Komunistična strahovlada Mátyása Rákosija je med 1949 in 1953 usodno zaznamovala živeljenje celotne madžarske družbe.

O „madžarskem Gulagu”, delovnih taboriščih v pusti pokrajini „Hortobágy” na vzhodu Madžarske, se do demokratičnih sprememb ni smelo govoriti. Do prvih večjih deportacij iz obmejnega pasu je prišlo 23. junija 1950. V Porabju je sledilo še pet valov, največ družin je bilo odpeljanih iz obmejnih vasi. Pripadniki Službe državne varnosti (ÁVH) so na domove prihajali sredi noči, deportiranci so lahko s seboj vzeli komaj kaj od svojega imetja.

V dvanajstih taboriščih so bili ljudje - ki jih je bilo do razpustitve taborov okoli deset tisoč - prisiljeni, da delajo na kmetijskih površinah v nerodovitni pokrajini. Udomačiti so hoteli celo riž in bombaž. Deportirane družine so bile večinoma naseljene v hlevih za živino.

Po Stalinovi smrti se je rodilo upanje - vlada Imreja Nagya je razglasila splošno amnestijo. Izseljeni pa se niso smeli vrniti na svoje domove in tudi zaplenjenega imetja jim niso vrnili. Na pravo rehabilitacijo čakajo vse do danes.

V drugem prispevku Slovenskih utrinkov z dne 12. novembra lahko prisluhnete pripovedim nekdanjih deportirancev in si ogledate današnjo podobo bivalnih prostorov v povojnih taboriščih. Društvo izseljenih na Hortobágy skrbi za to, da grozote povojnih časov ne bi tonile v pozabo.

Dušan Mukič

Oglejte si celotno oddajo .