Slovensko prosvetno dru­štvo Drabosnjak je vabilo na od­prtje razstave Podedovani molk, potlačeni spomin, ki je stoji na vaškem trgu v Kostanjah. Že lani je bila raz­stava na ogled v Vrbi. Ob njej je pri Mohorjevi založbi izšla knjiga z naslovom Podedo­vani molk, potlačeni spomin. Vrba pod kljukastim križem 1938–1945. Knjiga in raz­stava se spoprijemata s temnim poglavjem nacionalsocia­listične strahovlade med letoma 1938 in 1945 v tržni občini Vrba.

Navzoče je pozdravil predse­dnik kulturnega društva Dra­bosnjak Ernst Dragaschnig, spregovoril pa je tudi podžupan Vrbe Markus Fantur. Glas­beno so odprtje v farni cerkvi oblikovali dijaki LŠ Kostanje in Kvintet bratov Smrtnik. Prire­ditev je povezoval Jona Zei­chen.

S Kostanj deportirali 22 oseb
61 oseb iz občine Kostanje je bilo prvotno na seznamu za de­portacijo, je povedala Monika Wieser­-Zeichen, ki je sprego­vorila o deportaciji v nekdanji občini Kostanje, ki je od leta 1973 del občine Vrba. Imena koro­ških Slovenk in Slovencev, ki naj bi bili deportirani, je zbral
domači trikotnik: župan, vaški vodja kmetov in vaški vodja NSDAP. V jutranjih urah 14. aprila 1942 so potem deporti­rali 22 oseb iz treh družin: devet­člansko družino Dragasch­nig, p.d. Rumaž, 11-­člansko družino Kokot, p.d. Župek, ter Mario in Johanna Lesjak, p.d. Leitenbauer. Wieser­-Zeichen je povedala, da je v občini Kostanje bilo še več žrtev naci­stičnega režima. Postali so žrtev nacistične evtanazije ali bili zasledovani, ker so bili Je­hove priče.

Monika Wieser-Zeichen je doraščala na Korenu. Družinski jezik je bil slovensko kostanjško narečje, kar je bilo za 60. leta, kot je poudarila, za Kostanje že posebnost. Slo­venščino so tedaj govorili samo še v treh družinah. Leta 1910 so v Kostanjah še našteli 730 oseb s slovenskih pogovornim jezikom in 42 z nemškim. Spregovorila je o nekdaj boga­tem slovenskem kulturnem življenju na Kostanjah z zbo­rom, tamburaško skupino in gledališko dejavnostjo, pri ka­teri je sodelovala polovica vasi.

Kar se je zgodilo ne moremo izbrisati, je povedala Wieser­-Zeichen. Vsekakor pa se lahko danes zanimamo za regionalno zgodovino, lahko prisluhnemo bolečim zgodbam in se lahko naučimo jezik, ki mu preti izginotje. Zamolčanje in pozaba nista prava pot, je še dodala.