Lipuš se je rodil 4. maja leta 1937 v Lobniku, po maturi na Plešivcu je najprej študiral bogoslovje v Celovcu, po izstopu pa slavistiko in pravo, a je oba študija opustil. Končal je učiteljišče in nato služboval po različnih krajih na Koroškem, pred upokojitvijo je bil ravnatelj ljudske šole v Šentlipšu.

Že v dijaških letih na Plešivcu je Lipuš bil eden tistih slovenskih dijakov, ki so se zbirali okoli lista Kres. Po njegovih besedah pri Kresu kake izrecne narodnopolitične angažiranosti ni bilo opaziti, pa tudi pričakovati da je ni bilo, vendar je bilo že samo združevanje uporniško dejanje, zato oblasti Kresu niso bili naklonjeni.

Urejal Mladje, zaslovel s Tjažem

Lipuš je bil tudi med ustanovitelji osrednje koroške literarne revije Mladje, ki jo je urejal med letoma 1960 in 1981. Širša javnost ga najbolj pozna po romanu Zmote dijaka Tjaža (1972), ki ga je pisatelj Peter Handke skupaj s Helgo Mračnikar prevedel v nemščino. Bralcem in bralkam pa je dostopen tudi v francoskem jeziku.

Med kratkoproznimi deli so najbolj znana Prošnji dan, Jalov pelin in Odstranitev moje vasi. Lipuševa proza je pogosto osredotočena na ogroženo individualnost, razkroj subjekta v socialnih in kulturnih strukturah ter kritiko provincialne utesnjenosti. Glavna značilnost pa je nekonvencionalno prikazovanje sodobne zamejske koroške resničnosti skozi osebno življenjsko izkušnjo.

Ob okroglem življenjskem jubileju se je Katja Gasser, urednica kulturne redakcije Avstrijske radiotelevizije na Dunaju, podala s pisateljem po poteh, na katerih so prepoznavni zarodki njegovega pisateljskega dela.

Slovenska beseda je bila na Koroškem vedno vodnica skozi čase. Nikoli nič drugega ni bilo na kocki kot jezik, ugotavlja Lipuš. Da je govorcev slovenskega jezika na Koroškem vedno manj, pa po oceni Lipuša ni le posledica asimilacijske politike. Sicer je ena generacija koroških politikov napravila narodno škodo, ki jo bodo tri naslednje generacije z vso vnemo in resnostjo le težko popravile.

„Sami utišujemo in zmanjšujemo slovenščino“

Bolj kot zunanji premiki pa se mu zdi odločilno, da slovenske družine ne gojijo več slovenskega jezika, „tudi take ne, ki so bile izseljene in so preživele kacete. Kaj bodo njihovim otrokom napisi na tablah, kaj poslanci v parlamentu, ko jim starši sami bodočnost otežujejo, bodočnost jemljejo?“ se sprašuje. Na Koroškem da sami utišujemo in zmanjšujemo slovenščino, in s svojo politično nezrelostjo in nepoučljivostjo skrbimo za to, da se vedno manj razlega med nami.

Poleg Prešernove nagrade je Florjan Lipuš za svoj književni opus prejel tudi številna druga odlikovanja. Med drugim je leta 1995 prejel Koroško deželno kulturno nagrado za literaturo, leta 2005 častno nagrado za literaturo Republike Avstrije kot prvi avtor, ki piše tudi v slovenskem jeziku, leta 2011 je prejel tudi Petrarcovo nagrado. Lipuš je tudi dobitnik nagrade Franz Nabl, ki velja za najvišje priznanje, ki ga na področju književnosti podeljuje mesto Gradec.

Da je lahko Lipuš nagrado leta 2013 sploh prejel, so morali najprej spremeniti pravila podeljevanja. Dotlej je veljalo, da lahko priznanje prejmejo le pisatelji, ki ustvarjajo v nemščini. To pravilo pri izboru za podelitev Avstrijske državne nagrade za literaturo očitno še vedno velja. Florjan Lipuš je lani sicer bil imenovan, vendar odlikovanja ni dobil. Utemeljitev žirije, da avtor piše slovensko in ne nemško, je sprožila val kritike, zaleglo pa ni. Florjan Lipuš o sebi pravi, da je sicer dvojezičen kot človek, ne pa kot avtor. Misli in sanja v slovenskem jeziku in tako tudi piše.

V oddaji Dober dan Koroška

Več na slovenci.orf.at