Za mnogo Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki se po dnevu državnosti vračajo v domovino, na tradicionalno srečanje Dobrodošli doma, je to priložnost za druženje, zanimive pogovore in raziskovanje Slovenije. Osrednja prireditev, že omenjeno srečanje, bo pojutrišnjem v Vipavi, veselo pa bo tudi v nedeljo na 29. Taboru Slovencev po svetu v Šentvidu v Ljubljani. Mreža Slovencev po svetu je bogastvo Slovenije, ki ga je treba ohranjati in krepiti, so ugotavljali govorniki na uvodnem srečanju v državnem zboru. Poudarili so, da so Slovenci po svetu eden izmed ključnih dejavnikov ohranjanja slovenske identitete in kulture. Za prihodnost je pomembno tudi gospodarsko povezovanje Slovencev, prav temu pa je bilo namenjeno letošnje 19. vseslovensko srečanje. Več o tem je v Odmevih povedal predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič, spraševala je Rosvita Pesek.

Slovensko gospodarstvo zna premalo izkoriščati slovenski kapital znanja, ki je zunaj in za mejo. Zakaj je tako, kako to popraviti?
Težko je reči. Pri Svetovnem slovenskem kongresu se trudimo že več kot dve desetletji ravno to popraviti. Organizirali smo že 34 vseslovenskih konferenc. Na vsako leto imamo dve konferenci, eno znanstvenikov in gospodarstvenikov, eno zdravnikov, potem smo imeli konferenco arhitektov, glasbenikov, novinarjev, kmetijstva, gozdarstva, inženirjev. Na vse te konference pride 150, 250 ljudi. Imamo jih na Institutu Jožef Stefan in tako naprej. Ti ljudje si radi izmenjajo znanje, sodelujejo. Zdravniki, ki ostanejo tukaj, se recimo spoprijateljijo s tistimi, ki so v Švici. To je zelo koristno. Ko smo organizirali prve tri konference gospodarstvenikov na gospodarski zvezi Slovenije, so rekli, da pa njih ne zanima slovensko-italijanska gospodarska zbornica v Trstu, Gorici. Potem avstrijsko-slovenska gospodarska zbornica. Po vsem svetu jih imamo in jih to pač ni zanimalo, ker se še vedno provincionalno obnašajo. Zunaj študira na tisoče naših študentov, zunaj jih z veseljem pograbijo. Pri nas pa so overjanja, priznanja diplom, ne dajo jim podobnih razmer.

Ali so te konference, ki jih tudi Svetovni slovenski kongres pripravlja, zbir treh dni, kjer se ti ljudje srečajo, potem pa odidejo vsak svojo pot? Ali pa od tega ostane kaj več?
Veliko ostane. Silicijeva dolina je znana ravno po tem, da tam kot formalno znanje velja vaša diploma ali pa doktorat. Tacit knowlege [tiho znanje] je pa neformalno znanje. V Silicijevi dolini se ti računalniški znanstveniki srečujejo na kavah in izmenjujejo informacije. Dal vam bom en primer. Pri 70 letih je nagrado dobil en zdravnik, ki je odkril DNK. Povedal je, kako. Bila je ena konferenca in na njej odmor za kavo in se je s kolegi pogovarjal, kako delajo, pa nobenih skrivnosti niso razkrivali. Beseda je prinesla besedo, več glav več ve, in je tam na prtiček napisal DNK-formulo. In je dobil Nobelovo nagrado. Tega ne bom nikoli pozabil. Temu se reče tiho znanje. Naši zdravniki, ki so spoznali te od zunaj, v New Yorku, v Švici, v Ženevi, v Nemčiji, ti spoštujejo drug drugega. Najboljši zdravniki doma so tako dobri kot tisti v tujini, ampak tisti imajo boljšo opremo in boljšo plačo. Ampak ko pride en zapleten primer, se drug drugega pokličejo. Tako je tudi pri gospodarstvu. Mi smo te ljudi spravili skupaj. Oni se spoznajo in se pokličejo. Gospod doktor Bogdan Šalej, ki je prej dejal, da moramo imeti prave vrednote, da je treba gospodarstvo spoštovati, je organiziral nekaj konferenc na Zoomu, kjer se je prijavilo dva tisoč prisotnih in so bili zelo dobri slovenski podjetniki v Nemčiji. En slovenski par, kjer delajo dele za avtomobile. Na spletu je pisalo, a lahko dobim vaš naslov za elektronsko pošto, vaš telefon, ker jaz imam podobno tehnologijo in si lahko izmenjava tehnologijo, si lahko izmenjava trge. Tukaj je nekaj koristi.

Sorodna novica Leskovec, profesor na Stanfordu: Računalnik je lahko boljši od sodnika

Čez teden dni boste imeli konferenco mladih na Institutu Jožef Stefan. Kakšne so priložnosti tu? Koliko slovenska znanost odpira vrata tistim, ki so si zunaj nabrali izkušnje?
Mogoče se jih 40 odstotkov vrne. Ko smo jih intervjuvali, jih je 70 odstotkov povedalo, da bi se radi vrnili. Moj kolega Jure Leskovec je dal pobudo, da se naredi center za vračanje, kot ga imajo Portugalska, Italija, Španija in še cel kup držav. To smo dali tudi na ministrstvo za Slovence po svetu. Ampak kako se stepejo za kadre od zunaj? Še en primer vam povem, ki je fantastičen. Ena Slovenka, hčerka od Jadrana Lenarčiča, nekdanjega direktorja IJS-ja, je naredila doktorat iz biotehnologije, biokemije. Je bil objavljen v Nature, ki je smetana revij na svetu. Povabili so jo v Ženevo na predavanje. Po predavanju jo je poklical direktor in ji rekel: 'Jaz vam dam službo za pet let in tri leta ti ni treba plačati švicarskih davkov, dam ti laboratorij in boš to vodila.' Tako se stepeš za kadre, ne pa tukaj, da jim ne priznaš diplome. Meni recimo tri leta niso hoteli priznati doktorata.

Video: Posnetek pogovora