“Kaj sem, sploh jaz, kam spadam, kje sem zaželena? Tu na Koroškem nebodigatreba in v Sloveniji kot, ja, izdajalec lastnega naroda.Zato iščeš priložnosti drugje, se identificiraš z drugimi.”

Splet okoliščin jo je pripeljal do tega, kjer je zdaj. Gospodarstvo jo je vedno zanimalo, toda številke ji nisi prav posebej ljube. Ko so na Slovenski gospodarski zvezi ustanavljali mladinsko organizacijo, so jo povabili k sodelovanju:

“Tako sem začela svojo poklicno pot in poklicanost.”

Po večletnem delu na SGZ se je odločila za samostojno podjetniško pot kot podjetniška svetovalka, čeprav še vedno sodeluje tudi s SGZ. Svetuje tako slovenskim podjetjem, ki iščejo posle na avstrijskem Koroškem, kot avstrijskim podjetjem, ki želijo poslovati v Sloveniji. Prav slednjih je, tudi na njeno presenečenje, veliko, kar polovica.

Ines Stupica vedno znova ugotavlja, da smo preveč obremenjeni s stereotipi. Ljudje se bojijo izgube kadrov, v smislu, mi mlade izobrazimo, nato pa gredo delat za tujce. Prepričana je tudi, da bi regija Alpe Jadran lahko dejansko zaživela, če bi le imeli ustrezno strategijo:

“Razno razna povezovanja in sklepanja nekih pogodb o sodelovanju nimajo smisla, če ni konkretnega koncepta in nekoga, ki prevzame vajeti v roke in izpelje projekt.”

Priložnosti je veliko, pravi:

“Jaz sem primer uspešnega izvoza ali pa kroženja gospodarstva, ker dejansko to regijo živim. Sem zavedna Slovenka in povezana z različnimi ustanovami in zbornicami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Sem nek most, povezovalni člen, ki dokazuje, da se da, če se hoče.”

Pa se bo Ines Stupica kdaj vrnila v Slovenijo?

“To je zelo čudno vprašanje. V Sloveniji sem bila včeraj, v Slovenijo grem jutri, potem se vrnem za en dan in grem spet nazaj. Slovenije ne vidim kot tujo državo, ampak kot del regije. Tu (v Celovcu) me nihče ne vpraša, kdaj bom šla v Beljak. Slovenija je pol ure stran in jaz res živim to regijo.”

Kako pa so jo sprejeli v organizacijah koroških Slovencev? Tudi o tem v daljšem pogovoru v oddaji. Prisluhnite!