radiotelevizijo in sem kot vodja oddelka za elektrotehniko v podjetju Gorenje – raziskave in razvoj obiskal to predstavitev. Gorenje je bilo tedaj lastnik nemškega podjetja Körting, ki je zelo dobro spremljalo ves razvoj na tem področju in je bilo razvojno zelo napredno. Körting je takrat proizvajal televizorje z dekoderji za teletekst in terminale za videotex. To so bili še časi, ko so računali, da bo prava uspešnica videotex, ki je bil interaktiven in je omogočal dvosmerno komunikacijo. Od njega so si obetali milijardne zaslužke, a je potem zamrl zaradi interneta.

Za kaj natančno ste bili v tistih letih zadolženi v Gorenju?
Sam sem se vse od prihoda v Gorenje leta 1969 ukvarjal z izdelavo televizorjev, bil sem tretji v tovarni televizorjev za Borutom Jenkom in Tonetom Hojnikom. Iskali smo partnerje, naposled pa začeli sodelovati s Körtingom. Po njegovi licenci smo leta 1970 začeli proizvajati črno-bele televizorje, kar je bila senzacija. Televizor je bil takrat zelo iskano blago, stal je precej več, kot je bila inženirska plača. Ko so bile leta 1972 olimpijske igre v Münchnu, pa smo začeli v malo večjem številu proizvajati tudi barvne televizorje.

Sorodna novica Pri nas še lahko "gledate dejstva", na Otoku nič več

Poklicno pot pa ste začeli na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani.
Tako je, pred prihodom v Gorenje sem bil štiri leta zaposlen na Institutu Jožef Stefan, v svoji diplomski nalogi sem preučeval regulacijo jedrskih reaktorjev. Naredili smo tudi poskus na raziskovalnem reaktorju v Podgorici. Po tistem sem se začel ukvarjati z medicinsko elektroniko v skupini svetovno znanega Lojzeta Vodovnika, očeta funkcionalne električne stimulacije. Med drugim smo imeli ideje, da bi tako stimulirali mišice hromih, da bi lahko hodili. Iz tistega ni bilo nič, smo pa razvili druge koristne naprave. Naš vodja je bil inženir Alojz Kralj, ki je bil pozneje tudi rektor Univerze v Ljubljani.

V Gorenje me je zvabil kolega, ko je od direktorja Ivana Atelška dobil nalogo, da začnejo izdelovati televizorje. Na Jožefu Stefanu je bilo krasno, imel sem lepo službo in fino družbo, veliko smo hodili po kongresih po Evropi, sem pa v Gorenju takoj dobil dvakrat višjo plačo, čeprav nisem udarjen na denar. Med drugim sem bil vodja konstrukcije televizorjev in vodja oddelka za elektrotehniko, pred upokojitvijo pa vodja laboratorija kakovosti v podjetju Gorenje Elektronika. Po selitvi iz Ljubljane v Velenje se mi je še najbolj tožilo po zelo fleksibilnem delovnem času na Institutu Jožef Stefan, saj smo včasih odšli delat tudi šele zvečer in pač oddelali kar ponoči, kar je bilo treba. Pomembno je bilo le, da je delo opravljeno. V Gorenju pa je bilo treba vsak dan že ob 6. uri zjutraj v službo. To je bila kar sprememba (smeh). Moj vnuk Pavel Kos je doktoriral iz kvantne fizike in predlani prejel zlati znak Jožefa Stefana. Ko sem na podelitvi šel mimo vratarnice instituta, sem se spomnil, kako je bilo fajn (smeh).

Kako ste nato pristali v tem, da ste postali vodja skupine za razvoj teleteksta pri Gorenju?
S Sarajevčani smo po omenjeni predstavitvi teleteksta leta 1979 ostali v stikih, največ z inženirjem Brankom Križanićem, ki je delal na Televiziji Sarajevo. Večkrat je prišel k nam v Velenje in videl, kaj delamo, pa je nekega dne rekel: "Marjane, dali bi vi uradili sistem za teletekst za olimpijske igre?" ("Marjan, bi lahko vi naredili sistem za teletekst za olimpijske igre", op. a.). Malo smo se zdrznili, potem pa smo rekli, da bomo (smeh). Križanić je bil velik strokovnjak, pozneje je odšel na Dunaj, kjer je imel visoko službo pri avstrijski televiziji.

Kmalu zatem smo dobili tudi nekaj literature in začeli izdelovati neka preprosta vezja, povezana s teletekstom. Pri tem je sodeloval tudi Vojko Matko. Poskušali smo izdelati statični generator teleteksta. Vedeli smo, kako mora biti sestavljeno, kako je sestavljen signal teleteksta oziroma kaj moramo z njim narediti. Uspelo nam je in veseli smo bili, ko smo dobili takšen signal, kot smo ga želeli, in da so terminali delovali.

Prve poskuse ste nato res opravili ravno med olimpijskimi igrami v Sarajevu.
Vodil sem projekt, a to, kar sem jaz naredil, je samo en del. Enako pomembni so bili tudi kolegi, ki so poskušali razviti terminale za urejanje teleteksta in povezavo z računalnikom oziroma shranjevanjem. Sam sem vse skupaj koordiniral oziroma povezoval, tudi s sarajevsko televizijo, bil sem na vseh sestankih. V Gorenju smo imeli zelo močno skupino za digitalno tehniko, omeniti velja Iztoka Gabrovca in Konrada Steblovnika, ki sta med drugim razvila celo serijo terminalov in televizorjev. Gabrovec je izbral računalnik, delali smo z računalnikom Apple, ki je bil takrat zelo fleksibilen in priljubljen. Treba je bilo napisati zelo veliko programske opreme za urejanje in oddajanje teleteksta. V Sarajevu je bilo med olimpijskimi igrami skupaj sicer kar približno 80 ljudi iz Gorenja, vodja štaba je bil Igor Simončič. S številnimi sodelavci se še danes vsako leto srečujemo na srečanjih t. i. pionirjev digitalnih tehnologij.

Je teletekst tudi v Sarajevu deloval po pričakovanjih ali so se pojavljale kakšne težave?
Sistem je bil prototip, tja smo ga odpeljali kakšen mesec ali dva pred olimpijskimi igrami. Nekaj ur pred odhodom vlaka iz Celja, s katerim sem se peljal v Sarajevo, je teletekst še nekaj nagajal. Pojavljale so se neke diagonalne napake. Na srečo smo tisto težavo rešili in sem lahko aparaturo odpeljal na prvi preizkus v Sarajevo. Potem sem še enkrat neko opremo peljal s kombijem, mislim, da monitorje. Naša največja skrb je bila, da bi med olimpijskimi igrami vse delovalo. Na srečo je. Včasih je kaj nagajalo, pravilo pa je bilo takšno: če je takoj vse brezhibno delovalo, je bilo malo sumljivo (smeh). Če pa je od začetka nagajalo in smo vse skupaj razstavili ter na novo sestavili, je potem lepo in brez težav delalo. Ko želiš lepo speljati kable gor in dol, takrat po navadi ni dobro (smeh). Oddajali smo dva t. i. magazina po 100 strani. Eden je bil v angleščini, drugi pa v srbohrvaščini.

Kdaj je bilo najbolj kritično oziroma ste se najbolj zbali, da vam morda ne bi uspelo?
Zelo dobro se spominjam slovesnega odprtja mednarodnega RTV-centra v Sarajevu, ki je bilo 25. januarja. Na njem je bil prisoten tudi tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch. Pol ure pred odprtjem je prišla kolegica, ki je delala tam, inženirka iz Bosne, in mi rekla: "Marjane, teletekst vam nešto muca." ("Marjan, teletekst vam nekaj jeclja", op. a.) (smeh). Nekaj so skakale črke. Malo me je pogrelo, šel sem za aparature in malo popravil konektor, teletekst pa na srečo potem ni več "jecljal". Spremljanje odprtja na teletekstu je tako minilo brez posebnih težav.

Kaj vam je še ostalo v spominu?
Vodja celotnega projekta je bil Mladen Uhlik, ki je bil pozneje glavni inženir na Kanalu A in POP TV, umrl je letos na začetku februarja. RTV-center je bil impozanten, zgradili so novega, na dvorišču je stala ogromna satelitska antena. Tehnika je bila že takrat na višku, ameriški ABC je imel zakupljeno celotno nadstropje. Američani so imeli takšno tehniko, da so še Nemci z ARD-ja in ZDF-a rekli, ko so šli k njim na obisk, da je to zanje, kot da bi prišli v prostore Nase v Houstonu.

Sicer pa so bili ljudje v Sarajevu zelo prijazni. Navdušenje ljudi nam bo ostalo v trajnem spominu, to so bile olimpijske igre z dušo. Že med pripravami, ko smo telefonirali tja, je bil odziv zelo ustrežljiv. Prijazno vzdušje je vladalo tudi med člani ekipe v RTV-centru, kjer smo bili za isto mizo zbrani z vseh vetrov. Dobro smo se razumeli. Stanovali smo v novinarski olimpijski vasi Dobrinja, blizu nas so bili Avstrijci. Na žalost je tiste kraje nekaj let zatem zajela vojna. Nekateri izmed tedanjih sodelavcev so se morali preseliti ali so celo padli. Žal se je vse skupaj žalostno končalo in so ostale brazgotine tako v dušah kot materialno. Vidimo, v kakšnem stanju so zdaj nekatera tedanja tekmovališča.

Najbrž ste si tudi sami ogledali kakšno tekmo.
Večji del iger smo bili v RTV-centru. Izmed tekmovanj sem si ogledal ženski slalom na Jahorini, na katerem je zmagala Italijanka Paoletta Magoni. Na moškem smuku na Bjelašnici so vsi pričakovali zmago Švicarja Petra Müllerja, takrat so rekli, da je bila proga "autostrada" (avtocesta, op. a.), on je bil specialist za takšne proge. Na koncu pa je slavil Američan Bill Johnson. Nekaj tednov prej je bil najboljši v Wengnu in napovedal, da bo zmagal še na OI. Kar žarel je, ko so ga intervjuvali po zmagi. Spomnim se, da so nekateri novinarji v novinarskem središču že imeli prve prenosne računalnike, ki jih je izdelovalo japonsko podjetje Epson, na katerih so sproti tipkali in po modemskih povezavah pošiljali sporočila z novinarske konference svojim redakcijam.

Odšel sem tudi na skoke na srednji skakalnici na Igman, ko je zmagal Nemec Jens Weissflog. Bilo je tako hudo mrzlo, da sem se po koncu tekme usedel na prvi avtobus za Sarajevo (smeh). Sicer pa sem strašanski ljubitelj skokov, že leta 1950 sem v Planici gledal Janeza Poldo in Seppa Bradla, ki je prvi v zgodovini skočil več kot 100 metrov. Veleslaloma Jureta Franka nisem videl v živo, so pa bili po njegovi srebrni medalji vsi zelo veseli.

Slabe tri mesece po koncu olimpijskih iger, 7. maja 1984, je nato teletekst začela oddajati TV Ljubljana. Imate tudi od takrat kakšno anekdoto?
Nekaj dni pred uradnim začetkom oddajanja je bil prenos Evrovizije (5. maja, op. a.). Tudi tedaj sem nekaj brskal po aparaturi in najbolj me je bilo strah, da bi prekinil prenos in tako prikrajšal gledalce za prenos izbora popevke (smeh). Na srečo se to ni zgodilo. Na TV Ljubljana sem največ sodeloval z inženirjem Jožetom Veselom, pomagal mu je Lojze Željko. Tudi pozneje smo imeli z uredništvom teleteksta zelo dobre stike, dobro smo se razumeli. Če je bilo kaj narobe ali smo kaj spremenili, je bil moj kolega iz Gorenja Vladimir Korošec velikokrat v Ljubljani.

Pogovor z Luko Škobernetom

Kdaj ste sami prvič videli, kako deluje teletekst?
Ko sem na RTV Ljubljana dobil nalogo, da postavimo teletekst, o njem nisem kaj veliko vedel. Zakopal sem se v obstoječo literaturo, da sem sploh razumel, za kaj gre. Nato sem odšel v London in na Dunaj, kjer so že uporabljali t. i. fiksni sistem, ki smo ga tudi sami želeli uvesti, saj smo vedeli, da v Sloveniji že imamo televizorje, ki to lahko sprejemajo. Prvič sem videl teletekst v Londonu na BBC-ju. Že kot študent sem sodeloval z BBC-jem, ko sem jih poklical, nisem imel nobenih težav z dogovorom za obisk. Pokazali so mi vse, kar sem želel. Debelo sem gledal. Eno je, ko o tem bereš, drugo pa, ko vidiš v živo. Ko vidiš redakcijo, kako deluje. To je bil "desk" v pravem pomenu besede. Nekaj sekund po vnosu se je informacija pokazala na zaslonu. Bil sem navdušen.

Kako to, da ste se med olimpijskimi igrami odpravili v Sarajevo?
Ko sem izvedel, da Gorenje preizkuša sistem v Sarajevu, me je to spodbudilo k temu, da si ga ogledam. Tam sem bil štiri, pet dni. To je bil moj prvi stik z Marjanom Borovšakom. Kot strokovnjak in kot človek mi je bil zelo blizu, z njim in njegovimi sodelavci smo se zelo hitro ujeli. Razlagal mi je, kako kaj deluje, sam sem bil čisti začetnik. Poučeval me je kot nekakšnega vajenca in nekaj sem se gotovo naučil. Z inženirjem Jožetom Veselom sva videla, da je vse skupaj podobno kot v Londonu, na Dunaju ali v Nemčiji.

Namen Borovšakove ekipe v Sarajevu je bil predvsem ta, da ugotovi, ali sistem deluje. Da informacije, ki jih vnesejo v sistem, pridejo do prejemnika. To je bilo uspešno, navdušili smo se nad tem in se zato tudi dogovorili, da poskus nadaljujemo v Ljubljani, kar se je izkazalo za pametno potezo. Borovšak je pripeljal celotno opremo za teletekst pred RTV. Vsi sodelavci, od tehničnega do programskega osebja, so bili presenečeni, ko smo začeli tiste "kište" zlagati pred vhodom v hišo. Sistem za oddajanje teleteksta smo postavili v tretjem nadstropju televizijske stavbe, kjer smo dobili prostor. Sodelovanje z Gorenjem je bilo tudi pozneje več kot korektno, lahko rečem prijateljsko. Tudi Herman Rigelnik, ki je tedaj vodil Gorenje, je bil temu projektu naklonjen.

Kakšne informacije so tehniki Gorenja med OI objavljali na teletekstu?
Gorenje seveda ni imelo novinarske ekipe, šlo je za tehnični preizkus. Poleg Borovšaka je bilo tam še nekaj njegovih sodelavcev. Na teletekst so vpisovali predvsem izide tekem oziroma športne novice, vezane na olimpijske igre. Predlagal sem jim, naj se povežejo s sarajevsko televizijo, časopisom Oslobođenje, olimpijskim komitejem in podobno ter od njih prevzemajo novice. Kolegi iz televizije in Oslobođenja so jim z veseljem ponudili pomoč, saj je šlo za promocijo projekta, ki je bil za Sarajevo in takratno Jugoslavijo zelo pomemben.

Sistem je sicer deloval samo v internem krogu in ni oddajal na sarajevski televiziji, so pa televizorje s teletekstom namestili tudi pri reprezentancah in v pisarnah organizatorjev, tako da so lahko spremljali, kaj se je na teletekstu objavljalo. Če je imel kdo željo, da se kaj objavi, so tudi oni poklicali in sporočili kakšno informacijo, denimo s kakšnega sestanka nacionalnega olimpijskega komiteja ali sestanka trenerjev.

Kakšni so bili odzivi?
Novinarski kolegi iz Sarajeva so me ob mojem prihodu spraševali, ali sem prišel spremljat olimpijske igre, pa sem jim odgovoril, da ne, ampak da sem se prišel pozanimat, kako deluje teletekst, pa so me samo debelo gledali in spraševali, kaj je to. Zdelo se jim je fino in bili so ponosni, da se ta zgodba začenja ravno v Sarajevu.

Še en dokaz, da so bile olimpijske igre v Sarajevu veliko več kot samo športni dogodek.
Da, ta naša "aktivistična akcija" je v bistvu odprla neko novo obdobje v razvoju RTV-ja, digitalizacijo in uvajanje naprednih oziroma sodobnejših tehnologij v televizijski program. Sarajevska zgodba je tako pomenila tudi pospešek v tehnološkem smislu. OI so bile spodbuda, da smo tudi mi naredili nekaj konkretnega. Sodelovanje je bilo za naš razvoj ključnega pomena. Hvala bogu, da smo se z Gorenjem tako dobro ujeli.

Če bi se z Jugoslovani dogovarjali, kateri sistem uporabiti oziroma katerega ne, saj so bili na srbskem RTV-ju bolj naklonjeni francoskemu sistemu teleteksta, verjetno še deset let ne bi bilo nič. Na neki način se je že pri izbiri tehnoloških rešitev kazal poskus srbske prevlade. Kot največja narodnost so poskušali uveljaviti svoje interese tudi na tehnološkem področju. Dejanski učinek niti ni bil v ospredju, ampak je šlo za druge interese. V tem pogledu smo jih prekosili. Tudi nadaljnji razvoj je bil naraven in uspešen. Uredništvo Multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) je naslednik uredništva teleteksta, kar pomeni, da nismo delali zastonj.

Sorodna novica Jedrnat, aktualen in z vami že 30 let - teletekst RTV Slovenija

Kako hitro po začetku oddajanja na TV Ljubljana so ljudje spoznavali, da imajo na voljo nov medij?
Zadeva je bila kar uspešna, še posebej, ker je Gorenje v tistem času kupilo Körting. Njihovi televizorji so že imeli vgrajene dekoderje za teletekst, saj je v Nemčiji teletekst že deloval. Tako da smo imeli v Sloveniji, zlasti med družinami zdomcev, že okrog 10.000 televizorjev, ki so imeli dekoderje za sprejem teleteksta. Računali smo, da bodo zdomske družine v Sloveniji, ki so jim sorodniki za praznike pripeljali nove televizorje, uporabljale ta servis.

To je bila ena izmed okoliščin, ki je omogočila, da se je medij uveljavil v relativno hitrem času oziroma da smo relativno hitro imeli zelo veliko uporabnikov. Veliko ljudi sicer sploh ni vedelo, da imajo možnost spremljanja teleteksta. Ko smo začeli oddajati, pa so ga, logično, začeli uporabljati. Trgovci v večjih trgovinah, denimo v Nami v Ljubljani, so televizorje s teletekstom tudi razstavili v izložbah in ljudje so videli, da je to nekaj novega.

• O razvoju teleteksta na RTV Slovenija sem napisal diplomsko nalogo. Najdete jo na tej povezavi.
• Leta 2016 je izšel tudi zbornik "Teletext in Europe: From the Analog to the Digital Era" ("Teletekst v Evropi: od analogne do digitalne dobe"). V celoti je dostopen tukaj.