Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

Foto: Blaž Svetina (TV Koper-Capodistria)

Več v oddaji