Prazničnemu in zanosa polnemu večeru je sledilo jutro na barikadah, saj so enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA) ponoči zapustile vojašnice in odšle proti mejnim prehodom. Jugoslovansko vodstvo v Beogradu je bilo odločno, da stre slovenske "sanje", saj so že 21. junija v Beogradu skovali načrt za prevzem slovenskih mejnih prehodov, ki je predvideval bodisi "normalne razmere" bodisi "nasilen prevzem", če se bodo slovenski mejni organi upirali.

Marsikateri prebivalec številnih slovenskih mest in krajev se je lahko zjutraj, ko se slavje prejšnje noči še ni dobro poleglo, med potjo na delo čudil sledovom tankovskih gosenic na cestah in poljih. Čeprav so vsi nekako pričakovali, da bo JLA napadel, saj se je Slovenija na oborožen odpor, če bo potrebno, že dalj časa pripravljala, je bil šok vseeno popoln. Slovenija se je dobesedno čez noč znašla v vojni.

27. junij: Slovenijo so preplavile tankovske kolone
Kot so poročali slovenski mediji, je nekaj po 1. uri zjutraj pri Metliki protiletalska baterija JLA prestopila mejo med Hrvaško in Slovenijo, malo pred 3. uro sta z Vrhnike proti letališču Brnik krenila 1. in 2. oklepni bataljon JLA. Prodiranje skozi Belo krajino je najprej ustavila barikada v Pogancih, kjer so po zaostrovanju med TO in JLA padli prvi streli, kolona pa je nadaljevala pot proti Ljubljani, a je bila uspešno ustavljena pri Medvedjeku, kjer so razvrstili močne enote TO-ja z nalogo, da za vsako ceno ustavijo kolono oklepnikov. Na Primorskem se je vojna začela sicer že dan prej, saj so iz ilirskobistriške vojašnice kolone JLA proti Italiji krenile že 26. 6. zvečer.

Vrhniški tankovski koloni so ustavljali z improviziranimi nebranjenimi barikadami iz vozil, ki sta jih uspešno prebijali in pri tem povzročali veliko materialno škodo na vozilih in okolici. Na letališče sta prispeli okoli 5. ure zjutraj, še isti dan okoli 18. ure je potem prišlo do spopada s TO-jem. Pokalo je tudi na mejnem prehodu Holmec in drugod, konflikt med slovenskimi TO-jem in milico na eni strani in JLA na drugi, je bil vseprisoten.
Na Gorenjskem je jugoslovanska armada s transporterji, tanki in drugimi vozili odšla proti Ljubelju in Jesenicam. Iz Ilirske Bistrice so krenili proti Podgradu, iz pivške garnizije je kolona tankov krenila proti Postojni, iz vojašnice v Vipavi so krenili proti Novi Gorici in mejnemu prehodu, iz mariborske vojašnice so krenili proti mejnemu prehodu Šentilj in proti Radljam ter Dravogradu, na Primorskem je bilo kritično na mejnih prehodih Fernetiči in Krvavi Potok, ki ju je JLA zasedel. Štirje tanki in trije transporterji so se pojavili tudi pred karavanškim predorom in proti predoru namerili cevi, pri Lendavi v Dolgi vasi je JLA obkolil mejni prehod, a so slovenski miličniki vdajo zavrnili. Iz Čakovca na hrvaškem je JLA prodiral proti Murskemu Središču, zato je TO miniral most čez Muro, a je imela armada s seboj pontonske mostove.

Propagandni letak
Jugoslovanska armada je po Sloveniji prvi dan vojne trosila letake, ki so sporočali, da armada prevzema popoln nadzor nad slovensko državno mejo, saj sta ogrožena "mir in varnost" prebivalcev. Slovence so v letakih pozivali, naj ostanejo na svojih domovih in delovnih mestih, ter naj ne dovolijo, da jih zlorabljajo zoper lastne interese. "Vabimo vas na mir in sodelovanje! Vsak odpor bo zlomljen," so še zapisali na letaku.
Slovenski obrambni minister Janez Janša je po prvem dnevu vojne na tiskovni konferenci pojasnil, da cilj JLA niso zgolj mejni prehodi, pač pa se usmerjajo tudi proti večjim mestom, ukazi iz Beograda pa postajajo vse radikalnejši. Slovenski TO in policija sta prvi dan onesposobila šest helikopterjev in 15 tankov, je še navedel.
Slovensko predsedstvo je sprejelo javni poziv starešinam in pripadnikom JLA, v katerem so jih pozvali, naj ne sodelujejo v agresiji na Slovenijo. Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher je medtem napovedal, da se bo pri Evropski skupnosti zavzel za to, da Jugoslaviji odreče finančno pomoč, ameriški senat pa je v posebni resoluciji obsodil nasilje nad Slovenijo.
.

.
28. junij: JLA stopnjuje brutalnost
Drugi dan vojne je JLA uporabil letalstvo in začel bombardirati in raketirati različne cilje, in sicer letališče Brnik, blokado pri Štrihovcu, železniško in policijsko postajo v Šentilju, v Murski Soboti so raketirali položaje TO-ja, ki je blokiral tamkajšnjo vojašnico, bombardirali so blokado v Medvedjeku, kjer je bila ujeta tankovska kolona, ter raketirali mejni prehod pri karavanškem predoru. Bombardirali pa so tudi televizijska oddajnika na Kumu in Nanosu.
V Gornji Radgoni se je vnel silovit spopad za mejni prehod, ki je pustil v samem središču mesta veliko razdejanje in ga je JLA zavzel nekaj po 14. uri. Na Koroškem na Holmcu pri Prevaljah pa se je zgodil preobrat, saj se je po srditem boju vdalo več stražarnic JLA, Holmec pa je postal prvi slovenski osvobojeni mejni prehod. Ta dan je veliko slovenskih visokih častnikov zapustilo JLA.

Milan Kučan, takratni predsednik predsedstva Slovenije, je medtem na novinarski konferenci za vso svetovno javnost poudaril, da v Sloveniji ne gre za nikakršno državljansko vojno, pač pa je Slovenijo okupiral oborožen agresor od zunaj. Predsednik slovenskega parlamenta France Bučar pa je izjavil, da noben predstavnik Slovenije nima pooblastila za pogajanja z jugoslovanskimi oblastmi o tem, da bi Slovenija odložila uresničevanje dokumentov, ki jih je sprejela ob osamosvojitvi.
29.-30. junij: Brezizhoden položaj JLA in ultimat
V noči na soboto se je dejavno vključila Evropska skupnost, saj so njihovi pogajalci pod vodstvom Hansa van der Broeka, ki je leta 1996 za svoja prizadevanja dobil tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije, poskušali izpogajati prekinitev ognja. Po pogovorih v Beogradu z zadnjim predsednikom jugoslovanske vlade Antejem Markovićem so se v Zagrebu sešli še s hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom in slovenskim predsednikom Milanom Kučanom. Predsednikoma obeh republik so postavili enostavno vprašanje, in sicer, ali bi privolila v prekinitev ognja in umik JLA nazaj v vojašnice. Kučan je odgovoril s predstavitvijo slovenskega stališča, da premirje ni nikakršna težava, saj se Slovenija samo brani pred okupatorsko vojsko in je pripravljena takoj zaustaviti vojaške operacije, če se JLA vrne v vojašnice in nato odide iz Slovenije.
Dogovarjanje o premirju na tej točki še ni obrodilo sadov in slovenske enote TO-ja in milice so se naprej uspešno upirale načrtom agresorjev in iz bitke v bitko zajemale več sovražnikove opreme, orožja in vojakov. Iz zaplenjenih tankov je bila tako formirana prva oklepna četa TO-ja. Med drugim so se slovenskim varnostnim organom vdale enote, ki so prvi dan vojne prišle na letališče Brnik, v Škofijah se je vnel srdit spopad med slovensko milico in vojaki JLA, pri Štrihovcu so razbili tankovsko kolono, ki je prodirala proti Šentilju, predala se je stražarnica v Vrtojbi, slovenska milica pa je osvobodila tamkajšnji mejni prehod.
"TO izvaja totalno vojno"
V vojašnici na Metelkovi ulici v Ljubljani je poveljnik ljubljanskega korpusa Jovan Miškov sklical novinarsko konferenco, na kateri je pred javnostjo potožil, da je ljubljanski korpus "obkoljen in raztresen" po vsej Sloveniji, vojaki so brez vode, hrane in zdravil, poveljstvo pa z njimi nima nobene radijske ali telefonske zveze. TO izvaja "totalno vojno", slovensko vodstvo pa manipulira in napačno obvešča slovenske ljudi, je še opozoril.

Prav nič se ni izšlo, kot so si generali v Beogradu zamislili, tako da so na slovensko vlado naslovili grozeč ultimat, v katerem so do 9. ure 29. 6. zahtevali popolno kapitulacijo Slovenije, ali pa bodo uporabili vsa razpoložljiva sredstva in izvedli "popolno" mobilizacijo. Absurdna zahteva je bila za slovensko vodstvo nesprejemljiva, v odgovoru generalštabu v Beogradu so zato vztrajali, da se mora JLA vrniti v vojašnice, potem pa lahko sledijo pogajanja. Ob 9. uri, ko se je iztekel ultimat, so se po vsej Sloveniji oglasile sirene, ki so označile alarm zaradi prihajajočega zračnega napada na Slovenijo. Vojaška letala so res poletela z letališč v Zagrebu, Pulju, Zadru in Bihaću, a na srečo nikoli niso prispela na cilj, saj so se kmalu obrnila in vrnila nazaj.
1.-7. julij: Nizanje zmag do Brionske deklaracije
Napetosti in spopadi so se v prvih dneh julija zaostrovano nadaljevali, tankovski koloni iz Karlovca, ki je ostala ukleščena pri Medvedjeku, se je namreč s podporo iz zraka uspelo ponoči prebiti naprej, a so jo znova ustavili z novo barikado v Krakovskem gozdu. Takoj zjutraj ob 5. uri je sledil nov preobrat v vojni, in sicer v obliki silovitega napada in popolne zmage TO-ja, ki je povsem razbil ujeto kolono oklepnikov. Vojaki jugoslovanske armade so v brezizhodnem položaju pobegnili iz oklepnikov in bili zajeti naslednji dan.
Jugoslovanska armada se je ob manjku uspehov na tleh vse bolj zanašala na letalsko podporo, bombardirali so položaje TO-ja in barikade, kjer so bile ukleščene enote JLA, še naprej so neuspešno poskušali uničiti televizijske oddajnike, iz čiste nemoči pa so začeli groziti celo z bombardiranjem jedrske elektrarne v Krškem, zaradi česar so jo morali preventivno ustaviti.
Zvečer 2. julija sta se slovenski predsednik vlade Lojze Peterle in njegov jugoslovanski "kolega" Ante Marković dogovarjala glede umika enot JLA in premirja, a Marković še ni potrdil svojega dela komisije, ki bo nadzirala dogovor. Slovenska vlada je tako na večerni seji sama enostransko razglasila prekinitev sovražnosti po 21. uri, saj je ocenila, da je JLA v Sloveniji bolj ali manj "zlomljen".
Grožnje generala Adžića in teorije zarote
Načelnik generalštaba oboroženih sil Jugoslavije, generalpolkovnik Blagoje Adžić, je medtem v grožnjah ostal neomajen, saj se je na jugoslovansko javnost obrnil z besedami: "Vodstvo Slovenije je s 36 tisoč oboroženimi možmi krenilo v splošen in najbolj umazan napad na vsakogar, ki je nosil uniformo in oznake JLA. Na žalost nam je vsiljena vojna za obrambo države, zato jo bomo morali sprejeti, saj alternativa v obliki vdaje ali izdaje za nas ne obstaja. Prisilili bomo nasprotnika, da bo spoštoval prekinitev ognja in prenehal z arogantnim obnašanjem, prevzeli bomo nadzor in izvedli stvari do konca."
Poleg hujskaških generalov pa so jugoslovansko javnost zastrupljali tudi mediji s propagando in raznoraznimi teorijami zarot. V reviji Narodna armija je o dogajanju v Sloveniji tako izšel članek Četrti rajh na vidiku, v katerem avtor bralca prepričuje, da za vsem skupaj stoji "gospodarski in politični velikan, ki že kaže zobe", in sicer Nemčija. Glavni posel je sicer opravila "podaljšana roka" Avstrija, ki je "zapeljala" Slovenijo in Hrvaško, da bi reinkarnirala zamisli o ponovnem ustvarjanju katoliške avstro-ogrske monarhije. Gre za finale skrivnih dejavnosti, ki jih je za razbijanje Jugoslavije izvajala nemška tajna služba BND, saj si želi prek Slovenije, Hrvaške in "velike" Albanije zagotoviti izhod na Jadransko morje, je še zapisal avtor Milovan Drecun. "TO Slovenije vodi umazano vojno, v kateri so tudi tuji plačanci (tudi Nemci), ki upravljajo s protitankovskimi raketami armbrusti," je s precej bujne domišlije navedel o z nemškimi plačanci polni TO, ki ustvarja "Četrti rajh".

Položaj se je začel počasi umirjati, 3. julija je tu in tam še počilo, 4. julija pa ni bilo v Sloveniji nobenih spopadov več, saj je jugoslovanska armada začela spoštovati premirje in se umikati nazaj v vojašnice. Slovenska TO in milica sta zdaj brez težav zasedla vse mejne prehode. Vojna se je tri dni pozneje pod patronatom Evropske unije končala s podpisom Brionske deklaracije, s katero se je Slovenija zavezala, da bo za tri mesece zamrznila osamosvojitvene dejavnosti, slovenski varnosti organi pa so ohranili popolno suverenost na slovenskem ozemlju. Zadnji vojak JLA je nato Slovenijo zapustil v koprskem pristanišču, in sicer v noči na 26. oktober in sanje so postale resničnost.