Velik del Slovencev je sicer JLA zapustil že v času osamosvojitvene vojne, a že takrat je bilo njihovo število močno zdesetkano, saj je na začetku leta 1990 Slovenija začela postopoma zmanjševati število nabornikov, ki jih je pošiljala v druge jugoslovanske republike, pozneje pa tudi v JLA na splošno.

V Sloveniji se je 27. junija 1991 začela desetdnevna vojna, ki se je končala 7. julija s podpisom Brionske deklaracije. Končale so se vse vojaške dejavnosti na območju Slovenije, ta pa se je zavezala, da se bo za tri mesece vzdržala vseh osamosvojitvenih dejanj. Jugoslovanskim oblastem v Beogradu tako ni preostalo drugega, kot da so začeli postopen umik svojih enot iz Slovenije, hkrati pa so izdale odlok o odpustu vseh slovenskih vojakov iz JLA.

Odlok je predvideval odhod slovenskih vojakov v treh časovnih intervalih, pri čemer naj bi zadnji Slovenec JLA zapustil sredi avgusta 1991. To se je dejansko zgodilo konec septembra istega leta, ko so se iz JLA vrnili vsi slovenski vojaki razen enega, ki se je odločil vojaški rok v JLA odslužiti do konca.

Ustavna dopolnila in nadzor nad naborniki
Slovenska skupščina je namreč konec septembra 1990 sprejela ustavna dopolnila, ki so določala, da bo Slovenija sama urejala način služenja vojaškega roka, marca 1991 pa še dodatna dopolnila, s katerimi je razglasila moratorij za pošiljanje slovenskih nabornikov v JLA. Tako je v času izdaje odloka o odpustu vseh slovenskih vojakov iz JLA v slednji vojaški rok služilo le še nekaj več kot dva tisoč Slovencev, medtem ko je v času pred osamosvajanjem Slovenija letno v JLA pošiljala okoli 12 tisoč vojakov.